Umrla mi je babica. Na njo sem bila zelo navezana. Ko sem žalostna, sem najraje sama oz s svojo družino. Ni mi do sprehajanja okoli sorodnikov in do skupinskega joka, žrtja pomirjeval in podobnega. S žalostjo se soočam sama in dovolj mi je, da mi je mož v oporo.
Zdaj sem pa dobila pod nos, da bi se spodobilo, da grem do mame od babice, ji izrečt sožalje. Če pa tega nočem, bi se vsaj spodobilo, da se pokažem. Pa mi ni jasno zakaj?? A meni ni noben umrl? Zakaj bi njej morala izrekat sožalje?? To je vendar samo fraza. Normalno, da mi je žal. Itak je večino otroštva skrbela ona zame namesto matere, ki se ni dovolj nažurala.
Sama nisem verna in ne verjamem v pekel, nebesa in podobno. Ampak, če je res kaj na tem, da nas duša umrlega vidi, potem babica ve, da mi je žal. Zakaj moram vsem okoli razglašat, da sem žalostna in jokat pred vsemi? A sem res tako hladokrvna, ker hočem bit sama sabo?
Prvič se srečujem s smrtjo bližnje osebe..

Izrekati mami sožalje ti ni potrebno. Mislim, da gre tu bolj zato, ker od tebe pričakujejo, da boš mamo tolažila. Če potrebuje pomoč, ji le pomagaj.
Če jo ne, ostani doma. Jaz povsem razumem, da mora biti človek s svojo žalostjo sam, da si uredi misli in kasneje spomine. Ne obremenjuje se z drugimi, tudi drugi se ne s teboj.

Ni ti potrebno, imaš vso pravico žalovati tako, kot žaluješ. Sploh zato, ker se prvič srečuješ s to situacijo in ti srce in razum narekuje, da se boš s tem soočala na tebi čimbolj sprejemljiv in realen način. Ne meni se na reakcije drugih, ki morda komaj čakajo, da bodo lahko zganjali “cirkus” okoli tega.

Še nekaj: ves ta romp in pomp po smrti nekoga mrtvemu ni nič v pomoč, ga ne bo obudilo nazaj med žive -lepo je, da ohranimo osebo v lepem spominu, se kasneje spominjamo vseh lepih trenutkov, imamo njegovo sliko kje na vidnem mestu, kot znak spoštovanja. Tsu meni gre na živce tisto dretje in prejokavanje sorodnikov, ko stopajo v povorki za krsto, žaro, pa ob odprtem grobu. Kaj pomaga – saj lahko svojo bolečino tudi drugače izraziš – ampak nekateri morajo res pravi šov za javnost še okoli tega delat. Takiso za moje pojme osebe z neizoblikovano samopodobo, nimajo jasnih predstav, da smrt in pogreb ni šov za množice. In sem še kako proti kakršnemukoi prevelikemu zapravljanju denarja na račun pogrebov – brez skrbi, tudi na čisto lep način se da od pokojnika posloviti, brez ceraminonij in dodatkov, ki jih ponavadi pogrebne službe tako mastno zaračunajo, In pokojniku ne pomenijo nič gore sveč in rož, ki so po treh dneh na smetišču. Škoda denarja, ga je bolje darovati v koristnejše namene.

Pri Slovencih najbolj preziram to, da je potrebno določene stvari početi za sorodnike, sosede, druge, da je potrebno npr. pogrebe delati po nekem standardiziranem šimnlu, pa da bodo vsi ja vidli, kako je svojcem hudo. Žalovanje za nekom je stanje, ki ga ne izražaš z dejanjem na pogrebu samem, ampak stanje, ko mora vsak posameznik pri sebi skozi to fazo, brez cirkusa za druge.

Pa še druga skrajnost, na ohcetih naprimer – da se na zunaj vidi, da bodo ja ostali sorodniki, pa povabljenci vidli, da se zajema z veliko žlico, v bistvu se pa starši zapufajo za par deset tisoč eurov, da poženijo svoje otroke – kar je največji absurd! Čez par let pa razdor zveze.

Iz zapisanega se jasno vidi, da še nisi dala skozi nobene bližnje smrti. Ali pa si povsem brezsrčna. Veš, pogrebne službe imajo ena pravila, ki jih žal ne moreš zaobiti, pa če bi še tako rad. Koštajo, da dol padeš!!! Ni pa treba imeti pet zborov in trobente, če tega nočeš. Ampak že tisto osnovno je drago za posrat.
Druga stvar je jokanje. Verjetno so ti kot otroku vbili v glavo, da je jok sramota. Meni ni in če sem žalostna, jokam. In žalostna sem bila, ko mi je umrla mama, tašča, ko mi je umrl otrok. A zdaj pa naj ne jokam, da boš ti zadovoljna, meni se je pa trgalo srce? Daj, vsaj gofljo drži, če že osnovne empatije ne premoreš! Itak, da žaluješ tudi kasneje. Dolgo! Ampak zame vsaj je silno močno s čustvi nabit trenutek, ko pokojnika polagajo v zemljo. In takrat jokam. Tudi na drugih pogrebih. Ker gre za zemljsko izgubo. Ker je hudo, ko nastane praznina, ki je nič ne more zapolniti.
Res pa je, da sem sama globoko verna in mi smrt predstavlja predvsem prehod nazaj k Bogu. In mi je to v veliko uteho in se veselim ponovnega snidenja s svojimi dragimi. Po drugi strani pa si recimo nikoli nisem bila s svojo mamo tako blizu, kot sva si po njeni smrti. Pa je že 16 let mrtva. Pa sva bili kar v dobrih odnosih. Brez te vere pa sploh ne vem, če bi se lahko kdaj za silo potolažila. Sploh smrt sinka…

Avtorici izvornega posta pa – naredi kot čutiš. Nihče ti nima pravice reči koliko si dolžna komu. Je pa res, da včasih pomaga skupno žalovanje in skupno “zjokanje” za nekom… Ampak mora biti tapravi!

Kako ogabno razmisljanje. Ko se ti trga srce od zalosti, te ne briga kaj dosti ‘javnost’ in kaksen ‘sov’ delas. Ce si hudo prizadet pac jokas, hlipas…in mene cisto nic ne brigajo drugi. V bistvu jih se opazim ne. Da pa bi pazila kako se obnasam na pogrebu zato, ker bodo potem take butare kot si ti ocenjevale moje obnasanje, pa mi na kraj pameti ne pade.

Mislim, da si zelo zavrt clovk ali pa ti se nihce zelo bliznji ni umrl. Odgovori si sama, meni ni treba.

Hvala vam.
Z njo je bilo že nekaj časa nazaj slabo in smo samo čakali kdaj bo konec. Jaz sem se že takrat, ko sem bila pri njej, na nek način poslovila, sprijaznila, da gre. Seveda mi je žal, da je ni več ampak jaz vem, da je bilo tako najboljše. Pa mlada je bila in to še bolj boli. Bila je bolna, bolezen je bila že tako hudo raširjena, ker se je odkrila dosti prepozno in ni ji bilo pomoči. Smrt je bila za njo nekaj dobrega. Rešena je trpljenja in bolečine zaradi bolezni.
Na pogreb sem sprva mislila it ampak ob takih sms-ih me je vse minilo. Bom še videla. Najraje bi šla tam naslednji dan. Svečko ji bom pa v vsakem primeru prižgala in odnesla šopek njenih najljubših rož.
Pa še čudno me gledajo, ker sem povedala, da sem sposobna se spopast z žalostjo brez pomirjeval.

o kaki družini ti to – če pa se jih z vsemi štirimi otepaš.

Pejd na pogreb, ce mislis, da bi si ona tako zelela. Jaz o tem ne bi niti pomisljala oz. nisem, ker vem da si je moja babica zelala, da jo vsi, ki smo jo imeli radi, pospremimo na zadnji poti. Na nek nacin je pogreb faza v zalovanju, za katero je prav da jo das skozi. Tudi tebi bo prineslo nek zakljucek, olajsanje na nek nacin. Dnevi ob smrti so za zalujoce hudo stresni in pogreb ima v tem procesu nedvomno svoj smisel. Tja gres zaradi vajinega odnosa z babico, ne pa zaradi nekih bedastih smsov. Ce ne bos sla, ti bo lahko nekoc zal, popravnega izpita pa tu ni. In dovoli si na pogrebu cutit, zalovat, ne oziraj se na take bedarije, kot una gor, ki pise, da jo moti teater svojcev na pogrebih. In ne vem zakaj bi se kdorkoli cudil, da gre brez pomirjeval, saj je smrt del zivljenja, s katero se moramo spoprijeti. S pomirjevali samo odlozis vse nujno potrebne faze zalovanja, z izogibajem pogrebu pa prav tako…

Zakaj ti je pa tak problem dati sozalje? Neko upornisko, pubertetnisko obnasanje brez potrebe…

če prav razumem, je umrla tvoja babica in tvoja prababica še živi in ta je mamica od te babice, ki je umrla?

če je to to, te je lahko sram, da nisi voščila sožalja človeku, ki mu je zagotovo tudi zelo hudo, bila je njena hči!!! Ko ti umre otrok, pred teboj, ni besed, kako ti je to hudo…pomisli na to, če je tebi hudo, pa ti je bila samo babica, kako je šele tvoji prababici, ker ji je umrla hči, nekako se pričakuje, da starši umremo pred otroki…res je nekaj tako hudo, če se zgodi obratno in umre prej tvoj otrok.

Spodobi se, da ji izrečeš sožalje, to ti vzame minutko, nato pa se opraviči, da ti je preveč hudo in želiš žalovati v svojem domu ob svojem mozu, tisini in tako naj bo! Pa seveda vprasaj, če potrebujejo kaksno pomoč?!

Imajo prav, spodobi se izreči sozalje človeku, ki mu je bila ta oseba najbljizja, bila ji je hči in ti nisi sposobna to razumet!

tebi je bila samo babica, njej pa hči, imaš otroke, pomisli kako bi ti bilo, če bi ti umrl otrok?

pa tisto o žrtju pomirjeval je od tebe zelo grdo napisano, me zanima, kako bi ti žrla pomirjevala, če bi ti umrl otrok.

Koliko si stara, 20 let, obnašaš se že tako, včasih je treba iti preko sebe, narediti kar veleva bonton, žaluje pa itak vsak na svoj način, želim ti, da ti v življenju nikoli ne bo tako hudo, da bi morala žret pomirjevala, ta beseda žret je meni zelo grda, pa sem jo uporabila, ker si jo ti, kako se ti zdi, grdo ane!

Pa na pogreb ti tudi svetujem da greš, ker ti bo nekoč žal, da nisi šla, seveda če premoreš poštena in odkrita čustva, kaj te briga kaj meni žlahta, pusti jih, ti pa le pokaži, da poznaš bonton in bodi boljša od njih, če imaš že zoper njih toliko neprimernih besed.

Moje sožalje!!!

Za moje pojme se obnašaš neumno, egoistično, nezrelo in še kaj bi se našlo.

Pejd na pogreb, ce mislis, da bi si ona tako zelela. Jaz o tem ne bi niti pomisljala oz. nisem, ker vem da si je moja babica zelala, da jo vsi, ki smo jo imeli radi, pospremimo na zadnji poti. Na nek nacin je pogreb faza v zalovanju, za katero je prav da jo das skozi. Tudi tebi bo prineslo nek zakljucek, olajsanje na nek nacin. Dnevi ob smrti so za zalujoce hudo stresni in pogreb ima v tem procesu nedvomno svoj smisel. Tja gres zaradi vajinega odnosa z babico, ne pa zaradi nekih bedastih smsov. Ce ne bos sla, ti bo lahko nekoc zal, popravnega izpita pa tu ni. In dovoli si na pogrebu cutit, zalovat, ne oziraj se na take bedarije, kot una gor, ki pise, da jo moti teater svojcev na pogrebih. In ne vem zakaj bi se kdorkoli cudil, da gre brez pomirjeval, saj je smrt del zivljenja, s katero se moramo spoprijeti. S pomirjevali samo odlozis vse nujno potrebne faze zalovanja, z izogibajem pogrebu pa prav tako…[/quote]

Tudi sama tako mislim. In še noseča sem in nerojenega otroka ne mislim filat z pomirjevali in podobno kemijo. Mislim, da je vseeno bolj zdravo, da se zjočem in vse kar spada zraven kot, da to odlagam in odlagam.

Ja, to je njena mama in sem v prvem postu to tudi napisala. Ampak zakaj bi ji morala povedat: moje sožalje? Ne razumem?? Meni je bila babica kot mama, je prevzela njeno vlogo, pa mi noben ni izrekel sožalje, ker mi je, v bistvu, umrla mama.

“Opetam” pa se jih zato, ker pri njih gre res bolj za delanje šova. Niti par ur ni bila mrtva, so že razmišljali o pecivu kakšno bodo pekli?! Jaz niti pomislila še nisem na to, da sledi pogreb. Pa na pogostitev po pogrebu sem čisto pozabila. Oni pa o pecivu.
Sem pa govorila z vsemi.

Glede pogreba pa..kaj pa vem kaj bi si ona želela v zadnjih trenutkih. Ko je bila pa še zdrava, ni nikoli govorila o tem. Večkrat je edino povedala, da si želi, da se jo upepeli in kje želi piti pokopana. Vedno je govorila, da se o tem noče pogovarjat.
Najprej se mi je zdelo samoumevno, da na pogreb gremo ampak po teh njihovih sms-ih kaj se spodobi in da mi je vseeno, pa…. bomo videli.

Najprej ti izrekam sožalje ob smrti babice. Zdaj pa k odgovoru – seveda ji vošči sožalje. Pa ne zato, ker se to od tebe “pričakuje”, ampak ker je tako prav. Vem, da si trenutno ranljiva in da te razjeda vsa ta bolečina in vsi občutki ob smrti, ampak verjemi, da bo tudi tebi lažje. In tudi glede pogreba – pojdi na pogreb, kakor koli obračaš je pogreb zadnja postaja v življenju tvoje babice. Svečko kar tako lahko hodiš prižigat vsak dan, pogreb drage osebe pa se zgodi samo enkrat.

Sama seveda naredi tako, kot čutiš. Vendar pa malo pa pomisli tudi na to, kako bi ti svetovala babica…

Avtorici je umrla babica, s katero sta si bili blizu. Je žalujoča oseba!
Zakaj bi morala drugim (mami) izrekati sožalje, če je sama na tem, da jih sprejema?

Če avtorici v teh težkih trenutkih ustreza, da je sama z možem – zakaj pa ne?? Bo že še poklepetala z ostalimi žalujočimi.
Tudi okoli pogreba ste tako zadrti. Če ne zmore ali ne želi na pogreb – njena volja je to!! Zakaj bi ji bilo žal?
Še mnogokrat bo v tišini na babičinem grobu – mogoče večkrat, kot vsi drugi skupaj.

Eni še vedno razmišljate tako starinsko, zastarelo, Pogrebov je več vrst. V družinskem krogu, javni, jih sploh ni……Osebno mi tudi ne odgovarjajo caramonije na pogrebu, pa 1. november…..Sem pa velikokrat na grobu mojih dragih, ko ni nikogar, ko pospravim suho cvetje, prevrnjene sveče…..Prinesem cvet, pobožam zemljo na grobu in v mislih podoživim naše radostne dneve…

Avtorica, naredi točno tako, kot čutiš. Ne oziraj se na druge!! Babica je rešena tuzemeljskega trpljenja, počiva. Tudi ti boš našla mir v sebi – brez nasvetov ‘spodobi se’ itd. Pozdrav.

Ni mi bila samo babica. Bila je babica, ki je prevzela vlogo matere!

Logično mi je, da prababica dobi pomirjevala. Vem, da drugače ne bi prenesla. Proti temu nimam popolnoma nič. Edino pravilno je, da se ji na ta način pomaga.
Govorim o popolnoma zdravih in mladih ljudeh.

Do pogreba me je pa minilo zato, ker to za njih ne pomeni to kar bi moral ampak bolj šov. In to se mi ne zdi prav. Ne moreš vsake stvari stvari v zabavo. Mene prav nič tole ne zabava.

Bo pa pogreb kar daleč, ne bo v domačem kraju.

Kaj bi mi svetovala? Kaj pa vem. Naj pomislim malo nase.

Egoistična? Tako pravijo tudi oni. Ker ne lepim po facebooku Rip in podobne..ker ne kličem vseh okoli in jim ne kričim (ne jokam) v telefon.

Hvala vsem.

Pecivo Ja, lej, nimaš kaj. Tako to je. Ne vem na kolikih pogrebih si že bila, ampak ti že kar v naprej povem, da če umre starejša oseba, da je ponavadi tako, da se bližnje ljudi povabi v čajno kuhinjo, kjer se jih postreže s kavo, čajem in piškoti. Da ne boš presenečena – včasih imajo tudi šnops ali vino… Potem ljudje malo posedijo, srečajo se znanci,prijatelji in takrat steče beseda o marsičem, ne govori se samo o pokojniku. Saj pravim, pripravljena bodi tudi na pogrebščino in na še cel kup reči, ki so sicer povezani s pogrebom, ampak verjamem, da ti ne bodo všeč. Ampak glej to na to, da je to tradicija in da starejši ljudje dajo na to “kaj bodo ljudje rekli” veliko. Ne poskušaj jih spremenit, ampak vzemi to v zakup. Žaluj pa sama, po svoje, na svoj način…

Točno to mi ni jasno. Pa saj jaz nisem prijateljica, znanka, daljna žlahta.

Bila sem pri njej v bolnišnici. Nisem se čutila, da grem noter. Bilo mi je prehudo. Pa sem šla, ker je tako ona želela. Takrat sem vedela, da bo kmalu konec.

Moje mnenje je, da se med ožjimi družinskimi člani sožalje ne izreka – umrla je babica, žalujejo njena mati, hči in vnukinja in one si med sabo ne izrekajo sožalja. Ne vem kaj bluzite, ampak meni je to logično. Jaz tudi moji mami nisem izrekla sožalja, ko je njena mati/moja babica umrla, obe sva žalovali.
Kar zadeva obisk pri tej stari gospe, draga avtorica, ja, se spodobi.
Kar zadeva pogreb, bi jaz vsekakor šla, sploh ker gre za tebi zelo drago osebo. Si ne predstavljam, da ne bi šla na pogreb svojih najbližjih.
Pomirjevala gor dol, nič ne nuca. Pogreba se sploh ne zavedaš in ne spomniš. Potem šele pride za tabo in useka. Ponavadi celo z mesečno ali celo dvomesečno zamudo. Drži se!

Po eni strani ti je bila babica kot mama in ti razmišljaš, da ne bi šla na pogreb zaradi ostalih svojcev?
Ma, briga naj te tisto pecivo, bodo že spekle saj verjetno niso rekle, da daj ti. Pa šov ostalih gor ali dol, meni bi se zdelo primerno posloviti se kot se zagre. Samo moje mnenje.

Zakaj na pogreb, če ga ne zmoreš? Zakaj tulit na poti proti jami? Zakaj klecat ob jami, da te trije podpirajo? Zakaj to mučenje??
Še niste videli teh dobesedno mazohističnih obrednih pogrebov???
Pa razne scene – ob žari ali krsti vsi objokani, zunaj pred vežico pa druženje in smeh?? Pa razni govori, pa maše, pa Tišina s trobento, pa prijatelji, pa Lovska gamad, pa…….dajte nooooo nehat!

Avtorica se v miru poslavlja – tako kot ji paše. Ni treba viset v vežici in s firbci iti v sprevodu. Ima svoj način žalovanja. Pa magari da joka v povšter doma!

Ne težit, da bi se vsi, ki doživimo izgubo drage osebe – MORALI RAVNAT PO ENIH VAŠIH STANDARDIH VLJUDNOSTI. Iz teh pogrebov delate take štale! Če nekomu ni – mu pač ni!! Popolnoma brez slabe vesti!

Zakaj na pogreb, če ga ne zmoreš? Zakaj tulit na poti proti jami? Zakaj klecat ob jami, da te trije podpirajo? Zakaj to mučenje??
Še niste videli teh dobesedno mazohističnih obrednih pogrebov???
Pa razne scene – ob žari ali krsti vsi objokani, zunaj pred vežico pa druženje in smeh?? Pa razni govori, pa maše, pa Tišina s trobento, pa prijatelji, pa Lovska gamad, pa…….dajte nooooo nehat!

Koliko bližnjih, res bližnjih so ti že pokopali?
Jaz grem na pogreb, da se poslovim od bližnjih, ne gledam množice, pa če jokam, tulim ali samo mirno stojim. Jaz sama zase vem, zakaj sem tam. Madona, še psa smo pokopali tko, da smo bili zraven, naj bi se mi pa za mami zdelo čudno in naj bi bilo bolje, da doma tulim v povšter. Serm tulila dva dni pred pogrebom, pa še pol kak mesec, pa na pogrebu tud, pa če se je zdelo komu čudno al ne. Vsak lahko izrazi svojo žalost kot jo želi in zmore v tistem trenutku.
Pa verjemi, jaz nisem niti slučajno gledala, kaj počne ostala žlahta, prijatelji in ostali pred vežico, sem imela sama s sabo dovolj dela. Tkole pa gledajo mrhovinarji, ki hodijo gledat kako je kdo oblečen in kdo je prinesel večji pušelc.

Včasih od nas družina, prijatelji, znanci pričakujejo določene stvari. Če niso v nasprotju z mojimi stališči zaradi ne vem kakšnega razloga, jim nekako “ugodim”. Zato bi šla k tej osebi, mami babice. Mogoče bo pa obema lažje, ko se bosta srečali. V teh primerih, ko ti je hudo, pomaga srečati osebo, za katero veš, da tudi ona prestaja zelo težko obdobje. Mogoče si te mama želi videti, ker ve, da sta bili povezani in ji bo srečanje zelo veliko pomenilo. Vsaj jaz sem tako čutila: če je prišel k meni po smrti bližnje osebe, ki je v krajšem času doživel podobno tragedijo, sem vedela, da lahko resnično čuti mojo bolečino. Tako da upam, da boš šla do nje …

Saj v bistvu se strinjava. Ti hodi na pogrebe, nekdo (jaz) pač ne zmore. Vsak se lahko sam odloči, kako bo ravnal. Samo nikar in nikdar težit s svojimi ali obstoječimi ‘normativi’. Še posebej ne v tako težkih dneh.

Saj v bistvu se strinjava. Ti hodi na pogrebe, nekdo (jaz) pač ne zmore. Vsak se lahko sam odloči, kako bo ravnal. Samo nikar in nikdar težit s svojimi ali obstoječimi ‘normativi’. Še posebej ne v tako težkih dneh.[/quote]

Ne zmoreš na pogreb? Daj ne seri, to lahko izjavi samo nekdo, ki je do konca zagledan sam vase (glede na vse tvoje izjave)