Poslednja žival.
Včeraj sva z očetom zaklala zadno kravo iz hleva.
Tega pravzaprav nisem niti vedel ali se zavedel, dokler ni sam rekel češ, “Zadnje govedo v življenju sem zaklal in zadnjo krava gre iz hleva.
Čudno je tole življenje.
Celo življenje se s starši preganjamo in kregamo češ…kaj se matrate s temi kravami in živino, dajte si mir ipd.
Zdaj, ko so že v letih in v penziji, pa imajo 4 vnučke na grbi, pa noben od nas ne dela po socialistično od 07-15, pa je prišlo do tega, da se res nima več smisla od s tem ukvarjat in da se navsezadnje nima več kdo, pa vseeno pride v srce ena čudna žalost.
Živali so bile hote ali nehote del nas.
Pred nami je evropa in vedno bolj plastik fantastik prehrana in vedno bolj vesoljski urniki dela in vedno bolj se mi zdi, da bo tole kmetovanje lep spomin na otroštvo, mladost in nenazadne, lepe čase.
In zato me prizadenejo populistični zapisi v časopisih o klovcih in lovcih in ostalih ki ubijajo živali brez potrebe.
Če povem po pravici, to ni ravno legalno dejanje, kej je naša državica in vladica prepovedala zakol živali doma.
Pa se vprašam…kdo od vas bi imel srce, ločiti se od zadnje krave tako, da jo pošlje v mesnico?
Je čuden ta odnos doma. Tistega ki kolje in živali ki je zaklana, ker se kljub krutosti do zadnjega spoštujeta in imata rada.
Žalost je bila v očetovih očeh včeraj.
Ker je nekega obdobja nepreklicno konec.