Pomagajte!!
Danes je zame en prelep dan!Poseben dan!
Jutro se je že zelo zgodej pričelo,v kuhinji je ropotalo iz pečice dišalo….ko mi kar naenkrat na vrat skoči moja tavelika sončica.Dobro jutro,cmoček na lička…..Taprat so se mi ulile solze….Cmok v grlu ,v prsih me je močno stisnilo…tesno sem jo objela k sebi in skozi solzne oči voščila…Vse najboljše ljubica…da bi ti v živlenju cvetele samo rožice..čim manj bodečih trnčkov…uhhh.Saj vem razumela je samo tisto Vse najboljše…
Potem sledi vsakodnevni jutranji ritual..ko se po radiju oglasi napovedovalkin glas in reče:Draga Neža upam,da si že v pravem elementu!!Vse najboljše za 6 rojstni dan….mali bratec ti pošilja lepega lubčka..mami in ati pa te imata zelo zelo rada!Zate Foksice in tvoja najljubša pesem Brez ljubezni mi živeti ni!!
Uha..spet me oblijejo solze,tokrat me zvije do konca…Solze sreče in bolečine….vse skupej je pomešano ….
še zdejle ko vam tole pišem mi po licu polzijo solze…Kaj je z menoj? Taka nočem biti..a čisto me je zvilo…Na kaj naj mislim,saj objokana tako ne morem biti cel dan.Morala sem vse to spraviti iz sebe..sa me bo razneslo…Ma kaj sem taka sera!!Mate kako zdravilo zame????
Ko sem jo gledala ko je odhajala svojim očem nisem verjela,da je iz male štručke dolge 54 cm in težke 3450g..zrasla taka dama,ki se rada šminka,pleše pred ogledalom in navihano pogleda skozi tiste lepe modre učke…
Rada bi se veselila..z nasmehom na obrazu uživala v današnjem dnevu…heeeeeeelp me…kaj naj naredim…
Do 12 moram priti k sebi,ko se mucica vrne iz vrtca na družinsko kosilo..popoldan pa bo čisto naše…saj jo bom presenetila z vožnjo okoli jezera z malim vlakcem..potem pa še na patrijo mini golfa…potem pa domov na domačo tortico….A če bom takole tulila…..????…..????
P.s. LILI krema se mi ne strjuje..kaj nardit..pomagej…jest sem čist obupana dons…
Sej , razumem že , razumem .
Ampak , kaj boš pa naredila , ko bo ta knedlček prišel k tebi in ti rekel , ej , mami , dej a bi ti mene naročila pri tvoji ginekologinji ( ki je , vidi čudo , ravno tista , h kateri si hodila , ko si čakala tega kebra – 49cm in 3200 g , tako sladek , s privihanim noskom , črnimi laski , okrogel kot žogica in TAKO LEP , da so jo hodili gledat iz cele bolnice , dobro , res , da nas poznajo , ampak vseglih :))))
Nikitkina hči bo vsak čas 18
Aja , he , he … a bomo kakšno rekle na temo porodov , ko se itak nikoli ne izčrpa , že ko je taka prilika ?
Nikitka pošilja enga MOČNOOOOO sladkega lupčka na lička tvoje punčke , naj ji gre v življenju res vse gladko , naj ji nikoli ne bo dano spoznat razočaranja in izgube , bolezni in revščine …. saj so itak težko uresničljive želje , ampak upat , želet in delat je treba v to smer
MUCAAAAA … vse najbolše, najlepše in sploh vse naj tvoji sončici .. da je življenje nebi preveč preizkušalo … po drugi strani ima pa krasno mamico, ki ji bo vedno stala ob strani :)) to je ogromno !!!
.. se pa tudi jaz sprašujem .. le kje je tista nežna dušca mojga miškota, ki je še pred enim letom ves mamin plezal v moje naročje in se crkljal .. danes poslušam samo še .. ‘nimam časa’ .. ali pa ‘jaja, pridem kasneje’ … pa samo še oči je pomemben .. jaz sem dobra edino še za večerjo dat na mizo in nohte postrišt :))))) ma sem se sekirala veš, pa se ne več .. si mislim .. imam zdaj vsaj zase malo več časa .. no tako :))) .. pa še 4 leta ni star 🙂
MUCA .. obriši si solzice .. pa zadihaj sveži zrak … pa bodi vesela, da tvoje dete raste .. konec koncev … vsi smo zrasli ane :)))
Danes ima rojstni dan tudi moja nečakina :)) 4 leta.
B.
Sem nekja prebrala , da je ne glede na vse pozitivne občutke , ki prevladujejo ob porodu , ta vseeno za žensko zelo stresna izkušnja . Zato je dobro , da stvar predebatirajo , dajo iz sebe vse lepe pa tudi vse slabe izkušnje , negativna čustva (teh je kar precej , vsaj ssama sem se jih prvič zelo zavedala in sem se ob tem počutila krivo in dolgo časa o tem nisem upala govoriti , ker sem mislila , da sem edina , ki je tako čutila – skratka bala sem se , da bi me obsojali) sploh vse , kar so občutile , kar se je dogajalo , o čemer so razmišljale , česar so se bale.
Pogovor – zdravilo za dušo. Predvsem pa spoznanje , da nismo gobave , pokvarjene in nenormalne , če nismo vse euforične ko rojevamo in če ne že takoj prvo sekundo po rojstvu občutimo tisto slavno vseobsegajočo , neizmerno veliko materinsko ljubezen.
Jaz sem se je morala nekako “naučiti”. Saj ne , da ne bi do svoje malčice čutila ljubezni , sem jo , že ko sem jo nosila , ni pa bila taka , kot o njej pišejo. Vse , kar sem morala prestati ob rojstvu , sem občutila kot krivico , ki se mi dogaja sam bog ve zakaj – v glavnem po nepotrebnem . Počutila sem se kaznovana , namesto , da bi bila nagrajena za vse , kar je bilo treba itak prestat že med nosečnostjo ( rizična).
Vsi pa so mi govorili , kako da sem srečna in kako da mi je lepo ! Ej , halo ?!
Nihče ni hotel poslušati , da me boli , da sem zaskrbljena , da se mi nenehno joče , da imam vnete bradavice in mi iz njih teče kri in gnoj … daj no , saj to vse skupi ni nič , samo poglej , kako si srečna , pa boš ja kaj potrpela za ta zaklad itd…. bla bla …
Krivica.
Je trajalo zelo dolgo , da sem opravila s tem . Mogoče pa ne še čisto , ker je moj odnos do starejše hčere vedno nekako napet , ni tako sproščen kot do tamale. In to me boli in se spet počutim kriva.
Nikita se izpoveduje , pa ji ni glih lahko in ji gre tudi na jok
ja mene pa sma porod ni tako prestresel..čeprav je pri taveliki trajal 12 ur in pol..ves čas sem bila na umetnih popadkih..ampak sem nekako zdrzala..ni bilo tako hudo kot v drugo,čeprav sem se v drugo matrala samo 2 uri in pol..a ob meni je bil moj dragi..V prvo pa ni bilo tako…
Proti koncu nosečnosti sem bila sama…moz daleč od mene-delo v avstriji..in je hodil samo za vikende domov.Koliko je bilo neprespanih noči,v tuji hiši,ki je vseeno bil moj dom..tam nekje spodaj v sobici..ko sem za lahko noč dobila samo štil v roke od metle..češ potolci če te zvije..Da ne govorim o nočeh,ko sva skupaj štela in merila popadke..pomoje od želje,da me le pelje v porodnišnico mož in ne stari starši….Pa ni in ni hotelo bit…
Tako je šlo že krepko čez rok….in nek dan,ko me je pomalo dajalo cel dan..so me ob enih ponoči odpeljali v porodnišnico.Kdo drug kot tast in tašča.Še zdej se tako živo spomni,da sem se počutila osamljeno kot le kaj..na vhodu sem prosila..počakajte ne takoj odit..da vam povejo..ali bom sploh ostala.Pa sta očitno te moje prošnje preslišala…Tako sem prebedela celo noč,tudi očesa zatisnila nisem v porodni sobi…Vse okoli mene je bila ena velika tišina.naslenje jutro zelo zgodaj se je začelo….
Kot sme rekla..porod je bil oki..presrečna ko sme k sebi stisnila malo kepico..ljubico mojo…rodila sem ob 13…20 minut na današnji dan..šest let nazaj..A vse to veselej in srečo spet nisem imela s kom podeliti..oči je bil daleč stran od naju…uspel priti k meni šele ob deveti uri zvečer…Uh grozno..me kar stiska…Da spet ne omenim da sem imela samo dvakrat možev obisk..spet je bila sluzba tista,ki naj je ločila..Zelela se si..da bi naju prišel vsaj iskat,ko sva odhajali domov…pa spet ni bilo tako.Čakali sva tam ko zapuščeni….nemirno sem pogledovala na uro in ugotovila..da so prišli točno zadnjo minuto po naju..ko so vsi ostali srečni očki..po oddelku skakali že uro prej..No in tako sva tudi midve počasi odšle proti domu…V srcu tista bolečina…ki se je ne da opisati..še danes je močna…Pa še nekaj kar nikoli ne bom pozabila..tudi toliko časa ni bilo…ali pa nisem bila vredna..da bi mi v porodnisnico moz prinesel spodno majico..tako sem odšla domov brez nje..in brez nedrčka…ni me sram povedati zavita sem bila le v plenico-bombazno..ki sem jo uspela zadnji hip za silo urediti…Ja na pogled so to majhen stvari..a ogromnoooo pomenijo…Ranjliva očutljiva duša..mlade mamice stare komaj 23 let…in toliko prestanega še poleg vsega..da pomoje zaradi tega boli….Uha..res je čas..da grem počasi naprej….upam da mi rata…
vidiš Nikita, pri meni je bilo pa takole … med nosečnostjo vse ok .. čas poroda .. nič … 10 dni po roku … nič … potem pa 11 dan ponoči … grozne bolečine .. vtanem in pljusk .. vsa voda ven .. da ne govorim kako so mi ves čas govorili, da voda teče počasi … v glavnem .. pridem v bolnico … odprta nič .. popadka nobenega … otrok popkovnico 3x zavito okrog vratu, plodovnica močno umazana … so me dali na neko posteljo tam .. in čakali .. koga še danes ne vem … čez 3 ure so me dali na umetne … 6 ur se nisem odpirala nič .. bolečine pa da ne omenjam .. potem so me priklopili na tisto grozno črno masko .. ki jo dajo kao samo zadnja dva popadka pred porodom .. jaz sem imela tisto reč na glavi 6 ur … ki so mi na srečo minile kot bi mignila .. me je pač zadelo 100/h vse skupaj .. spomnim se, kako so bili vsi okrog mene živčni, ker se ni nič premikalo .. jaz pa do konca žalostna, ker imam bratranca, ki so ga takole med porodom zaj*** in ima danes hudo obliko epelepsije … pa nisem imela moči da bi jim povedala .. kar mi je hodilo takrat po glavi …. po 13-tih urah … se je v moji sobi zbralo vso zdravstveno osebje, vsi praktikanti .. vse kar je bilo živo na oddelku .. ker so mogli biti prisotni, pri ‘učenju’ .. kako izgleda vakumski porod … očka mojega miškota so poslali pa ven … in jaz naj bi v teh razmerah stisnila še zadnje atome moči .. in pomagala mojemu sončku na svet … … da ne govorim .. da so mi strgali posteljico, delali še operacijo … da so me šivi še cel mesec boleli tako, da nisem mogla ne ležat, ne stat .. kaj šele sedeti …
takoj ko sem v porodni sobi prišla k sebi, mi otroka niso hotli dat, ker sem kao preveč zadeta .. pa bi mi lahko padel z rok ( halooooooo?????) … vsa nestrpna sem ga gledala, kako počiva v očkovem naročju … in ko sem ga končno lahko prijela .. sem do njega čutila vse, kar čutim danes … vsako tisto mučno minuto .. ko nisem vedela .. kaj in kako bo z njim … je moja ljubezen do njega rasla in rasla …
no, zdaj imam pa še jest solzne oči ……
B.
Berem berem berem … in tkooooo rada bi tudi jaz imela enga malega sončka … sam vem, da sem še premlada in ne dovolj zrela za to … :((((
Kakorkoli … draga muca … To ni le praznik tvojega sončka … ampak tudi tvoj … Pred 6-imi leti te je tvoj sonček razveselil, ko je spregledal luč sveta … in ko se je prvič privil k tebi. Solze so pa več kot razumljive … zato … ti se kar zjoči … saj so solze sreče in veselja :))))))
Lp, Bgv
ja resnično..boli še kar…zato pomoje tudi vso to počutje na danšnji dan…pozabila res nikoli ne bom..tudi obsojam ne nikogar..Sem pa vesela in nadvse hvalezna Bogu,da samih zapletov res pri obeh porodih nisem imela.Bolečine so bile..pri drugem zelo močne..saj sem na svet “pomagala” krepkemu fantiču preko 4 kg ..4.250g….a kaj ko sem vse tisto za zraven,kar se mi je dogajalo strokrat odsluzila…V drugo sem bila tudi prikloplena na celo vrsto aparatur..tudi samo z umetnimi je šlo..in to že zadnje minutke…ker so me pustili krepko krepko čez rok…Tistega šivanja nisem okusila pri nobenem..vse je slo naravno lepo..ampak kot sme ze omenila tisto kar sem doživljala zraven inkar se vsak dan po malem dozivljam..pa……………………….ni vredno besed….
veš kaj jaz pravim .. čist nobeni ni lahko .. al so zapleti pred porodom, med porodom, po porodu … po moje čist vsako mamico doleti kakšna neprijetna zadeva … pa se vse da preživet ane … jest vedno gledam na te stvari ful pozitivno … vsak dan jemljem posebej .. pa se ne obremenjujem, če kakšna stvar ne laufa po sistemu, kot sem si ga zamislila .. pač .. mormo se prilagodit situaciji in it naprej … pol pa obrisat solzice in tako kot praviš … se smejat da še mal trebušne mišice trpijo :)))))
.. Nikita, kolikor se jaz spomnim .. z mojo mamo v mojih najstniških letih nisva in nisva našli skupnega jezika .. me je metalo 100/h :))) me je bilo povsod dosti, samo doma nič … moja starša pa čist nepripravljena na tako upornico, ker sta pač pri bratcu, ki je starejši .. komaj opazila da je šel skoz puberteto :))) .. pa so se zadeve poštimale .. in danes se štekava zelo uredu … sploh ko ji povem kaj za nazaj, kaj smo počeli :)))) mi samo reče, da je vesela, da takrat tega ni vedela :)))
B.
veš kako Vili … jaz še vedno mislim, da nisem glih najbol zrela za otroka .. pa je star že 4 leta … po drugi strani sem pa kar vesela, da tko mislim, ker si res ne želim, da bi bila mama v tistem klasičnem pomenu besede … če iščeš vzroke zakaj še ni pravi čas .. jih najdeš miljon … samo to ‘biti zrela za otroka’ … to ni eden izmed njih … želja je najpomembnejša :)) .. ko bo želja bo pravi čas 🙂
B.
Eh … jaz b ga imela že jutri če bi se dalo … Potem pa začnem misliti na to, da še niti nimam stalne službe (in moj miško tudi ne) … ne vem, kje bi živeli kot družina, ker moj dragi ne bi prenesel živet v stanovanju … in nasploh … še in še je razlogov … Želja pa je … in to velika … in obojestranska … Ah … bomo videli … mogoče pa ni tako daleč, ko bom tudi jaz lahko napisala kaj o porodnih izkušnjah :))))))))
Lp, Bgv
… ko dobiš službo, nimaš hiše .. ko dobiš hišo, nimaš vrta … ko dobiš vrt si pa že prestar :)))) .. če razumeš kaj ti želim povedat 🙂
.. vedno se najde pot … pa ne rečem da nimaš prav .. to je samo moje mnenje a veš :))
jaz še vedno nimam redne službe … nimam svojga vrta … uh … še marsikaj je .. kar pogrešam .. ampak sej življenje je dolgo (no ja :))) .. pa vse na enkrat tudi ne gre … pa nekak se je treba odločit .. kaj je tisto .. kar si najbol želimo :)) uh .. zdej že mal preveč filozofiram .. ampak tako nekako no 🙂
B. ki je bila nekak vedno prepričana .. da svojih otrok pa že nebo imela .. uh .. kako se v življenju vse čudno odvija :)))))
No , evo , da podam poročilo tudi jaz.
Obe nosečnosti rizične, obe čez rok – 14 dni in 10 dni.
Oba poroda sprožena in vodena izključno z umetnimi popadki (infuzija v žilo , pa stalno priključena na CT , pa še neke notranje sonde …kar pomeni , da je bilo treba ves čas ležat. Če se le da na enem in istem boku , ker sicer se jakost popadkov ni realno merila. Prvi porod je trajal 14 ur, drugi pa 16 .Z najmočnejšimi popadki , tistimi na minuto , ker je imela Maška trikrat ovito popkovino okoli vratu , močno zeleno plodovnico … vse isto kot pri tebi. Le s to razliko , da ko so mi probali dat smejalni plin , da bi malo omilili bolečino ,se je jakost popadkov zmanjšala , pa še neredno so postali. Pa so rekli – boste že potrpeli , še vsaka je ! Pa še tole – porodničar , ki je bil ravno tam mi je rekel – gospa , če vas ne bo bolelo , sploh ne boste vedela , da ste mama !!!!
Pa se ni nihče prav veliko sekiral , jaz sem se mučila sama, čeprav je hotel bit mož ves čas zraven , pri nas tega niso dovolili – le zadnji dve uri , ampak takrat sem pa bila že tako izmučen a, da se vsega spominjam bolj tako v odlomkih , ker sem hodila iz ene omedevice v drugo. In ker v zadnji fazi nisem več mogla sodelovat , je hotela babica zadevo mal pospešit tako , da se je fejst s komolcem uprla v moja rebra – in mi eno zlomila. Pa misliš , da je kdo sploh reagiral . Šele tretji dan mi je zdravnik rekel , da kaj pa mi hočejo nardit – zamavčit ali prevezat me itak ne morejo , ker dojim , sredstva proti bolečinam pa iz istega razloga tudi ne dajo.
Jasno , da tudi vem , kaj je vakuum. Ker se tudi jaz kljub vsem tistim popadkom nisem odpirala , pa ker jim je le prišlo , da traja le predolgo vse to , pa zelena plodovnoca , pa porodnica , ki ne more več – no , pa so mojo malo na koncu na silo potegnili ven . Rodila se je z za pest velikim cefalohematomom. Pediater je rekel , da ni to nič , da bo v par mesecih izginilo.
Res je . Ostal pa je možganski tumor kot posledica poškodbe med porodom in epilepsija kot posledica dušenja . Seveda tega ne bi nihče priznal.
Mi pa vemo , ker so nam tako pojasnili specialisti nevrologi v Lj. takrat , predlani , ko je bila mala na operaciji tega tumorja.
Ma , komu naj se žalim ?!
To je bilo drugič.
Prvič je sicer trajalo dve uri manj , pa polomili me niso. So me pa tako zašili , da so mi šivi peti dan počili in sem še cel mesec hodila okoli z obkladki , vsa razcvetena , pa sedet se tudi ni dalo …. sej si lahko mislite.
No , najhuje pa je bilo to , da so se mi vnele bradavice , dobila sem vročino prek 40, pa mojim doma še na misel ni prišlo , da bi kdo poklical zdravnika. To so naredili šele po dveh dneh vročine , blodenj in omedlevic , no , potem sem pa itak morala nazaj v bolnico. Seveda z otrokom , za katerega sem morala sama skrbeti , ker so me dali na ginekologijo , ne v porodnišnico.
Z vsemi temi stvarmi nisem še čisto opravila zato , ker se mi je , še posebej prvič , zdelo , da bi si le zaslužila malo pozornosti in pohvali , ker sem bila prepričana , da sem si še kako zaslužila.
Pa mame so navadno prezrte , vsi žarometi so usmerjeni v otročka. Saj je tako tudi prav , le …. boli , potiho …..
Nikitk aje prepričana , da bi se tehnika rojevanja bistveno spremenila , če bi morali kaj od teg apretrpeti moški , ki padajo v nezavest že , če se od njih pričakuje , da bodo SAMO zraven !
Nikitka tu izzvzema gospodarja, ki je bil obakrat zraven – toliko , kot so mu pustili
Hja , Bgv , po moje se v življenju ne sme pretirano načrtovati .
Ker , veš , če se ti plani ne realizirajo točno tako kot si želela , potem ne bodo nikoli izpolnjeni pogoji za … pa razočaranja bodo prevelika …
Življenju se je treba prepustit .
Ko začutiš , da je za nekaj čas , naredi , tudi , če vse zvezde ne stojijo glih tako kot bi si želela !
Nikitka je včeraj od gospodarja slišala par pohval na račun tvojih učkov in doooolgih trepalnic :))))
.. in še vedno boli, ko se spomniš na ves tist zdravstveni kader v porodnišnici .. ki mu dol visi, da je to edinstvena izkušnja v življenju ženske, da so oni tisti, ki ti morajo, če ne zarad druzga, že zaradi službene dolžnosti dat občutek, da si ti v tistem trenutku najpomembnejši človek .. daleč naokrog .. ker pač doživljaš nekaj, kar ni dano vsakomur .. ker daješ življenje novemu človeku !!!
.. čudna so pota narave .. je že vedla zakaj je ženska tista, kateri je zaupala tako veliko odgovornost 🙂 .. po drugi strani pa .. če bi rojevali moški .. bi za porod že zdavnaj pogruntali čarobno pilulo :)))))
Nikita .. full te občudujem .. pa mislim, da tud malo razumem kako ti je .
B.
