Zadnjih 7 let, se mi je življenje nekako ustavilo.
USTAVILO.
Ne dogaja se mi popolnoma nič, kot bi bila v milnem mehurčku, kjer se vse življenje dogaja izven njega.
No, za posladek, pa sem pred 4 leti izgubila še službo.

Dobra prijateljica se je odselila v Avstralijo in se slišiva tedensko, a to ni to.

Zjutraj, ko vstanem me najprej stisne pri srcu. Pred menoj je še en kurčev dolg dan, ki se bo vlekel kot smrkelj.

Tale NIČ je začel močno vplivati na mojo psiho. Počasi izgubljam voljo do življenja. Ni več pravega veselja v meni.

Boste rekli, pojdi v naravo in na sprehod. Saj grem,  vsak dan grem v gozd in ob reko, takrat mi je vsekakor lažje, potem pa spet NIČ.

Verjetno se bo kdo obregnil ob to, da sem suha veja.
Nisem.
Mož je pri svojih 48. letih ugotovil, da ima dovolj zakona in da gre v svet, kot “popotnik brez meja”, kjer ga čaka še veliko stvari, ki jih mora doživeti. Seveda brez mene.
Iskreno, je že veliko pred tem bil najin zakon v zatonu.
Hči študira v tujini in pride enkrat na tri mesece domov.

Potrebujem človeški stik, potrebujem pogovor, potrebujem smeh v dvoje ali več … potrebujem čutiti življenje …

Tale NIČ me je utrudil.

no ja, da se ni zgodilo nič v 7 letih ne drži, saj si v tem času izgubila službo, kar je zelo hud stresni dogodek, pred tem pa še ločitev. Hvala bogu si očitno vsaj zdrava. Ne vem kako se preživljaš, imaš stalni dohodek? Želiš še delati? Sedajle se odpirajo sezone za poletno delo v hribih, če ti je to všeč? Ali pa na morju, če te bolj tja vleče. Če ne rabiš delati in imaš denar, pa naredi kakšno drzno potezo. Pojdi na dolgo potovanje, magari z ruzakom in šotorom po Sloveniji, če za drugo ni špage. Če nimaš denarja se pridruži kakšnim prostovoljcem, imajo vsega na voljo.

Nekaj boš morala spremeniti da boš drugače živela. Samo od sebe se ne bo. Si kdaj razmišljala o prostovoljnem delu? Veliko res fajn ljudi spoznaš, si v družbi, pomagaš ljudem, si koristen….
Če ti ni do tega, potem najdi nekaj drugega kar te bo med ljudi spravilo. Ta osamitev ni zdrava. Imaš kakšen hobi? Te kaj zanima? Si kaj želela vedno poizkusiti pa ni bilo časa? Družba ljudi ti manjka. Ljudje nismo narejeni za osamitev. So z razlogom samice oblika mučenja.

Si iz lj?

Tudi meni se zadnjih 7 let ni nič zgodilo in pogrešam zapolnjen cas z živimi ljudmi ob vikendih in praznikih. Imam druzino, a se vsak drži zase, na telefonih, po sobah. Sem ze obupal, da bo kaj bolje. Meni pa se to zdi stran vržen čas.

Pustiš kak kontakt, pa gteva kdaj skupaj na kak hrib , morje, kavo?

Nas je več takih, nisi edina.

Jaz pa čist kontra, kako ljudje različno živimo. Sem podobnih let, ampak živim zelo dinamično, razgibano, sem polna energije, življenjske strasti. V enem tednu se mi zgodi toliko da že težko sprocesiram. Laufam od ene obveznosti do druge in bolj sem zasedena, več imam energije. Mene dinamika gor drzi. Najdi si službo. Karkoli, samo da greš med ljudi. Vse ostalo se bo samo od sebe začelo odvijati. Če bi bila jaz doma, zbolim od depresije in žalosti .

Seveda se ti je veliko zgodilo, ne da se ti ni, ampak stvari, ki so na prvi pogled slabe. Kaj pa, če bi samo zamenjala pogled? Če je bil zakoj mrtev, a ni fino, da si ga rešena? Očitno imaš odraslega otroka, fino, ni več časovnega in finančnega pritiska. To si ponavljaj, da se to zbristri pogled in narediš prostor za novo.

Novega je pa lahko kolikor hoceš. Malo odvisno od financ ali pa tudi ne. Če si na kratko z denarjem in brez službe: a ga ne bi, kot je ze en omenil, šla služit v eno lepo okolje? Hribovske koče iščejo oskrbnike večkrat, pa tudi namestitve ob morju sobarice in podobno, na tvojem mestu bi šla takoj. V hribig sicet delaš nonstop, zato bi sla sama raje kam na toplo in delala 8 ur, ostalo frej.

Ce te vlece po svetu in imas vsaj za prevoz do tja in nazaj in par ficnikov za vmes: ena opcija za iti po svetu je Workaway. Za teden, dva, mesec, vec mesecev, odvisno. Delas ca 5-6 ur na eko in podobnih kmetijah in skupnostih, naucis se ogromno, tudi o naravni gradnji, sonaravni pridelavi hrane ipd. Ostalo del dneva si frej in raziskujes okolico.

Potem razni tecaji, od ustvarjalnih do takih za osebno rast. Eni so placljivi, drugi ne. Lahko zacnes razmisljat o lastnem poslu.

In se in se je idej. Dogaja se ti me, ket ne dovolis, da bi se ti. Samo dovoli, pa ptide.

Sem starejša do tebe, upokojena in sama. Zakon je že davno razpadel, nove veze se niso obnesle. Otroci po svetu, ne zanimajo se zame. Prijateljic nimam več, nekaj znancev samo.

Mogoče tebi pride prav kakšen tukaj napisan nasvet. Jaz sem že vsega sita, se ne veselim ničesar. Življenje bolj opazujem kot živim. Žal, ne gre drugače.

Nas je več takih….

Jutri dopoldne se dobimo v Parku Tivoli. Spoznavni znak bo lesena palica.

Vedno je dobro imeti prijateljice, tudi ko si v zakonu. Ker rabiš pogovore, rabiš perspektive drugih ljudi, ne samo od moža. Tista, ki pravi, da ji je mož dovolj in nima prijateljic, se je zafrknila v življenju. Ko pride do problemov, se nimaš kam obrnit po nasvet, nimaš zunanjega človeka, ki pove svoj pogled na situacijo. Zato ženske vztrajajo v slabih vezah, ker nimajo nikogar, na kogar bi se lahko obrnile. Ni lahko oditi, če vidiš vse samo z ene perspektive in si gaslightan.

To je res. Mora pa biti iskrena prijateljica, da svetuje s čistim srcem in ne pristransko da te spravi v slabo voljo ali kontrira. Včasih ni treba prijateljice, ampak pogovor z neko nevtralno osebo, ki ti je naklonjena in ki zmore biti objektivna .Tudi tu nekateri  pomagajo, nekateri pa zanalašč kontrirajo.

Prosi Erazma Pintarja za fuk. Boš v paketu dobila genitalni herpes od njega in tvoj lajf bo spet poln dogajanja.

Samo sugestija.

odseli se še ti iz Slovenije. Poišči srečo kje drugje.

Če ste, kot razumem, brez službe si najdite službo, ne samo zaradi denarja ampak tudi zaradi socialnih stikov. Če imate v sebi kaj sočutja do drugih in ne samo do sebe se pridružite družabnikom v Dso-jih, Karitasu, pomagajte zavetiščem za živali vsaj s sprehajanjem psov, pomagajte v okolici ljudem, ki potrebujejo pomoč in še in še bi lahko naštevala. Jaz sem upokojena že šesto leto a niti enega dneva nisem bila prosta, še vedno delam pogodbeno, ostali čas pa pomagam v humenitarnih organizacijah, pomagam na domu ljudem, ki pomoč potrebujejo, pomagam brezdomnim živalim z oskrbo za katero poskrbin z lastnimi sredstvi, čeprav imam nizko pokojnino itd. Niti minuto mi ni dolgčas in moja duša prepeva od sreče, kajti smisel življenja je pomoč drugim. Vsaj zame.

Jaz samo upam da se take ženske ne vrzete v opravljanje. Ponavadi se tisti ki imajo puščavo v svojem življenju, najbolj vtikujejo v druge in opravljajo .  Jaz sem malo mlajša,obratno dozivljam, zelo intenzivno, veliko se dogaja , vsak dan se mi kaj zgodi. V službi se pogovarjam,  naletim na različne situacije, doma je veliko dela, vnukov se ni, trenutno je polno dela s pospravljanjem, pripravo vrta, obrezovanjem, košnja se je začela. Ne poznam pojma dolgčas, meni čas prehitro leti in tega me je prav strah. Včasih se mi je čas vlekel kot čigumi, sedaj meseci letijo kot bi bil en dan, ne mesec. Sem pa energična in živahna oseba.

Zakaj ne najdeš službe? 4 leta si brez, ne omenjas zdravstvenih težav. Trgovine iščejo, Spar, Tuš, službo dobiš takoj. Takole boš postala samo apaticna.

Insanity is doing the same thing over and over again and expecting different results.