pomlad prihaja
Debela Zofa cveti in buhti kot se za pomlad spodobi. Pri tem ji izdatno pomagajo še velikonočne potičke, ki so jih dobre tete napekle in prinesle debeli Zofi. Skozi pisarniško okno imam čudovit razgled na park, veje dreves in med vejami sta si dva ptiča, očitno monogamna že dva meseca, spletla gnezdo in sedaj se notri valjata. Debelo Zofo pa občasno prešine misel, kako neki ptiči seksajo. Ta dva skozi okno se samo lepo kljunčkata in prav presenečna bom, če bodo iz kljunčkanja nastali mali ptički.
Našemu starejšemu sinu je vse premajhno. Čevlji, supergi, sandali, mikice, hlače, jakne itd. Problem je, ker on noče nič novega. Kar koli sem kupila novega, pravi, da je to zanič in noče nosit. Nič ne pomaga. Hodi v premajhnih oblekicah, tudi prstek mu bo kmalu pogledal skozi edine superge, ki jih prenaša na nogah, ampak to nič ne pomaga. Včeraj sem ga poskušala prepričati v nove sandale, pa je rekel, da so zanič, in ko se je prodajalka nasmehnila, ji je rekel: To ni smešno. Mikice mu ne prekrijejo niti popka, ampak nove so zanič. Oblečen hodi kot pravi vaški revež. Mi je pa razložil, da mu naj namesto novih oblekic in superg raje kupim nove legice, ker jih bolj potrebuje. Trenutno se tudi ukvarjam s tem, kje mu naročiti torto za rojstni dan v Ljubljani ali dolenjski okolici. Kakšen nasvet?
Mali sine je čez dan srček in ljubek in čudovit, ponoči ima pa samo to težavo, da za spanje potrebuje poseben jogi in ta jogi je njegova mamica. OK, res da sem mehka in prostorna, brez pršic in očitno anatomsko oblikovana, ampak v opisu del in nalog mi ne piše: jogi. Čakamo, da bo še malo zrastel in to razumel.
Mož že šesti mesec meri našo hišo za popisovalca. Popisovalca pa od nikoder. Tudi ko se najavi, ga potem ni. In mož začne spet merit znova. Očitno bi se vmes lahko mere spremenile (jaz, stupid woman to pač ne razumem, da se hiša lahko tudi krči in širi), in moj mož je pač ažuren. Pametna žena ažurnosti ne oporeka.
Za prvomajske praznike bomo imeli dolg dopust. Držimo pesti, da bo lepo vreme.
Zofi, ti ne razumeš. On reeeeeeeeeeeeees rabi legice.
Eno je pa skupno tvojemu in mojemu: To ni smešno. Meni se pa zdi smešno vsakič, ko tak mali to reče.
Cunje – ja, naš bi tudi hodil v starih trenirkah dokler ne bi bile na 3/4, no potem bi bile prave tričetrt in sploh ne rabi novih.
Zofi, lepo te je brat.
Kaj potičke pa pusti za popisovalca in izmerjevalca.
Živjo.
Mala punčka raste v veliko punčaro. 🙂 Imamo rahle motorične težave, ampak lepo napreduje. 🙂
Kako pa vi?
Bi bil cajt, da se dobimo na kakšni sadni kupi, a? Samo čez pol leta, ko bom, upam, že lahko jedla kaj sadja (in cukra). :))
Ma ti si res balzam za mojo dušo in moj smeh, hvala ti…lepo te je brati vedno in vsakič! Ja, tudi jaz komaj cakam na dolgi druzinski dopust, ko bomo delali nič drugega kot molili vse 4 od sebe in uživali in se igrali, zadnja dva pa bosta imela vedno nalogo kuhat , da ne bomo lačni, nato spet igra in zadnja dva bosta imela nalogo pospravljat, da ne bomo v kupu umazanije in nato spet igra in zadnja dva bosta dobila že še kakšno nalogo…in tako dalje..prazniki bodo v znamenju resničnih užitkov tam nekje ob morju…pa nas vreme sploh ne gane, bomo pa za pečjo;)) komaj čakam!
Ja, ja. Kandida me je uhvatila, pa alergija na kravje mleko… Zdaj pa mam ubitačno kombinacijo, žvim od zelenjave. Si ni za mislit, a? 🙂