Pomagajte mi prosim
A imate kaj napisano o Benitu Mussluliniju, o njegovem življenu. Rabim za seminarsko
Hvala vsem ( [email protected] )
Zivio, Ana!
Najprej popraviva njegov priimek: pisal se je MUSSOLINI. Torej BENITO MUSSOLINI. Najprej bolj leksikonsko zgosceno:
Rodil se je 1883. Bil je italijanski fasisticni politik, v mladosti socialist, 1914 se je zavzel za vstop Italije v vojno proti Italiji in Avstro-Ogrski. 1919 je ustanovil fasisticno stranko, 1922 ga je italijanski fasisticni kapital povzdignil v predsednika italijanske vlade, do 1926 je vpeljal diktaturo fasisticne stranke in se proglasil za vodjo (»duce« – to je bil namrec njegov vzdevek). Vodil je agresivno zunanjo politiko, 1935 je zacel vojno proti Etiopiji. Italijo je povezal z Nemcijo v os Rim-Berlin, v spanski drzavljanski vojni pa je podpiral generala Franca. 1940 je pahnil Italijo v 2. svetovno vojno. Neuspehi v vojni so mu so mu nakopali opozicijo (zlasti med financno oligarfijo), julija 1943 so ga tako odstavili in aretirali. Nemci so ga resili iz zapora in ga postavili za sefa marionetne fasisticne republike v severni Italiji. 1945 so ga ujeli italijanski partizani in ga tudi ustrelili.
Zdaj pa se nekaj drobtinic:
Po 1. svetovni vojni je v Italiji nastal fasizem, ki se je pozneje v razlicnih oblikah pojavil se drugod in je odlocilno vplival na politicno podobo Evrope v casu med vojnama. Za svoj nagli vzpon v Italiji se je imel zahvaliti razocaranju italijanskega ljudstva nad izidom pariskih mirovnih konferenc ter hudi politicni in gospodarski krizi, v katero je zasla drzava. Slabosti tega polozaja je znal izkoristiti Mussolini, v katerem se je volja po oblasti zdruzevala z demagosko nadarjenostjo in brezobzirnostjo ter interesi velike burzoazije in veleposestnikov.
S »fasisticnim pohodom na Rim« 28.10.1922 je dosegel, da mu je kralj Viktor Emanuel v strahu pred drzavljansko vojno poveril sestavo vlade. Od tod je pot drzala v diktaturo, ceprav se Mussolini formalno sploh ni lotil ne monarhije ne ustave. Kralj mu je bil le utelesitev drzavne kontinuitete. Vso odlocilno oblast je dobil v roke strankin in drzavni vodja, duce, ki se je oprl na »starorimska« izrocila in hotel Italiji pridobiti novo velicino, »vredno njene zgodovine«.
Poglavitna tezava Italije je bil pritisk prebivalstva, ki ga je Mussolini skusal prestreci s pridobivanjem in izboljsevanjem tal, predvsem pa z imperialisticno zunanjo politiko, ki jo je imel za narodno dolznost. »Mare nostro« je postalo veliko geslo za obnovitev rimskega sredozemskega imperija. Tudi sicer se je fasisticna Italija vedno znova kazala kot dedinja anticnega Rima, npr. v svoji uradni momumentalni klasicisticni arhitekturi.
Ceprav se Mussolini torej ni niti formalno loteval monarhije ali ustave, je v nekaj letih (tudi s fizicnim terorjem) uveljavil »vlado ene stranke«. Vse politicne stranke so bile 1926. leta razpuscene. Se naprej obstojecemu parlamentu, v katerega so volili ubogljive poslance, se je pridruzil »fasisticni veliki svet«, nad vsem pa je bila odlocilna oblast v rokah strankinega in drzavnega voditelja »duceja«. Listina o delu leta 1927 je depolitizirala sindikalne delavske zveze in jih povezala s podjetniki v ubogljive korporativne poklicne zdruzbe. Ostro zatiranje opozicije se ni plasilo niti politicnega umora. Neizpodbitni notranjepoliticni uspehi, kot so bili stabilizacija valute, zmanjsanje brezposelnosti, pridobivanje nove obdelovalne zemlje in osamosvojitev Italije glede preskrbe z zitom so v dezeli utrdili fasisticni rezm. Leta 1929 se je Mussoliniju posrecil se en velikanski notranjepoliticni podvig – sprava z Vatikanom s tako imenovano »lateransko pogodbo«, kar mu je prineslo se naklonjenost in podporo katoliske cerkve. Nespravljivi politicni nasprotniki so morali v emigracijo. Moznosti delovanja niso imeli ne liberalci, ne popolari, se toliko manj socialisti ali komunisti. Tako je bila ustvarjena podlaga za castihlepno zunanjo politiko, ki pa je v prvem desetletju se znala upostevati meje italijanske moci. Sredi tridesetih let pa se je spustila v odkrito zunanjo agresijo. Leta 1935 je iz svoje kolonije Somalije zasedla samostojno Abesinijo (Etiopija), clanico Drustva narodov. Vsi protesti drustva in celo sankcije niso nic zalegle, Italija pa je Etiopijo 1936 prikljucila svojemu »cesarstvu«. Ohrabren, ker je bil njegov zavezni Hitler, je Mussolini konec leta razglasil, da sta nemska in italijanska zunanja politika spojeni v osi Rim-Berlin, poleg tega pa je od vsega zacetka Franciji navkljub popolnoma okdrito podpiral generala Franca. V zacetku leta 1937 se je na Francovi strani v Spaniji borisvetovne vojne in ceprav so zvezo z Nemcijola italijanska armada 80.000 moz, oborozenih z najmodernejsim orozjem. Zelja po nekaterih francoskih posestvih je gnala italijansko politiko vse bolj v konflikt s Francijo in posredno z Anglijo ter jo silila v cim tesnejsi objem s Hitlerjevo Nemcijo, kateri je jesen 1938 v Muenchnu zvesto sekundirala…..
Hitler je bil leta 1940 na vrhuncu svoje slave. Mussolini, partner v »osi«, se je bil spominjal 1. svetovne vojne in ceprav so zvezo z Nemcijo imenovali »jekleni pakt«,s e je spocetka rajsi drzal politike nevojskovanja, torej previdnega cakanja. Ko pa se je zdelo, da gre samo se za delitev plena, ni hotel manjkati in je 10. junija 1940 napovedal vojno tako Angliji kot Franciji….
Jeseni 1942 se je za Zahod zacel preobrat v tej svetovni vojni. Pod vrhovnim poveljstvom Eisenhowerja so se anglo-ameriške čete 7.11.1942 izkrcale v Maroku in Alziru in hitro spravile obe francoski koloniji, ki sta dotlej ostali na strani Vichyja, na svojo stran. Hkrati je britanska oklepna vojska udarila od Nila proti Rommlovemu afriskemu korpusu in junija 1943 so se morale preostale nemsko-italijanske cete vdati v Tuniziji. Od tam so oborozeni zavezniki preskocili na Sicilijo. Italijanska burzoazija se je na preobrat vojne srece najprej odzvala z drzavnim udarom (25.7.1943), ki je odstranil fasisticni rezim in spravil Mussolinija v zapor. Po pogajanjih, ki so jih vodili skrivaj s Hitlerjem, so sklenili loceno premirje. Nemci so med drugim potegnili sklenjeno obrambno crto pocez cez italijanski polotok, Mussolinija, ki je bil zaprt na Gran Sassu, pa osvonodili z drznim desantov padalcev. V severnem delu dezele, ki so mu gospodarili Menci, je Mussolini ustanovil nekaksno »socialno republiko«, marionetno fasisticno drzavo v Severni Italiji…..
Na zacetku 2. svetovne je Mussolini previdno cakal, italijanski narod se je pognal v vojno sele po Nemski zmagi nad Francijo. Takrat se je sprozilo tudi italijansko odpornisko gibanje, ki pa je napredovalo zelo pocasi. Do kapitulacije Italije se je polagoma zasidrala odporniska organizacijska mreza. 1943 so pretresali Italijo veliki strajki, katerih politicne zahtreve so dalec prekrile ekonomske: konec vojne, mir itd. Ob kapitulaciji je bilo odpornisko gibanje ze toliko razvito in povezano, da je bil v Rimu ustanovljen »Centralni odbor narodne osvoboditve«. Vanj so vstopili predstavniki socialistov, komunistov, akcionistov, krscanskih demokratov in liberalcev. Organizacijska mreza se je hitro razsirila navzdol, pri tem so ustanavljali tudi vojaske komisije. Vzporedno z razvojem te mreze se je mnozila tudi italijanska partizanska vojska, verjetno najmocnejsa v Zahodni Evropi….
Skratka, partizani so Mussolinija tudi ubili, vendar tega konca nekako ne najdem, pa se precej pozno je in se mi ze spi. 🙂 Ana, upam, da ti je kaj pomagalo in da nisem zastonj tipkala. Vmes sem malo spustila, ker bi bilo predolgo. Ce bos se kaj rabila, pa povej. Poleg zgodovinskih knjig (Svetovna zgodovina, Zgodovina Slovencev…) bos sigurno nasla tudi kaj na internetu, najbolje, da obisces Google. Ce si gledala film Veliki diktator, lahko za hec vtaknes v seminar tudi kaj iz tam. Ce pa nisi in se ti z nalogo ne mudi prevec, ti priporocam njegov ogled. Film je odlicna vojna komedija (Hitlerja igra npr. Charlie Chaplin oz. ima dvojno vlogo), videti pa je tudi lik Mussolinija. Seveda bolj s komicne plati.
Veliko zagona!
Janja