poroka

Potrebujem vaše mnenje. Srečala sem se s problemom, ki ga sama ne razumem. Že nekaj let sem v zvezi z moškim, ki je mnogo let živel “na koruzi”in ima iz te zveze otroke. S partnerko se pač nista ujela, čeprav si je vsaj on zelo prizadeval in sta šla po več kot 20 letih narazen. Midva se zelo dobro razumeva, ljubiva, skratka vse je ok. Želim se tudi poročiti z njim, ker mislim, da je to neko simbolno dejanje pripadnosti. On ne nasprotuje temu, je razumevajoč, vendar do končne realizacije vendarle ne pride oz. dlje od izmenjavanja mnenj ne prideva. Sama z njim ne morem več imeti otrok, zato si želim, da se vsaj na ta način poveževa tudi simbolno. Ali sem lahko v skrbeh, da mi noče dati mesta, kot ga je bivši partnerki oz., da nekje globoko v sebi čuti skrb, da bi s tem svojim otrokom tudi simbolno priznal, da ljubi drugo žensko bolj, kot njihovo mater, s katero nista bila nikoli poročena? Hvala za vaša predloge.

Jaz sicer ne morem vedeti kaj razmišlja ta tvoj dedc in sem se “pofočkala” v tej temi samo zato, da ti povem, da obstajamo tudi ljudje, ki nam je poroka ena tako brezvezna stvar, da s tem ne želimo izgubljati časa. Jaz vem kje je moje mesto in ne rabim javnega uslužbenca da o tem pelje upravni postopek. Evo, mogoče on razmišlja podobno. Lahko pa zavlačuje zaradi drugačnih razlogov in so vsi tvoji strahovi upravičeni. Ne vem.
A ti tole moje količkaj pomaga?

Ja mi, ja. Hvala za mnenje. Verjamem, da nekaterim to nič ne pomeni, v mojem primeru pa bi pomenilo, da me priznava, kot novo, enakovredno ljubezen, ne samo kot novo ljubico. Če bi bila oba mlada in on ne bi imel z drugo otrok, potem bi bila čisto zadovoljna najbrž tako.

Ampak s poroko te ne bo priznal kot enakovredno partnerko bivši. Priznal te bo s svojim odnosom do tebe. Oziroma te priznava ali pa te ne.
In kot vidiš, tudi otroci dveh ljudi ne povežejo do take mere, da bi to bilo za zmeraj. Očitno pa bivšo partnerko še vedno spoštuje, ceni, verjetno jo ima tudi rad. Tako ali tako bo do smrti del njegovega življenja, torej je tako bolje.
Ampak z malo sreče boš del njegovega življenja tudi ti, samo poroka garancija za to NE BO.

Tako da namesto da se pogovarjata o poroki, se pogovarjajta o vajinem odnosu.

Po zapisanem sklepam, da sta srednjih let, tam okrog 50? Si ti morda celo nekaj starejsa? Imam obcutek, da si prevec obremenjena in se celo posesivno obnasas. Otroci iz prejsnje zveze ( verjetno ne ravno majhni) in prav tako prejsnja partnerka, nimajo popolnoma nobene veze z vajinim odnosom. Ne razumem kako ” garancijo” in zakaj potrebujes poroko. Si zelis imeti na ta nacin obcutek, da pomenis nekaj vec kot prejsnja? Se pocutis manjvredno, ker mu ne mores ” dati” otrok? Oprosti ampak tole so moje misli ob prebiranju tvojega posta.Kaj bi pravzaprav rada dosegla s poroko?

Točno tako. In veš kaj še. Veš koliko ljudi si naredi škodo zgolj zato, ker se neprestano “spotika” ker nečesa nima, kakšne malenkosti, spregleda pa tiste velike, ki jih ima. Imaš moškega, s katerim se ljubita, razumeta in vse je ok. To je po moje tisto, ki bi te moralo veseliti. Ti pa pustiš, da te onesrečuje neka malenkost. Pusti, uredilo se bo samo po sebi.

Točno tako — sem mislila na zapis shitty day.

Imaš prav, vsa ta vprašanja se mi podijo po glavi. Tvoje predzadnje vprašanje me še najbolj muči, da. Saj verjamem, da bi lahko bila bolj brezbrižna glede tega, ker vem, da me zelo ljubi, bi čisto lahko bila srečna in zadovoljna. Po drugi strani se mi pa zdi trapasto, da, če si jaz nekaj želim in mi to pomeni neko pomiritev, tudi glede prejšnjih razmerij, da je to tako težko razumet in ugodit. Če je ljubezen tako resnična, kot se kaže bi poroka ne smela biti noben problem.

Margot, hvala ti. Vse razumem in sprejemam.

Ni v razumevanju ključ, če čutiš drugače in ima poroka simbolno težo zate.
Če bi bilo tako, tudi rojstnih dni ne bi obhajali, obletnic, ne bi poklanjali rožic itd.

Ampak motiv za poroko je slab, saj poroka ne bi smela služiti v ‘primerjalne dokazne namene’, da te ima raje kot bivšo, ker to je potem samo obliž, da zakrije manjvrednostni kompleks in zavist zaradi negotovosti vase, ker se ne ceniš dovolj s tihim prišepetovanjem črva dvoma, ki ponavlja, ‘ali sem enako/dovolj dobra kot bivša’..

Matjažko, ko sem napisala, razumem in sprejmem, sem mislila na to, kar si tudi ti napisal. Torej razumsko vem in sprejemam, da me ljubi, da je ta trenutek samo z mano in ne v preteklosti, da sem sama problematična, ker mi to ni dovolj in bi rada še poroko, pa vendarle…, nekje je dvom. In tudi razlog za poroko ni, da bi postala včevredna, ampak, da bi s tem on potrdil meni in tudi drugim, da sem enakovredna. Hvala ti, zelo lepo si opisal namen poroke, da to ni samo papir.

Kakšno mesto pa je dal nje?

Ona mu je lahko dala otroke, ta sedanja pa mu tega ne more. Ženska očitno nima občutka, da mu je potrebna. Potrebuje pa ga. Ali je to zaradi lastne nesigurnosti oziroma nizke samopodobe, niti ne vem, če igra kako vlogo. Ona se brez tega (torej poroke) ob njemu ne bo zmogla popolnoma predati. Tako razumem situacijo.

Nerazumljena: ko boš nehala tekmovati z bivšo partnerko, bo tvoja želja po poroki manj pomembna od partnerstva in odnosa, ki ga imaš s svojim moškim. Ta tekma ti utegne razžirati odnos.

Vse razumem, kar mi pripovedujete, pa vendar mislim, da ima Marko zelo prav, prav tako Matjažko. V njunih zapisih vidim tisto, kar je pomembna razlika med biti poročen in neporočen, seveda v mojem primeru. Naj omenim še to, da mu bivša ni niti za trenutek nikoli ni omenila poroke, da ga tudi ni spoštovala v tem smislu, da bi ji bil pomemben kot partner, prijatelj, bolj neka navidezna skupnost je bila to, zato me še bolj čudi, ta zadržanost glede poroke z mano, ki predstavljam vse tisto, kar si je vedno želel. Da ne bo pomote, tudi on meni vse to predstavlja. Hvala vam za vaša mnenja.

O tem sem razmišljala, ali gre v bistvu samo za tekmovanje, kdo bo boljši. Jasno mi je, da ne! Nagibam pa se k dejstvu, da on na neki ravni noče razburjati duhov, da mu je ta način veze z žensko najbolj idealen, tudi v smislu, da ne bo kdo užaljen (recimo otroci, morda tudi bivša), ali pa predvsem sam, ki si še sedaj noče priznati, da ga bivša ni niti spoštovala, niti ljubila, niti ni imela za zaupnika in prijatelja (deloma, ker tega ni bila sposobna, deloma pa, ker sta se tako razlikovala v značajih in potrebah). Odnosa pa s tem gotovo ne bom ogrozila (bom misel na poroko opustila), ker gre tu za ljubezen, ne samo nek partnerski odnos.

Oprosti, samo, če je to res kar praviš, potem je treba tega tvojega postaviti pred vrata ali pa vsaj za nekaj časa na hladno (in ne pred oltar).
Mislim … noče razburjati duhov …
Čigavih?
Prejšnje žene, ki ga ni ne ljubila, ne spoštoval, ne nič?
Halo??

Thanks, Margot, mislim, da sem potrebovala nekaj takega, radikalnega. Tudi sama sem tega mnenja, prej je bil en šit, zakaj torej toliko nekega božanja sedaj.

Po krajšem razmisleku … ne predstavljam si sebe, stojim pred oltarjem, poleg moškega, ki v sebi premleva kako se zdaj počuti njegova bivša žena. ://

Ja, prav imaš, to je tisto, kar tudi mene v bistvu bega. So še druge stvari, ki kažejo na to, vendar bi rada bolj zasebno, če je možno, ker vidim, da imaš zelo razčiščene pojme glede odnosov. Če je kakšnen zasebni kontakt možen, pa seveda, če imaš voljo in čas za še kakšno mnenje. Hvala ti.

Ej, oprosti. Tukaj, na tem forumu, si me predstavljajo (kdor me pač ne pozna), kot eno staro brezsrčno čarovnico. V resnici ni tako. Pravzaprav sem daleč od tega.
Samo včasih kakšno stvar tako (grdo) napišem, da je marsikdo užaljen, čeprav to v bistvu ni moj namen. Samo oči ti odpiram, okej?

Kje pa, daleč od tega, prav vesela sem, da mi poveš tako brez okolišenja in seveda tvoje mnenje je odlično. Ok mi je. Saj sem tudi sama tako razmišljala, ker pa sem vedno razumevajoča in polna sprejemanja, sem mislila, da moram tudi tu popuščat v smislu, saj je poroka itak samo papir. Ali, da ne bo kdo mislil, da tekmujem z ono drugo žensko, ki jo v čustveni inteligenci, pa tudi v lepoti in mladosti ter delavnosti prekašam. Tako, da samozavesti mi ne manjka 🙂

Ena varianta je, da se registriraš, če ti pa to ne sede, ti lahko dam mejl, samo ti že vnaprej povem, da sem bolj kilava za odpisovanje. Sploh daljše. Na ta čvek pridem med čikpavzo.

In prosim, še preden danes skočiš nanj kot krvi lačna zver, dajva, še vedno dopuščajva tudi to možnost, da je “nedolžen” (dokler mu krivde ne dokaževa). A je prav?

Ker, očitno je, da ima ta tvoj model neko nedokončano zgodbo s to svojo bivšo. Ampak to zdaj ne pomeni nujno, da še kaj čuti do nje, da ima tebe rad, njo pa ljubi, ali kaj. Lahko da ga preganja čisto iz vidika neuspeha, se pravi, da si očita, da mu je nekaj v življenju spodletelo … saj poznaš tisti občutek. Ko ti nekaj ne da ine da miru in te žre do onemoglosti.

Skratka, res ne bi rada videla, da se zneseš nad njim keeer “ti je Margot povedala da je on navadno govedo”. Margot ni še nič rekla. Samo ugiba.

Pa res bi se mi zdelo škoda, da se tema ne nadaljuje tukaj, ker je končno nekaj iz realnega življenja. Zadnje čase je tukaj moč brati samo znanstveno fantastiko.

Daj mir, jaz imam oboje rad. :))