Evo me, Blumchen! Sem eno urico na eno
oko oddremala. Pridem iz njive k dnevniku,
pojem jogurt s prepečencem, ležem na kavč
in moje utrujeno telo je terjalo svoje. Potem
še pomiti posodo, postreči obiskom, ki so
bili pri meni in – pih, ura je dvaindvajset!

A jogurt pa prepecenec ? Potem si pa normalno slabe volje,če to ješ.

Marija,si že zelo mlada šla v službo?

Pri slabih sedemanjstih letih, dekle moje milo.
Takrat, ko v resnici nisem še niti vedela, kaj je
življenje, me je le-to začelo “majstriti” in me
“majstrilo” toliko časa, da danes lahko sama
rečem, da sem ene sorte “majser”.
Mlada, premlada, draga nioba. Če bi imela
možnosti, kot jih nisem imela, bi se izšolala in
delal, kar mi je srce vedno želelo. Pa ni šlo. Doma
lačni in “nagi”, jaz pa v šolo? Nak, ni šlo. Potem pa
nekaj malega šole že, nekaj malega, in nato tako
delat – v proizvodnjo za malo denarja in za veliko
veliko truda.

Sem si šla takoj zdaj speči dva jajca na oko.
In so me spomini spet popeljali tja daleč, ko
je naš Brusko začel zjutraj pisati na forum o
zlato zapečenih jajcih na oko na masu ……
ej, se mi je kar kravžlalo. Ne veš, koliko lepega
je bilo o hrani tisti dan napisanega ……………..

Sem morala kar skočit, ker je še tako “špricalo”
in “ropotalo” v ponvi. In veš, kadarkoli od takrat
pečem jajčka, vedno, ampak res vedno pomislim
na tisto jutro, ko bi ga za vrat stnisnila, take sline
mi je z opisom “tistega zlato zapečenega cvrčečega
beljak in na sredi te dobro še rumenjak, pa puterček
okrog” naredil. Za vrat bi ga stisnila, reveža. In danes,
ko pečem jajčka na oko, mi misli vedno uidejo na tisto
“boleče” jutro, ko je več kot uro opisoval ta jajčka, da sem
ga praktično na kolenih prosila, naj neha!

Potem pa nisva grozno narazen v letih.
Pa tudi jaz ne bi bila nikoli več mlada.
Tam od ene 28,30 nazaj ne,hvala !
Vem zakaj ! Zaradi več stvari.

Veš,da sem že dolgo premišljala,kako naj zastavim vam prav to vprašanje,ki si ga ti načela,
BI BILI ŠE ENKRAT MLADI?

Ni me strah,da sem kaj zamudila,sploh ne,ničesar nisem zamudila,le
po sebi glodam,zakaj se vse bolj oddaljujem od časov,kateri so mi bili takrat sicer všeč,z leti pa jih odrivam,hočem pozabit…
Ne kliči škržatov-Hofman

1)Kako lahko tako hitro na vse konce napišeš pose?
2)Jajca so zdrava !

Ste potem vsi s foruma ves teden samo tista jajca jedli,jel ?

Draga Nioba, tudi meni v resnici ni po ne vem
čemu žal. Se pa kdaj pa kdaj zalotim v premišljevanju,
kako bi, kaj bi, če bi lahko še enkrat, zakaj bi tako in
ne drugače, pa če le bi ….. Da, zalotim se v mislih,
da bi morda kvalitetneje zaživela, bolj zaživela, ampak
te misli pač obidejo vsakogar in vsakdo pravi: oh, če bi
bi še enkrat mlad. Meni ni potrebno biti ravno mlada,
le časa si želim. Časa za posorit to in ono, časa za
malček premišljena in kolikor toliko impulzivna dejanja.
Če bi mi bil naklonjen ponovno tisti čas, ki si ga želim,
bi ga izkoristila, to drži. Močno izkoristila, dodala vsemu,
kar sem doživela in preživela kanček začimb in zaživela
intenzivneje, kvalitetneje, uporabila bi …. misli, razum…
ne morem govoriti o pameti …. ker lahko užalim pametne
pa tudi malo manj pametne…..bogati, kdo pa recimo je
…. pameten?

Uf,težko je hitro pisat večnemu dvomljivcu in zakajčku.
Bom še poskusila,

Ti si pa res neusahljiv vir besed,idej,dobrih misli.
Tebi ni bilo potrebno v šolo it zaradi lastne razgledanosti,ompak zaradi drugih,da so PAPIR videli.

Ne bi vedela, ampak meni so od takrat dalje
božanska, čudovita, znova in znova se nad
barvo, ki jo v ponvi dobiva zapečeni hrustljavi
beljak, zamislim in spomnim tistega dne, ko
me je od želje po jajčkih na oko že vse bolelo.

Kako laho tako hitro pišem? Ne vem, imam pač
poseben dar, znam, sorry, saj ni tako hitro. Sem
tuka in pač čakam in takoj odgovorim. Luštkan
klepet!

Ej, nioba, kdo pa je in kako si do tega prišla –
večni dvomljivec?

Ne,ne vi imate tu ene svoje finte.

Ker sem večni dvom !
Vera,ki ne dvomi,ni prava vera,je pisalo nekoč nekje.
Ti pa si zadnjič enkrat pisala,da se je včasih dobro prepustiti času.
To je bilo prava topla sapica- potuha za mojo dušo,ki si očita.

Dvom je ene vrste neodločnost,kaj ni?
Življenje pa teče…in če se mu prepustiš,da dela zate,pride,kar pride,
za ostalo ne jamraj. Kaj ni tako?

Ne jamram !
Popolnoma v redu je,glede na okoliščine ,ki so me do tu pripeljale in glede na to,kako bi bilo,če bi z glavo skozi zid hotela to,kar si srce želi.

Čemu pa tista otožna pesmica,kaj ti tako dušo teži?
Kaj si še ali zopet sama?

Draga Nioba, ja, res je, da se moramo kdaj pa
kdaj prepustiti času. Ta pride vedno, nikoli, nikoli
ne zamudi. In prinese, kar prinese. Vzeti moramo,
ker nam drugače pred durmi pusti. In kaj s tistim,
kar nam da? Po premisleku, zgolj in le po premisleku,
odvreči pa ničesar ni smiselno. Uporabiti vse, tako ali
drugače.

Dvom – da, dvom vedno obstaja. In če človek dvomi,
išče pot, morda najde takrat še boljšo rešitev, lažjo pot, zato je tudi dvom tisto, kar človek mora vzeti za svoje in se z njim uskladiti.

Finte – veš, o naših fintah sem pisala na temi Just for information, ko sem odgovarjala na podobno vprašanje, kot si ga ti “nevede ai nehote” zastavila. Odgovarjal sem Ediju-M, ko je izrazil mnenje, da smo na tem forumu kot ena zaključena družba. Ne vem, če si si prebrala. Dolg post je, zelo dolg. Če si si ga prebrala, potem si najbrž v njem našla odgovor na našo “čudnost”, na te naše “finte”. Rada bi, da si ga prebereš, če si ga še nisi. Povej, ti poiščem link.

Saj ne gre za jamranje, nioba. Gre za to, da človek pove, izpove svoje tegobe, svojo žalost, svojo želje in hrepenenja, svojo tiho molitev. Če hoče, seveda, prisiliti se nikogar v nič ne da, oziroma je takih izjem dandanes tako zelo malo, da verjeti ni. Vendar sem mnenja, da ko človek izpiše sebe, odloži delček bremena, se lažje zravna.

V mislih sem imela zgolj finto glede brzine pošiljanja poso,oprosti,si me takoj malo napačno razumela.
Tudi po naravi ne premorem zlobenkaj da bi se tu šla kako ….

Ah, sorry nioba, sem res napačno razumela.
Brzina pošiljanja postov pa najbrž leži v samem
PC-ju, v njegovi zmogljiosti, spominu, kaj vem.
Drugače pa …. lepo je čakati in …. dokačati….
pošto. Še sem sama in še kar bom. Zato mi je
dolgčas in zato tako pogrešam vso to našo
mrgolazen!

Prav gotovo se človek bolje počuti,če more vsaj na papir vrčt kake te-gobice. Me prav veseli,da sem našla to možnost.
Če se že spremeniti ne da dosti,mogoče laže po svetu hodimo
Včasih pa se je treba sprijaznit z določenimi stvarmi,kar je huje.
Ne bojim se samote,osamljenosti se človek mogoče ne zaveda….,
kar bi ga rešilo,je nedosegljivo…

Nocoj so pa res vsi po žurih nekje !
Zakaj si dovoliš biti sama,če ne maraš samote?

OPC imam že dober,le preveč nov je,pa ga slabo obvladam.
Pišem pa tudi počasi,ker mi vsaka stvar tudi iz jezika ne gre rada

Nioba, taka čudna otožnost veje iz tvoji besed,
otožnost in žalost. Vidim te, kako sediš za PC-jem
in kako globina tvojih oči počasi dobiva tisti motni
lesk. In tisti nadih tihe neizjokane solze, ki se ustavi
v očeh in ji ne dovolimo naprej. Nioba, srce ti teži ena
žalost, srce te boli ob spoznanju nečesa, za kar si se
odločila sicer sprejeti, a še vedno bi rada spremenila….
Žal mi je, ker ti ne morem pomagati, resnično žal.
Če se želiš pogovarjati, mi lahko pišeš tudi na e-mail.
Vendar, dekle, dvigni ramena, preveč ponižno sediš
za mizo in sprejemaš, kar ti je dano. Zavrni kdaj pa
kdaj in reci, da želiš boljše. To možnost ti daje življenje,
ki ga živiš. Ne moreš živeti od ostankov, vzemi si na
krožnik globoko zajemalko sveže pripravljenega ……

Če mi ne zameriš,grem pozdravit svoj glavobol .
Angelček varuh tvoj
varje naj te nocoj…
Lepo spančkaj , hvala za potrpljenje z mano.