Najdi forum

Splash Forum Starševski čvek POMAGAJTE, ČE JE TO V V AŠI MOČI

POMAGAJTE, ČE JE TO V V AŠI MOČI

Ker je ob koncu zgodbe napisano, naj jo
posredujemo prijateljem, to tudi počnem.
———————————-
Creightonova sta bila zelo ponosna na svojega sina Franka. Ko je odšel na univerzo, sta ga seveda pogrešala; toda pisal jima je pisma in vsak dan sta komaj čakala, da jih prebereta. Videvala sta ga za vikende. Potem so Franka vpoklicali v vojsko.

Ko je bil skoraj pet mesecev v vojski, je bil vpoklican v vojno proti Vietnamu. Starša, ki sta prejela njegovo pismo o pozivu, sta bila bolj vznemirjena kot kdajkoli prej. Vsak teden se jima je oglašal in bila sta hvaležna, da je z njim vse v redu. Naenkrat pa so njegova tedenska pisma prenehala prihajati. Najprej en teden, potem dva in končno tri tedne brez njegovega sporočila. Ob koncu tretjega tedna je prispel telegram, »Žal vas moramo obvestiti, da vašega sina pogrešamo že tri tedne. Bojimo se, da je bil ubit v boju za svojo državo.«

Starša sta bila šokirana in prizadeta. Poskusila sta sprejeti dogodek in živeti naprej, a življenje brez Franka je postalo neznosno pusto in tragično.

Tri tedne kasneje je zazvonil telefon. Oglasila se je mama »Mama, jaz sem, Frank. Našli so me in z menoj bo še vse v redu. Sem že v Združenih Državah in kmalu pridem domov.«

Gospa Creighton je bila presrečna in s solzami v očeh vzkliknila, »Oh, to je čudovito! Kako čudovito je to, Frank.«

Nekaj časa je bila tišina, potem pa je Frank dejal, »Mama, rad bi te vprašal nekaj, kar je zame zelo pomembno. Medtem ko sem živel tukaj, sem spoznal mnogo krasnih ljudi in z enim sem se še posebno spoprijateljil. S seboj domov bi želel pripeljati svojega prijatelja in ga predstaviti tebi in očetu. Rad bi vedel, ali se strinjata, da bi ostal pri nas in živel z nami, ker ne more oditi nikamor drugam in nima svojega doma.«

Mama mu je zagotovila, da ni s tem nič narobe in da vsekakor lahko pride.

Potem pa je Frank dodal, »Veš, on ni imel takšne sreče kot jaz; med bitko je bil hudo poškodovan. Zadela ga je eksplozija in njegov obraz je povsem zmaličen. Izgubil je nogo in prav tako ostal brez desne roke. Torej vidiš, ni mu prijetno, kako drugi mislijo in govorijo o njem.«

Frankova mama se je za trenutek zamislila. Začela se je spraševati, kako se bodo stvari odvijale in kaj si bodo ljudje v mestu mislili, ko bodo njeno družino videvali s takšnim človekom. Odgovorila je, »Seveda Frank, pripelji ga s seboj domov, nekaj časa lahko ostane pri nas; ampak ljubi bog Frank, za vedno? Veš kaj to pomeni za našo družino?.« Nekaj minut je zavladala tišina in Frank je dejal, »Prav, mama,« in odložil slušalko.

Minil je teden, brez da bi se Frank oglasil svojima staršema, potem pa je znova prispel telegram. »Žal vas moramo obvestiti, da si je vaš sin vzel življenje. Prosimo vas, da pridete k nam in identificirate truplo.«

Njunega krasnega sina ni bilo več. »Le zakaj je moral to storiti?« sta se starša z grozo spraševala. Ko sta vstopila v sobo, da bi identificirala truplo svojega sina, sta na mizi osupla našla mladeniča z zmaličenim obrazom, brez ene noge in desne roke.

Mariči --------------------------------------------------------------- Danes sem kradla čas. Ne počutim se krive. Srečna sem, ker to še znam. (po R.Kerševanu)

New Report

Close