Postajam vse bolj apatična …
Bližam se 50 im. Imam družino.
Opažam, da postajam vse bolj apatična.
Nimam več prave motivacije in volje za nič.
Ne ljubi se mi več:
– rihtat (make up, lepe obleke)
– kuhat
– pospravljat
– nabavljat hrano.
Ne zdržim v zaprtih prostorih.
Najraje grem v naravo in sem cel dan zunaj, če je le mogoče.
Tam berem, meditiram in popijem kakšno pivo.
V naravi se odpočijem in si za silo spet zbistrim misli, da lahko grem naprej skozi žiivljenje.
Utruja me sodoben in hiter način življenja (v zaprtih prostorih), ki je poln različnih skrbi, obveznosti in visokih stroškov na vsakem koraku.
Če sem že pri 50 ih tako izčrpana, kako bom prišla do 70 tke (če jih bom seveda doživela)?
Se spomnim svoje mame pri 50 ih, kako je bila mladostna in polna življenjske energije …
Jaz pa se komaj vlečem, samo še narava in živali me ‘rešujejo’, da nekako zmorem iti naprej.
Ne vem, zakaj postajam taka?
Še katera tako čuti?
Z leti pride neka naveličanost in apatija, sploh ko gredo otroci od doma. Ni več tistega žara. Pa daleč od tega, da bi bila obešena na njih in ne imela svojega življenja. Sem desetletje starejša. Imam hobije, včasih sem rada potovala, zanimalo me je veliko stvari, redno sem športa la. Saj se še trudim, a ni več tistega navdušenja. Tudi uspehi pri hobiju me ne razveselijo tako kot včasih. Na primer, zdi se mi, da so vse cerkve, gradovi, muzeji, slapovi… enaki. Na bližnjih hribih sem bila že velikokrat. Ne vidim posebnega smisla, da bi se z neko motivacijo učila nekega tujega jezika. Osnovno turistično besedišče se hitro naučim, naprej se mi ne da več, saj itak kaj več ne bom rabila. Kot da to nisem več jaz. Službo nekako zmorem, tudi doma, čeprav z odporom. Do druženja mi ni preveč. Ja, tudi mene skrbi, kako bo v prihodnje.
