Posmrtno življenje
No, danes pa malo bolj “duhovno” vprašanje!
Trenutno berem knjigo Svetlobni križi in drugi čudeži, in se mi je “porodilo” eno vprašanje. V knjigi pač opisuje razna nadnaravna opažanja in dogodke, tudi o življenju po smrti.
En stavek:
Kakor koli že, mnogo ljudi, tudi, če ne pripadajo nobeni veri, v globinah srca čuti, da njihovi bljižnji niso zares mrtvi, marveč da po smrti telesa bivajo naprej, v nekem drugem, vzporednem svetu!
No, ob tem sestavku se pa sedaj sprašujem; ko oseba umre, ali se potem v “drugem svetu” naprej stara ali ostane enako stara, kot takrat, ko je umrla…? Npr. meni je babica umrla, ko je bila stara 63 let in če bom npr. jaz umrla, ko bom imela 80 let….in se bova ponovno srečali….bom jaz starejša od moje babice?… Ali pa to; tudi, če se v onostranstvu dalje staraš, saj tudi tam enkrat umreš…??
Vem, “nora” vprašanja, ali mogoče “butasta”, ampak vseeno….
Kaj pravite?
Pa lep dan še naprej!!!!!
Mojca
Za ljudi, ki jih imaš rad, pa umrejo, mislim, da ostanejo točno taki, kot so nas zapustili. Jaz si svojo mamo zamišljam točno tako, kot je bila . Dostikrat se v mislih pogovarjam z njo, jo za kaj prosim in je zame ostala popolnoma ista, kot je bila nazadnje. Moram priznat, da preden ni umrla mama v take stvari nisem verjela in o njih sploh nisem razmišljala. Zdaj pa imam občutek, da to obstaja, da ona je tu in povsod , da bedi nad mano, mojo družino in mojimi bližnjimi, za katere jaz skrbim.
In ja, verjamem, da ko bom jaz umrla, se bova srečali in bo ona moja točno taka kot jo vidim vsak dan.
LP Maja
Po smrti moževe sestre(22let)sem se tudi jaz dosti ubadala s tem posmrtnim življenjem in si predstavljala,da če se kaj zares dobrega zgodi,da nekdo od nekje stoji za tem.Verjamem pa tudi,da ima vsak otrok svojega angela varuha.Za tiste,ki pa mladi ali v tragičnih situacijah izgubijo življenje,pa že od nekdaj velja,da jih ima Bog tako rad,da jih je poklical k sebi(tolažba pa taka)
Jst vrjamm u posmrtno življenje….in vem da bom nekoč spoznala svojo babico k je umrla predn sm se rodila….pa svojga dedka,k mi je podariu čutovito leto, potem pa odšel…..pa sestrično,k nikol ni dočakala svojega 1. rojstnega dne,….pa prjatlco…k je umrla prekmalu….vem da so nekje in da pazijo name, in da me bodo lepo sprejel ko bo moj čas da se poslovim tuki.
In pomoje bodo taki kot so odšli…
Jaz verjamem v posmrtno življenje. Mislim, da po smrti enostavno “mora” biti še nekaj. Kaj je res, pa verjetno nikoli ne bomo izvedeli, vsak bo spoznal resnico, ko umre in nič prej.
Mislim pa, da se po smrti ne staraš več, saj v domnevno onostranstvo ne odide tvoje telo, ampak duša. Duše se pa ne starajo. Postajajo kvečjemu modrejše. :)))
hm, jaz sem imela obdobje, ko sem se sistematično ukvarjala z religijo, spuščala v stanovanje Jehovine priče, brala sveto pismo (meni novo, ker sem dete ateistov), prebrala o ostalih verstvih, potem pa sem prešla še na vse “okultno”, od horoskopa, bajalice, prerokovanja naprej (v bližini sem imela dve kolegici, dobro obveščeni o vsem), poslušala o reinkarnaciji in kaj sem bila v prejšnjem življenu itn itn ………. in pač nekako zaključila z vsem skupaj z zelo trdno, bolečo a meni blizu mislijo – sem tu, sedaj, sama s seboj in z ljudmi, okoli sebe in to je to. V kaj verjamem? V ljudi. Nažalost le sama in oni mi stojijo ob strani dokler se moja pot ne konča, ko pa se, pa se. Vse ostale misli me nekako malo “požgečkajo”, so prijetne, nudijo tolažbo, a pač si mislim, da resnica je bolj trda in treba je biti korajžen in jo sprejeti.
Res je, nihče ne ve, vse zvemo kasneje :-)))
Sej so res zanimivi, tako prepričani, po svoje je lepo gledat ljudi, ki v nekaj tako trdno verjamejo, se mi zdi, da je potem svet dosti manj negotov in stresen.
Moram pa reči, da je mene kot prvo precej zmotila rahlo podrejena vloga ženske v njihovem svetu – je predvsem mati, žena itn. Hm, mene so zelo emancipirano vzgajali…..ne bi šlo.
Prebrala sem nekaj knjig o reinkarnaciji, najbolj so me pritegnile zgodbe o reinkarniranih otrocih v knjigah dr. Iana Stevensona. Tema o tem se mi zdi zelo zanimiva, vendar, ce pogledam svet okoli sebe, vidim, da enoletne rastline jeseni umrejo in je za njih zgodba zakljucena. Tudi vse druge rastline imajo svojo dobo trajanja, tako kot jo imamo ljudje. Zato ne verjamem v posmrtno zivljenje.
Ne, ne, točno je pisano, da bomo vstali s telesi, tisto o dušah verujejo scientisti.
Naša telesa torej niso nekaj brez zveze, so sveta, so tempelj svetega duha. Moramo jih čuvat!
Zanimivo, da se je Jezusovo telo, ko le ležal v grobu in bil pokrit s prtom (edini dokaz) v trenutku vstajenja skrčilo v točko in kot tako “odpotovalo”. Vas zanima še naprej?
Tudi v Rdeči kapici je nekaj na to temo…[/quote]
Pa sej ni edina, potem je še ena knjiga od zdravnika, kirurga, z naslovom “Pogled v večnost”. Če že ne verjameš ženski, ki so jo imeli za duševno manj razvito (ker vidi avre, ki jih navadni ljudje ne in še vse ostalo), pa lahko dohtarju…. :)))[/quote]
Tudi dohtarjem se včasih prikažejo Marija, Aura in Magdalena :-)))
:)))))) Očitno ti desna polovica možganov ne deluje…. no, pa leva najbrž tudi ne, ker obsmrtne izkušnje so namreč zelo pogoste…..[/quote]
Pripovedovanje pravljic, ki jim naivneži verjamejo, kot bi jst razlagal, da gre vsak dan čez vrt duh in jst ga vidim, lej poglej ga tamle je ravnokar gre mimo jablane proti češnji aloooo a ga vidiš in to ponavljam vsak dan in vse okoli sebe prepričujem da ga vidim, samo ostali ga ne vidijo a potem so nori jst pa pameten, daj preberi pravljico: Cesarjeva nova oblačila!!