Posledice po splošni anesteziji
na splošno ti ne znam povedat. Moja izkušnja je taka : nič slabosti, bolečine minimalne, dobiš protibolečinske direkt v žilo, smešen občutek, ko gledaš kako ti kaplja v žilo in v sekundi dobesedno čutiš kako ti sprosti vse mišice-res vse tudi na obrazu recimo :), občutek za čas zblojen do konca, vleče so kot večnost- recimo filing da sem tam en teden, na intenzivni pa sem bila samo dva dneva, jokala pa ves ta čas, meni je udarilo na depro, kar brez razloga žalost do konca.
Jaz sem pa imela občutek kot da sem se resetirala. Sicer je trajalo kakšne pol ure, da sem prišla k sebi (v tem casu sem bila se malo zadeta, zaspana,…:-) ), ni bilo pa nobene slabosti, pravzaprav sem se počutila super. Kot bi se res dobro naspala, pa sem bila out samo 15 minut 
Glede spomina – ja, sem opazila, da sem pojavljala, ampak ni bilo hudo.
Je pa anastezija imela katastrofalne posledice na mojo babico. Pred operacijo je imela obcasno trenutke, ko je pozabila kaj je povedala pred petimi minutami, po operaciji pa katastrofa – od takrat dalje ni bila več ona. Anastezija je alzheimerja(domneva zdravnika – natančne diagnoze ni imela) pospešila do te mere, da so njeni možgani propadli prej kot v 6 mesecih. Danes operacije, ki ni bila tako nujno potrebna, nikakor ne bi dovolili.
Večina nima nobenih posledic. Tisti pa, ki ja, pa povečini slabosti, bruhanje prvih nekaj ur po zbujanju. Enim posledice v slabem spominu, motnjah koncentracije trajajo tudi do pol leta. Mojega očeta npr. strašno težko zbudijo iz naroze, zato je že nekaj manjših posegov opravil zgolj v lokalni anasteziji. Jaz nisem čutila ne slabosti, ne težav s pomnenjem, sem pa imela nekakšne posledice na pljučih. Izredno težko sem dihala, ves čas sem imela občutek, da vdihnem premalo zraka in verjetno tudi sem, saj sem 2x omedlela. Je pa minilo v slabih dveh mesecih.
Kar nekaj sem jih imela.
Najbolj sta mi ostali v spominu dve: po eni sem šla takoj domov (eno uro sem še ležala pri mami, ki je bila v bolnici v službi), stanovali smo čez cesto – in se takoj napokala pasulja;
po drugi pa me je uro po končani operaciji žolčnih kamnov prišla obiskat mama – in jo je skoraj kap, ko me je našla pred bolnicona čiku s kavo.
Aja, iz ene narkoze pred 35-imi leti se še spomnim sanj :-), po eni pa sem jokala ko dež.
Ostale niso omembe vredne.
Nobenih slabosti, težav s kncentracijo, slabšega spomina ipd. Urca, dve trdnega spanja – le to je bila zame vsaka narkoza.
– ko sem se zbudila, sem ful ful govorila, ogovarjala vse okoli sebe, jim delila nasvete, jih spraševala neumnosti (zakaj sonce vzide vsak dan, kako imajo lepe oči, pa da je sestra hot – pa te nebuloze)
– kasneje bruhanje, padla sem v nezavest ko sem vstala
– pozabljivost
– težka koncentracija
pod narkozo 3 ure ……….
Moja mama je pri 86tih imela dve lazji operaciji v dveh tednih. Vsega skupaj je bila tam vsakic po 2,5 ur. Ven so jo pripeljali pol ure po operaciji, ko se je zbudila. Tisti hip, ko me je zagledala, je zacela govoriti, govoriti, govoriti. Bila je prav dobre volje. Vse zivo mi je povedala, kako so jo pripravili na operacijo, razlagala mi je, kaksna je bila ena medicinska sestra, kako je bilo po operaciji, ko se je zbujala, me spraševala o vremenu, sploh ni mogla nehati govoriti. In kljub njeni starosti ni bilo nobene spremembe v njenem spominu.
Kar nekaj posegov pod narkozo od najstništva naprej. V vsakem od teh primerov je bila potrebna.
Ob zbujanju nemir, tudi solze. Kasneje postavljena vprašanja anastezistke, če sem med posegom kaj čutila – očitno je bila opažena reakcija takšna.
Posledice? Ne bom napisala pozabljivost, temveč slabši spomin.
