Pomagajte – kričim in kritiziram
Tako mi je hudo. Imam dva otroka stara 6 in 3 leta. Kadar sta vsak posebej, sta ravno prav pridna. To je ok. Kadar sta skupaj pa je norišnica. Ves čas si nagajata, se kregata, cvilita, jokata, kričita, se pulita, tepeta, vmes malo zaigrata, potem pa spet jok in stok in cviljenje in kričanje in … Od tega se mi že pošteno meša! Danes mi je še posebej hudo. Naenkrat me je prešinilo, da sem (še sama ne vem od kdaj) postala kričeča mama. Opazila sem, da samo kričim nanju in kar je še najhuje, da se sploh ne morem več brzdat. Razum mi ves čas v ozadju govori, naj neham, da to ni prav kar delam, skratka v ozadju ves čas vem kako bi se starš moral obnašat in obvladat, ampak besede, glas mi delajo po svoje. Ne morem se obvladat! Kričim in dopovedujem jima ves čas. In začela sem ju kritizirat. Kriče kritizirat. Predvsem starejšega otroka, pri katerem me še posebej živcira kar počne, ker nekako mislim, da je le starejši in več razume in bi se lahko drugače obnašal. Tako me boli tole spoznanje. Taka prej nisem bila. Kako sem lahko postala taka? Svoja otroka imam neizmerno rada, veliko se jima posvečam in se trudim, ampak vse to ni vredno, če tako kričim in ju kritiziram. Počutim se kot bi pogorela na celi črti, počutim se slaba mama. Prosim, prosim, če mi date mamice kak nasvet, kaj uporabnega, morda svetujete kakšno metodo ali karkoli konkretnega, da si pomagam in se zadržim. Nočem kričat. Pomagajte mi.
V ostalo se ne bom vtikala, samo tole, da se starši najraje spravljate na starejše, me pa res zbode. Ker vidim to vsak dan, povsod. Starejši sploh ne morejo zmagat. Tamali zacvili in avtomatsko jih sliši starejši.
Ne, ni pametnejši, ljuba duša, samo otrok je. Ko začneta, ju loči, pa bo mir. Ni treba nič kričat. Vsak na svoj konec in basta.
Ko se zaslisis, se spomni, da si njun vzor. Si res zelis imeti eno samo kricanje pri vas doma? Bolj ko kricis, manj te slisita… 
Zadihaj…stej do deset…sto…in ohrani mirno kri. Opozoris enkrat, dvakrat…potem pa akcija.
In vzemi si cas zase…napolni baterije.
Poskusi ne kritizirat. Pohvale bolj ucinkujejo..
Ko vidis, da sta otroka tik pred tem, da se skregata se vsedi mednju in ju zamoti v smislu igre. Bos videla, tudi otroka se bosta pocutila bolje in ne bosta zrastla v pretepaca in nergaca. Potrudi se, zanju, ker le tako jih lahko vzgojis vrava postena drzavljana, ki bosta z lahkoto furala skozi zivljenje. Ce ze pri teh letih kricis nanju jima res ne dajes nikakrsnega zgleda. Zvecer ko se umijete in preoblecete v pizamo se usedite skupaj in jima povej ali preberi kaksno pravljico. Pri nas delujejo izmisljene pravljice, vsak dan drugacna in poucna.
Brzdaj se, kmalu ne bo vec cas za to.
Kaj pa dela moz? Tudi on je zelo priporocljiv pri vzgoji otrok.
Ja, vhnj* imaš prav. Res je starejši največkrat kregan. Ravno danes, ko smo prišli domov in sta se scufala že na vhodu, je starejši rekel: Zakaj vedno samo mene kriviš? Joj kako me je zbodlo. Tega res ne smem, saj je še otrok. To si bom napisala pod št. 1 na seznam pravil zame.
Kaj pa kričanje? Kako se brzdati? Pri meni je tako, da si npr. obljubim, da jutri pa res ne bom kričala. Ko pride jutri in se začne norišnica, pa spet kričim in se obljube, ki sem si jo dala sploh ne morem držat. Vem, da moram, pa ne morem. A se kateri tudi to dogaja? Jaz taka nisem bila, sploh se ne prepoznam. Kako sem si to dopustila? Kako sem se lahko tako spremenila?
Pri nas je enako,3- in 5-letnik,vsak zase angelčka,skupaj pa…Le da sem hitro ugotovila,da je mlajši kolovodja,če ne more drugega,pa starejšega brcne,uščipne,mu izpuli igračo in jo odvrže v drug kot..
Psihologinja na sist.pregledu mi je svetovala vzgojne metode s TV oddaje Super varuška kot pomoč pri napadih trme,ki naj bi se pri 3 letih začeli.Pa ja!Saj sem te oddaje gledala,pa so se mi te minute v kotu zdele za lase privlečene.
Ker sem se sama sebi že priskutila s kričanjem,otroka pa me itak nista jemala resno več kot dve minuti,sem poskusila še s tem in VZTRAJALA kljub tuljenju.Pa deluje! Že po nekaj dneh sem opazila,da sta manj kričava,da premislita,kaj in kdaj bosta naredila,sama pa sem že bolj umirjena in ju tudi lažje vodim čez dan.
Poskusi in veliko sreče!
Punce hvala za vaše odgovore! Sedaj sem prebrala še Sajbo in Odrasti. Dobra ideja – usesti se med njiju in ju zamotiti. Če malo razmislim v tej smeri, bi morda učinkovalo, če ju ne bi pustila za več časa sama skupaj v otroški sobi (saj vrata so odprta in se vidimo in slišimo, ampak vseeno ni zraven odraslega). Morda bi lahko vsakih 10 min prišla in se usedla zraven in se za kratek čas vključila v dogajanje. Ne vem, razmišljam. Bom poskusila.
Pravljice zvečer beremo. To je pravzaprav najlepši del dneva. Ležimo skupaj, seveda obvezno vsak na svoji strani in jima jaz ali mož bereva pravljice. Takrat sta pridna, poslušata, sodelujeta. Po branju pa ju je treba takoj, res takoj, poslat vsakega v svojo posteljo, ker sicer se, zmatrana kot sta, hitro zatakneta.
Mož je zraven. Ah, če sem poštena, je tudi on začel kričat, nekoliko manj kot jaz, pa vseeno. Joj, če pomislim, včasih je bil on en tak flegma tip, tak počasen, miren, umirjen, zlahka se ni znerviral. Zdaj pa pade ven in ja, tudi on se zadira nanju. Ne vem, mogoče sem ga potegnila jaz v to kričanje, moj slab vzgled. 
Nočem, da smo takšni, ker vem, da bi lahko bili drugačni.
Šteti do 10 – tudi super ideja! Tudi gre na seznam.
v uvodnem tvojem postu si opisala posledico, v tvojem tretjem pa vzrok… Zadeva pa je čist preprosta( ampak zakaj jo ne bi zakomplicirala če se da), gre pa za projekcijo čustev:
Vidva kot partnerja sta se odtujila, in ker vaju to (podzavestno) boli, vajina otroka uporabljata kot kanti za odmet vajinih frustracij, iz vajinega partnerskega odnosa. To potrjuje tudi dejstvo, da so otroci ogledalo staršev.
Ko bosta vidva kot partnerja ljubeča med seboj, se bosta otroka posledično počutila varno ob vama, in posledično ne bosta rabila izsiljevati vajine pozornosti samo zato, da se vidva ne bosta kregala…
Lahko bi nadaljeval z zakaj sta se odtujila, ampak bodi zaenkrat dovolj, ker vama bom prvo dal priložnost da se ponovno vzljubita, kar če vama uspe bo dobro za vse vas. Če vama ne rata, me poišči in ti povem kaj se vama je dogajalo preden sta se našla, zakaj sta se našla in zakaj imata otroke.
Dobro jutro! Bom samo na hitro, ker se mudi.
Brklc, lepo, da si se oglasil. Premišljujem. Midva z možem sva res postala, kako naj rečem, odtujena ni prava beseda, je prehuda, mogoče kaj milejšega, skratka res nekako živiva malce en mimo drugega. Otroka naju precej okupirata. Dostikrat sploh nočem začeti z njim kako debato, čvek ali kaj bolj resnega, vseeno, ker slutim, da jo bosta s svojim obnašanjem prekinila, saj ju bo treba ločevati, … In ko se to res zgodi, seveda spet kričim nanju, da se midva z očijem pogovarjava in da ga ne morem nič slišat, če se tepeta in dereta … To jima razložim, ampak kriče! Kar bruha iz mene. Pa ves čas se zavedam, da ne delam prav. Ves čas mi ta notranji glas govori kako bi morala, pa ga ne uspem poslušat.
No, če se vrnem k možu. Midva se v resnici ne kregava ves čas. Se pa tudi vmes pokregava. To priznam. Če strnem naš čas: največ časa sva tako en mimo drugega in sva okupirana z otroki, se ukvarjava z njima, s kuhanjem, pospravljanjem ipd., malo časa se pogovarjava med seboj, še malo manj časa porabiva za to, da se pokregava.
To, da otroke uporabljava kot kanti za praznenje svojih starševskih frustracij pa preprosto ni res. Tega ne bi nikoli delala. Nikdar se ne izživljava nad njima. Če imava probleme v službi ali kje drugje, to znava distancirat od družine, ne prenašat na družino. No, razen če podzavest dela po svoje, pa tega ne prepoznam. Ampak zavestno res menim, da ne vzrojiva zaradi drugega vzroka, ampak res naju do tega privede tole nenehno dretje, kregarija, cufanje med otrokoma. Pa da me ne bi kdo narobe razumel, svoje otroke imava zelo rada, zelo se trudiva, se ukvarjava, sva ljubeča, vmes pa … ja žalostno vem … vmes pa kričiva.
Evo pa sem se razpisala. Zdaj pa šibam, ju zbudit in gremo v vrtec. Lep dan. Prosim še za mnenja in predloge. Hvala tudi Še eni takšni – odmor na pručki. Tudi gre na seznam. Oglasi se še kaj, še kaj napiši, si postala bolj umirjena? Kensington včasih sem se znala kontrolirat, še nedolgo nazaj, hja, morda kako leto dve nazaj sem bila še precej precej boljša. Dober vzgled, zdaj pa …
“kreganje” je samo eden izmed načinov kako se imate ljudje lahko radi. Žal je ta vseprevečkrat najobičajnejši… “kreganje” je lahko intro ali ekstrovertirano.
In ja, otroka imata neizmerno rada, zato ju tudi ekstrovertirano kregata, ker se imata vidva kot partnerja introvertirano…
Vidva kot partnerja pa… Kot pišeš, si niti toliko časa ne vzameta za vaju, da bi se pošteno(ekstrovertirano) skregala… Medlo vse skupaj, kr neki, en mimo drugega ob vsej operativi…
Kaj ko bi si vidva (poizkusno) vzela čas samo zase, in si načrtno povedala vse??? A, a bi šlo to skoz? Vikend ogledalo? To je tko k odnos z avtom, ko greš furat dolgo progo… Ga pregledaš in preizkusiš tudi na način da mu obrate nabiješ do konca…
Ko omenjaš da vaju otroka v vajini debati preglasita in “ukradeta” pozornost: To je delo otroka! Otroku je naravno da preizkuša meje… Vidva pa sta tista, ki sta mu jih dolžna postaviti! Lj(ta) sine(ova) , zdele se z očitom neki pogovarjava, lahko sodeluješ na tak in tak način, ali pa v miru počakaj da midva rešiva svoje, potem se ti(vama) bo eden (ali oba) od naju posvetil. Če se bosta vmes kregala je pa vajina stvar, midva z očitom se pa z vama ne bova… (in medtem ko se bosta onadva nemilostno pobijala, se vidva skulirano pogovarjata) Če bosta vidva vzdržala hahahaha…
“To, da otroke uporabljava kot kanti za praznenje svojih starševskih frustracij pa preprosto ni res. Tega ne bi nikoli delala. Nikdar se ne izživljava nad njima.“
Jaz pa še vedno trdim, da je še kako res…
Avtorica, join to the club … praviloma situacija, ko gre za več sorojencev blizu po starosti. Pri edicih do tega priti ne more, pri tistih z veliko starostno razliko tudi ne. Jaz imam 3 in sem morala kar veliko dela vložit vase, da sem nehala se sekirat zaradi nekih kvazi psiloloških mnenj nepsihologov. Otrok spremenila ne boš, le rasli bodo in se v sklopu tega spreminjali sami. Sama seveda lahko spreminjaš pa sebe, za zavedanjem svojih dejanj (kar že počneš) in aktivnim preusmerjanjem energije, ki se ti takrat sproži. Ker kričanje, samo še spodubja njuno kričanje, tebe pa izčrpuje in uničuje. Je pa biti potrebno zavesten in pri stvari 24/7 in to kar dolge mesece. Za silo pa, samo ločuj, brez besed, ker takrat, ko sta v “elementu” ne vidita, ne slišita nič. Pogovor, pač prilagojen, sledi, ko se umirita, ko se umirite vsi. Ko bosta večja, jima boš pa reševanj prepustila v celoti.
Pa še eno svojo izkušnjo ti povem z namenom, da boš videla kaj vse so otroci zmožni:
Prijateljujem že več let tudi z mamo ki ima hčere. Tamlajša je ni da ni že poizkusila da najino prijateljstvo razdre. Par mesecev nazaj je pa na nekem izletu na vrat na nos naumila, da ona ne gre z družino domov, temveč k meni. Punca stara okol 10. Midva z njeno materjo šokirana, ona za strgat k meni in k meni… Brez oblačil, pižame, ščetke,….. In kaj se je zgodilo? Ja seveda se je cel vikend vesila po meni, se mi na vse mogoče načine nastavljala, kosilo skuhala, si oblekla mojo trenirko,…. Faaak!!! Jaz sem samo nemo opazoval in bil dostojno topel do nje kot otroka… Ko jo je mama po dveh dneh prišla iskat, me je zapustila mrtvo hladno brez pozdrava, mrko jeznega obraza, in več mesecev ni spregovorila z menoj niti ene človeka dostojne besede, razen direktnega odrinjanja zgin, pust me, bejž vstran in tako… Nikomur izmed njene družine pa še danes noče povedati niti besedice kako je bilo pri meni…
Ker sva z njeno mamo kljub vsemu ohranila prijateljski odnos, in nisva nasedla njenemu poizkusu obtožbe pedofilstva, se je zadnič na koncertu v Škofji loki držala skoz malo vstran od naju z materjo, in dobesedno “snemala” kaj se pogovarjava. Je pa nasedla moji provokaciji ko sem z materjo nalašč nekaj debatiral o njenih otrokih na način, da sem vsakega omenil po imenu. Ko sem omenil njeno ime, jo je kar v luft vrglo: Kaj jaz??? kaj jaz??? Mami je spregledala mojo provokacijo njeni hčeri, in noben od naju ni posvečal pozornosti njenemu v luft skakanju… Ko smo se poslavljali, se mi je tudi ona ali pa predvsem ona, jasno in glasno zahvalila za časteno tortico in sok….
Tak da, take vaje kakor vama dajeta vajina sinova, so še zelo nedolžne, in če jih ne bosta opravila, se bojo pritiski rapidno stopnjevali… Vajina otroka bosta nardila ma ama popolnoma vse, da vaju preizkusita ali bosta obstala kot partnerja.
Ej, brklc, to kar pišeš zelo zelo verjamem, ker tudi sama poznam več še hujših zgodb na to temo. Pa vendar, situacija poskusa razdrtja zveze med staršem in novim partnerjem nima popolnoma nobene veze s “poskusom razdrtja odnosa med očetom in materjo”. Tu si pač brcnil mimo, zelo. Ojdip variante seveda pridejo na vrsto, čisto naravno, pa ravno tako čisto naravno tudi minejo (izjema so redke deviacije, ko pač mati/oče ni svoje vloge odigrala pravilno). Otroka v tem primeru enostavno preizkušata meje in še raje njun lastni sorojenski tekmovalni odnos, delno pa je še vedno prisotno iskanje pozornosti (končno, v igri je tudi 3 letni otrok) in nista še pokapirala, da z negativno pozornostjo pravega efekta ni (tu pa nastopi mati, da ju z neodzivnostjo to nauči). In zakaj ravno mame praviloma pokasirajo tako teženje in iskanje pozornosti? Ker le one jo praviloma dejansko otrokom tudi dajo, se odzivajo, sekirajo, želijo spremembo, popravek. In otrok to izkorišča. Oče ponavadi pasivno neodziven ali pa aktivno neodziven, vseeeno, za rezultat je to enako. Za otroka za enkrat nezanimiv roditelj.
Že nekaj časa sem tega mnenja in mislim, da je brklc ravno tako škodljiv kot kakšni politični agitatorji. A žal se vedno bolj zavedam, da je povprečni IQ na forumu precej nizek in ker isti ptiči skupaj letajo, bo vedno našel kakšno neumno mono, ki mu bo zaupala svojo 10-letnico “na prevzgojo”….. Ampak, pazi, ker se vrti okoli cerkvenjakov, najbrž šteje za moralno neoporečnega….Bolno! Če bi spregovorile vse tiste, ki jih je nadlegoval po ZS….Tip je resno bolan, škoda, da ga moderatorji ne blokirajo.
Avtorica, izkušnjo ki sem ti jo povedal, sem namenoma okrnil na način, da bojo kost zgrabili zvesti sledilci, in izlili svoje frustracije. Zdej je pa na meni, ali se bom šel njihovo igro, in če ja, na kakšen način… ali direktno nazaj, ali se bom spraznil na drugi žrtvi.
Principuelno se točno to dogaja vama z možem…
Torej ko bosta vidva resnično zaupala v prvi vrsti samemu sebi, takoj za tem pa en drugemu, kar bosta naredila z umirjanjem uma in potešenimi čustvi, se bosta otroka umirila in vama sledila otroku dostojno.
Zgoraj na enem revežu lahko vidiš šolski primer patetike oz izražanja osebnostne degeneriranosti, ko vzdihajoče javka kaj bi lahko drugi naredili. Otroku to ni naravno, torej nagaja pod prisilo, ki pa se je ne more zavedati saj je še neizgrajena, ter posledično nekultivirana osebnost.
Kam na dolgi rok nezdravo otrokovo okolje pripelje, pa tudi vidiš… …med drugim tudi na mon, anonimno osebnostno degradirati neznance… Torej ako imata vajine otroke zares rada, bosta vajin partnerski odnos vsaj preizkusila, če že ne popravila kar bi bilo treba. V dobro vajinih otrok…
