Oboje spada med postmodernistične postopke. Mi lahko kdo razloži posmtmodernistično metafikcijo in postiš ali pa mi priporoči literaturo, v kateri se nahaja obrazložitev?! V zvezi z literaturo!
Hvala in lp

Tomo Virk: Postmoderna in mlada slovenska proza
Aleš Debeljak. Postmoderna sfinga

Polnoč, hvala ti! Ker sem v stiski s časom, in če ti ni pretežko, mi lahko v parih stavkih razložiš ta dva pojma?
Hvala in lp

– Postmoderna sfinga ne govori o literaturi,
-Đanko Kos je napisal knjigo o postmoderni in postmodernizmu,
– verjetno se v dveh stavkih nikakor ne da, ker gre za komplicirano idejo, morda tudi malo za lase privlečeno.

Ej, če študiraš, se moraš zadeve lotiti malo drugače.

Ja? Kako pa? Ne sej se hecam, mislim, da vem, na kaj ciljas. Ko pa ne maram ne modernizma, ne postmodernizma.:(

Ljuba duša, kako ga češ marat al pa ne marat, če pa ne veš, kaj to je in kje ga najti ;–)))…

Tomo V. ,temu se reče fobija :). Ampak, roko na srce, tvoje pisanje ni ravno zgled preprostih razlag. Vedno me je zanimalo; je to nalašč ?

V Sloveniji sta bili objavljeni vsaj dve knjigi o metafikciji, če to koga zanima, očitno pa tega komparativisti (ki morajo, pa ne marajo) ne poznajo, znamo pa trapaste bodoče komunikologinje najti na Cobissu:

http://cobiss1.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=1008276573735200&rec=2&sid=2

http://cobiss3.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=1009123762421452&rec=2&sid=1

Hej, turdus, jaz nisem Tomo V(irk), ampak Tomo V(nekajdrugega). Sicer pa tvoje vprašanje sproža zanimiva naratološka podvprašanja. Verjameš v to, da ljudje še danes zanalašč pišejo komplicirano? Sploh pa se mi zdi soimenjak v žanru literarne zgodovine in teorije naravnost zgled preprostega pisanja (če pustimo ob strani preprosto pisanje zaradi preprostega duha)…

Seveda je preprostost relativna kategorija, T. nekajdrugega. Zate je nekaj preprosto, ker si na višjem nivoju, zame komplicirano, ker sem na nižjem (preprost duh, kot praviš). Moja ocena je bila ta, da je pisanje Toma V. komplicirano za neko povprečno bralstvo, verjetno tudi za avtorico osnovnega vprašanja.
Če verjamem v nalašč komplicirano pisanje? Verjamem.

Se mi dopade ta skromnost, danes redka čednost. Me pa bega ta koncept potrebnega bližanja (v predzadnjem stavku) in kdovezakaj potrebnega kompliciranja (v zadnjem stavku). Mislim, da komparatisti (kdo drug bi se zanimal za zadeve osnovnega vprašanja?) niso ravno povprečno bralstvo, s tistega 0,9 prebrane knjige letno, razen po pomoti.
Ojoj, zdaj sem pa malce zabredel. Ne nalašč…

Metafikcija je megaintelektualizem, o njem nihče nikoli ni želel govoriti preprosto, enigmatičnost je bila deviza te ekipe. Sicer pa: če kdo, je Virk popreprostil te stvari

Aha, tole diši po slonokoščenem stolpu. Osebno najbolj cenim, če nekdo zadevo predstavi na obče umljiv način, a pri tem ne banalizira. Redka, a toliko večja čednost.
Z nepotrebnim kompliciranjem pa sem imel v mislih ravno to, kar spodaj razlaga polnoč.
P.s. Da ne bi bilo karkšnihkoli osebnih traum, Tomo V. se mi ne zdi izstopajoč v nerazumljivosti pisanja o postmodernizmu, nagovoril sem nick, ki pa je je izkazal za nekaj drugega. Pravi postmodernizem :).

Naettka, na internetni strani oddelka za primerjalno književnost imaš na izbiro celo vrsto študentskih zapiskov za posamezne predmete, tudi o postmodernizmu in postmodernistični metafikciji:

http://www.ff.uni-lj.si/primknjz/zapiski/Postmodernizem.doc

Postmodernizem je v resnici zelo zanimiv – če seveda vzameš kakšno knjigo v roke in se ne učiš na pamet ‘definicij’, ki ti v resnici ničesar ne pomenijo.
Evo, nekaj postmodernističnih knjig, ni vrag, da te kakšna ne potegne:
Umberto Eco: Ime Rože
A.Blatnik: Plamenice in solze
M.Puig: Poljub ženske pajka
I.Calvino: Če neke zimske noči popotnik
J.Barnes: Flaubertova papiga
Robbe-Grillet:Djinn
M.Pavič: Huzarski besednjak
D.Kiš: Enciklopedija mrtvih
J.Fowles:Žena francoskega poročnika
Jančar: Smrt pri Mariji Snežni

Potem ko boš kakšno knjigo prebrala, ti bo iz ‘prakse’ jasno kakšni so postmodernistični pisateljski ‘postopki’ (medbesedilnost, citatnost…). Pa malo se potrudi, da ne boš na koncu diplomirana komparativistka brez poglobljenega znanja o modernizmu in postmodernizmu, tako kot moja znanka, ki je diplomirana filozofinja, pa se Nietzscheja ni niti pritaknila, pač pa se je, kot ona pravi, o njem poučila preko ‘sekundarnih virov’… Tako se univerze seveda ne dela, če že ne zaradi gole intelektualne radovednosti, pa vsaj zaradi osebnega ponosa.

Jaz sem prebrala skoraj vse s seznama (spustila sem Djinn in Calvina) in se mi je zdelo vse fino in, verjeli ali ne, precej preprosto. Zlasti v primeri s kakimi modernisti (Joyce, Šeligo, Vuga, Woolf…).

Ampak teorija pravi, da so prehodi precej zabirsani… kako torej taka distinkcija?

Uh, ste se pa zadebatirali!:) Izpit sem ze opravila – na zalost nisem dobila vprasanja o postmodernistični metafikciji – sem bila kar razočarana. Sem si pogledala v knjigi Toma Virka: Strah pred naivnostjo in mi je bilo sele na primeru Blatnikovega romana Plamenice in solze popolnoma jasno, kaj to sploh tocno je in kako izgleda. Se bom pa verjetno kmalu spet oglasila, ker se bom kmalu zacela ukvarjati z diplomo in mi bo zanimivo tukajle debatirat. LP

Hja, čestitke (preprosto). Za nadaljnje branje pa tukaj že mrgoli nasvetov…

Ne, ne ne bom diplomirala iz posmodernistične metafikcije oz. postmodernizma.Neki drugega bo….:)

Me veseli, da misliš diplomirat iz mene, hehe… Samo še kaj moram napisat ;–)))…

lepo si nas nasmejal, tomo nekidrugega.
naettka, čestitam za izpit.

Zakaj blokirate temo o smrti Aleša Debeljaka??

Je Aleš Debeljak res naredil samomor??

Ja. Res je.