Zena in moz sta bila porocena ze dolga dolga leta in na vse nacine sta se
trudila, da bi dobila otroka. Potem, ko so zdravniki koncno postavili
diagnozo, da je moz neploden, sta se odlocila, da poisceta nekoga, ki bo
zaplodil otroka. Tisti dan je moz se enkrat poljubil zeno in rekel, da se
bo umaknil za nekaj ur, saj bi moral tisti moski priti vsak cas.
Pol ure kasneje je pozvonilo na vratih in ker nesreca pac nikoli ne
pociva, je bil to fotograf, ki je hodil po bloku od vrat do vrat in
ponujal svoje fotografske storitve.
“Dobro jutro, gospa”, je zacel prijazno. “Ne poznate me, ampak jaz sem
prisel da bi…”
“Ni treba pojasnjevati”, je zena zardela do uses. “Pricakovala sem vas.”
“A res”, je bil fotograf prijetno presenecen. “Veste, jaz delam prav
krasne otroske zadeve…”
“To je tisto, kar si jaz in moj moz tako zeliva”, je rekla zena. “No pa
sedite ze, prosim. Kje bova zacela?”
“Prepustite vse meni”, je rekel fotograf profesionalno… “Ponavadi zacnem
kake dvakrat v kopalni kadi, pa enkrat na kavcu in morda se ene par v
postelji. Vcasih je prav cudovito tudi na tleh, na tepihu dnevne sobe,
recimo; resnicno je treba stvar ponoviti veckrat.”
“V kadi, pa na tleh? Ni cudno, da nama z mozem ni uspelo…” se je cudila
zena.
“Veste, gospa, tako je s tem”, je rekel fotograf. “Pravzaprav nihce od nas
ne more garantirati, da bo uspelo kar prvic in vsakic. Ampak jaz poskusim
vec razlicnih pozicij in sprozim iz sest ali sedem razlicnih kotov.
Preprican sem, da boste preseneceni nad rezultati.”
“Upam samo”, je rekla zena sramezljivo, “da bova hitro sla skozi…”
“Gospa, pri mojem nacinu dela si mora moski vzet cas. Jaz bi rad bil noter
in ven v petih minutah, ampak potem bi bili, preprican sem, razocarani…”
“Ja saj vem”, je gospa kimala razumevajoce.
Fotograf je odprl atase kovcek, ki ga je nosil s sabo, in izvlekel album s
slikami otrok, ki jih je fotografiral. “Tole je bilo narejeno v avtobusu
stevilka stiri, medtem ko je peljal skozi Nove Jarse.”
“O moj bog”, je gospa hrepenece zavzdihnila in si z robckom brisala solze.
“In tale dvojcka, poglejte, lepo vas prosim, kako sta cudovita… ampak z
njuno mamo je bilo tako tezko delati…”
“A da je bila tezavna?” se je zacudila gospa.
“Ja, zal res. na koncu sem jo moral odpeljati v park, da sem lahko posel
opravil, tako kot se sika. Ljudje so se zbrali okoli in prerivali, da bi
videli bolje…”
“A taka guzva je bila?” je vprasala gospa.
“Ja, pa kar tri ure je trajalo. Zenska je stalno nekaj jamrala in cvilila.
Tezko sem se zbral. Temnilo se je ze in sem moral pohiteti in potem so se
golobi zaceli, oprostite na izrazu, srat po moji opremi, tako da sem moral
enostavno spakirat…”
“A to mislite resno, da so, hm, kakali po vasi opremi?”
“Ja seveda. No, gospa, zdajle bom pa prinesel trinoznik, da lahko zacneva
z delom.”
“Trinoznik?” Gospa je izgledala zelo zaskrbljeno.
“Ja seveda”, je rekel fotograf. “Trinoznik potrebujem da nanj postavim
svojo masinco… je prevelika, da bi jo drzal med delom.”
“Gospa… gospa… a vam je slabo?”