pozdravljene,

sama sem se znašla v situaciji, ki je ne zmorem več obvladovati sama. Predvidevam, da je to poporodna depresija. Nimam energije, za vsako figo jočem, ponoči ne spim, imam napade tesnobe… V glavnem ne počutim se več jaz.

Se je katera med vami borila s takim razpoloženjem? Na koga ste se obrnile, koliko časa je trajalo?

Najlepša hvala za odgovore.

lp

Jaz ti predlagam, da se čimpreje obrneš na kakšne strokovnjake. Tukaj na monu je tudi moderiran forum za to problematiko. Lahko pa jih tudi pokličeš po telefonu, saj obstaja prav neko društvo, ki je v vsakem otrok in družina na zadnji strani. Najprej pa poglej forum, mislim da se imenuje porodne in obporodne stiske -nezdravstveni moderiran.

nejša sem jim že prejšnji teden pisala na mail, pa ni bilo nobenega odziva 🙁

Bilo je hudo, zelo 🙁 Obrnila sem se semle , poklicala sem na telefon mamaZofa in se po tistem tudi osebno srečala z go. Radmilo. Ne znam opisati, kako zelo mi je pomagala. Zorganizirala sem si dneve po njenem nasvetu, se spet sestavila. Je pa res tako, kot opisuješ: enostavno sem imela občutek, da ne nadzorujem več same sebe, nisem se več počutila kot jaz, tesnoba, stiskanje v prsih,… Kar nisem mogla verjeti, da mi je po taki hudi stiski uspelo najti se brez zdravil, samo z veliko spodbude, opore, razumevanja in napotkov s strani “mameZofe” 😉

Toplo, toplo ti priporočam, da se obrneš na njih.

Vso srečo ti želim, nisi sama v tem.

Pokliči jih!!!

Obrni se na telefon za pomoč – “Mama Zofa”. Sama se trenutno tudi spopadam s poporodno depresijo, imam podobne znake kot ti, daje me še melanhonija. Razen telefonsko nisem naredila še nobenega koraka, nekako capljam na mestu in čakam tisto brco v rit, da se bom spravila v svet po pomoč.

Srečno!

Brc! Si čutila? 😉 Res pomaga, ne čakaj, če si lahko tako zelo olajšaš težave.

Ne vem več, koliko časa je trajalo. Najhujše je bilo od 2 do 6 meseca. Vsega sem se prav dobro zavedala, občutka, da nisem dovolj dobra, občutka neverjetne utrujenosti, strah pred otrokom in jeza na moža, ki mi ni znal pomagati, občutka, da sem za vse sama. Spominjam se, kako se me je tesnoba lotevala s prihodom noči, ker me je bilo strah, ali bo dete spalo, ali ne, kolikokrat bom morala vstati, ali bo imelo krče, kako na glas se bo drlo, ali bo zbudilo še koga v hiši, koliko časa ga bom morala pestovati in če mi bo moj nesposoben partner priskočil na pomoč, ali mi bo samo jamral, da mora zjutraj spočit v službo.
Omenila sem patronažni sestri, pa mi je razložila, da je ona tam zaradi deteta. Minilo je samo od sebe, ko sem postala bolj samozavestna v odločitvah v zvezi z otrokom in ko mi je postalo za okolico, ki me je ubijala z nasveti, malo manj mar.
Mislim, da je na MON obstajal forum na to temo. Pobrskaj.

Ravno danes je oddaja na to temo, poslušaj, pa kakšno vprašanje lahko zastaviš ob 5 popoldan. Gostja bo Rdmila Pavlovič

primož

Pri meni traja depresija že 10 let, a žal mi tudi zdravniki ne znajo svetovati. Začelo se je po porodu.
Tesnoba, brezvoljnost, napetost, nesproščenost.
Zdi se, kot da sem v začaranem krogu iz katerega ni izhoda…..

Še ena, ki je šla čez to.:(((( Žal.
Trajala je kar nekaj časa, zdaj je tamala stara 9. mesecev, pa me še občasno zvije. Samo je neprimerno že boljše.
Kaj je meni pomagalo? Spoznala sem mamico, ki je šla čez to, veliko sva debatirali, dala sem svoje strahove ven in doumela sem, da mi ni treba, da sem popolna.
Drži se, lahko mi pišeš na meil. Se mi zdi, da je veliko bolje, če poznaš koga, ki je preživljal podoben pekel.
Srečno

ela prosim napiši mi svoj mail naslov

Evo, še eno brco! Preživela (nekajletno) poporodno depresijo, zato – spokaj se po pomoč! Pokliči na tisto telefonsko ali obišči kakega strokovnjaka. Mene je kar mama spokala direkt na Polikliniko, ko je bila kriza 🙁

Ne čakaj, saj ni vredno. Jaz se sama nisem mogla pobrat.

Danes, Žogica Nogica, prav!?

:-)) Pa sporoči, kako si

v stiski, sem že.