Pozdravljeni dragi bralci!
Na vas se obračam v upanju, da mi lahko pomagate in svetujete.
pa gremo najprej na dejansko stanje: s fantom živiva v bloku v garsonjeri in že dlje časa sva si želela psa. Približno pol leta sva se pogovarjala, da bi ga posvojila, preračunala sva stroške in vse potrebno ter tudi veliko prebrala. Odločitev ni padla kar čez noč.
No zadnjič sva se napotila v zavetišče in posvojila majhnega psička, še mladička. Večjega srčka od njega še nisem videlam tako prijazen in mil kuža je. Sedaj ko ga imava slabih 10dni, pa prihaja malo obžalovanja… Psiček ima veliko energije, zelo težko se navadi na lulanje zunaj, zato se pripeti veliko ”nesrečic” in imamo veliko dela. Zelo je razigran, vendar nisem vedela, da vzame tako veliko časa, šele sedaj opažam, da ga morda nimam dovolj…. prav tako se mi zdi, da je stanovanje premajhno zanj, da bi se podil in igral okoli…. Strah me je, da sva naredila napako. Razmišljala sva, da ga vrneva v zavetišče, da bi morda našel družino, kjer mu bo bolje, da bodo imeli več časa zanj in več prostora…. Prav tako je prišlo do nepričakovanega poslabšanja v fantovi službi, zato bom verjetno sama začela iskati zaposlitev, da mu pomagam, in ne vem, če bo vredu, da je kuža po več kot 8 ur na dan sam…. Ko samo pomislim, da bi ga morala vrniti, dobim solze in jokam, vednar ne vidim rešitve…. Ne vem, kaj naj naredim. Obožujem pse, sem ga že imela, vendar se mi zdi, da je za trenutni tempo to malo preveč za naju, vsaj za zdaj….
Vso pravico imate, da ste kritični, da nisva bolj premislila, vendar bi pa prosila za nasvete.
Hvala in ostanite zdravi!
Lp
M.E.

No coment.

Preden sta se odlocila za kužka bi mirala vedet, da to ni ugrača , da se ne zavrže ali oospravi v predal…veliko je treba kuzja naučit, da osvoji wc vzunaj, da sam pocaka in se in se….
Smili se mi kuža…

Ja res je… katastrofa sem, bi se najraje parkrat v steno zabila…. da me pamet sreča….Nočem ga oddati nazaj, ampak ne vem, če sem zanj najboljša izbira… to me moti…če mu lahko dam vse, kar potrebuje

Prevzemi odgovornost za svoja dejanja in se POTRUDI.

Ja tudi to je res in en vidik, v meni se bijeta dva boja JA in NE….

Še dobro, da nista dobila otroka. Kako bi šele tedaj razmišljala? Bi ga tudi vrnila?

No, pa da ne bom le kritizirala. Pač nisi oz. nista vedela, da je toliko dela, ali pa je morda več dela s to pasmo psa. V življenju je pač tako, vse ne gre po načrtih in ni vse le lepo. Tako kot sta sprejela prvo odločitev, je čas, da sprejmeta tudi drugo: ali ostane pes pri vas, ali pa ga oddata nazaj. Verjamem, da ni ne eno ne drugo fajn.

Jaz osebno itak nisem za to, da so psi v stanovanju. Tako, da morda za razliko od kakšnega drugega, podpiram tudi to, da ga vrneta. A odločita se sama.

Ne vem kje vama pamet posvajat psa? a boš otroka tudi vrnila, ko boš dojela, da bojo noči par neprespane, pa da ne bosta več mogla sam na svojo rit gledat??? halo, neodgovorno do konca. Pa toliko sta premislila, zdaj bi ga pa vračala nazaj. ubogi pes. ne vem kaj si je mislil, da se ni v dveh dneh navadil na sobno čistočo :/

res je, tudi o tem sem se vprašala… kaj če bi dobila otroka? Ne predstavljam si te odgovornosti in požrtvovalnosti, ki jo premorejo starši (vsaj zaenkrat je). Ja na žalost, mora kocka pasti; srce se mi trga, da bi ga morala vrniti, navezala sem se nanj,morda preveč, vendar je naporno, veliko je odrekanja…. pa saj sem že to vedela prej, ampak nismo popolni, nihče ni…hvala

saj ni toliko problema v sobni čistoči, pač počistim in ga peljem ven takoj, večji problem je v zahtevnosti, morda sem jaz čudna, vendar je res ogromno dela…. pa to sem tudi vedela, vendar je vse tako drugače; na koncu koncev hočem to, da je pes srečen! in moram se odločiti, kaj je najbolje zanj

Poklici v zavetišče in povej tako kot si tukaj opisala.
In ne meni se za tiste,ki primerjajo psa z otroki.
Vse dobro.

Premislila sta kao ful, zdaj ti je pa prevec dela s tem, da psa navadis na sobno cistoco?

Glede razgrajanja psa, mladicki so kot otroci, ce se veliko igras z njimi, se bodo bolj utrudili in ne bodo razgrajali.
Moras jih zaposliti, enako kot otroke.

(ne morem, da ne bi: se dobro, da se nista odlocila imeti otroka!)

Ja, verjetno je to najboljša ideja. Najprej sem hotela še slišati druga mnenja, nato pa se morava s fantom pogovoriti in odločiti. Morda bo najbolje tja poklicati…:)

Ne gre za (ne)popolnost. Gre za lekcijo sprejemanja odgovornosti. Ne moreš je vedno prelagati na druge. Odločila si se za nekaj, potrudi se in zadevo izpelji – če obupaš že na začetku, ne boš nikoli nikamor prilezla. Ne gre le za tega kužka, po moje kolebaš med JA in NE na vseh področjih. Česa te je strah? Komu se hočeš/moraš dokazati? Nič od tega ti ni treba! Spopadi se s težavami, poišči rešitve, postani boljša različica sebe. Ampak za to se je treba – spet – potruditi.

Ne gre za (ne)popolnost. Gre za lekcijo sprejemanja odgovornosti. Ne moreš je vedno prelagati na druge. Odločila si se za nekaj, potrudi se in zadevo izpelji – če obupaš že na začetku, ne boš nikoli nikamor prilezla. Ne gre le za tega kužka, po moje kolebaš med JA in NE na vseh področjih. Česa te je strah? Komu se hočeš/moraš dokazati? Nič od tega ti ni treba! Spopadi se s težavami, poišči rešitve, postani boljša različica sebe. Ampak za to se je treba – spet – potruditi.
[/quote]

JA TO JE POPOLNOMA RES! STRAH ME JE ODGOVORNOSTI, dobro povedano….
seveda sem morda tudi egoistična, ker naenkrat ima prednost še nekdo drug ane… joj težke odločitve

Premislila nisi oz. nista popolnoma nič. Ker vse, kar opisuješ, je popolnoma normalno vedenje vseh mladičev in “nemladičev”, ki jih je potrebno vzgojit v spremljevalce, s katerimi je sobivanje prijetno in mogoče.
Najlažje je po 10-ih (!!!) dneh psa vrniti, ker se vama enostavno povedano ne da. Točno to. V 10-ih dneh nimaš “težav” s plišastim psom. No, pa še s tega je v tolikem času potrebno prah stepst. Mladiča se vzgaja, dela z njim, postavlja meje, se ga uči, se z njim igra, se ga navaja na sprehod itd. Vsak dan od prvega dne naprej. In tako tedne, mesece, leto ali dve, kasneje se zadeve utrjujejo.
Kaj sta premislila? Čisto faking nič.
Ali začnita delat, ker očitno nimata izkušenj, poiščita inštrukcije ali dobro pasjo šolo (preverite, koliko je zdaj to mogoče) ali pa psa vrnita čimprej, preden ga popolnoma ne zafurata in zagrenita življenje tako psu kot naslednjemu lastniku. Vrnita ga v zavetišče, ker tako neizkušena primernega doma psu nista sposobna najti. Prosim, vsaj tu bodita odgovorna.
In prosim, res prosim, nikar si ne omislita otroka, ko vama bo naslednjič dolgčas.

Če bosta zdaj po 10ih dneh mladiča vrnila, mu bosta zlomila srce. Prosim, upoštevajta to pri odločitvi.

JA TO JE POPOLNOMA RES! STRAH ME JE ODGOVORNOSTI, dobro povedano….
seveda sem morda tudi egoistična, ker naenkrat ima prednost še nekdo drug ane… joj težke odločitve
[/quote]

No, zdaj je tu prelomnica, bos odrasla ali ne bos.
Druga taka prelomnica bo otrok, upam, da do takrat odrasres, ker ce se bos spet tako lomila, bo kriza, ker otroka ne mores vrniti v porodnisnico!

Sama sem bila ena hudo razvajena rit in ego imam v nebesih.
Otroka sem imela prej kot psa. Tu sem delovala po principu, odlocila si se, prevzemi odgovornost in pojej, kar si skuhala. In sem tako tudi naredila, otrok je izpadel fantasticen, ob njem sem se pa tudi jaz naucila kar nekaj zivljenjskih lekcij.
Psa smo vzeli pozneje, popolnoma nepremisljeno in iz same zelje imeti psa, a sem po prvem soku spet uveljavila stari recept: prevzemi odgovornost in pojej, kar si skuhala. Z nami je bil skoraj 20 let, zadnjih nekaj let sem ga nosila na dlani kot dragoceno kaoljico vode, tako zelo sem pazila nanj, da mu je dobro in udobno na starost.

Razvajana nisem vec, me je zivljenje popravili, ego imam pa se vedno v nebesih, a znam tudi dati sebe tistim, ki jih imam rada.
Predvsem je pa moj velik plus to, da ko se nekaj odlocim, bi se pogreznila v zemljo od sramu, ce tega ne bi izpeljala najboljse kar znam in zmorem. In ne pred drugimi, sram bi me bilo same pred sabo, tu pa je ta moj ego pokazal en svoj velik plus.

Zdaj, kako se bodo lomila tvoja kopja, je tvoja stvar, koliko si zrela za nove stopnicke v zivljenju ali nisi zrela, ves samo ti. Upam le, da kakorkoli se odlocis, da bo za psicka na koncu dobro poskrbljeno.

Če prav razumem, trenutno nimaš službe? V tem primeru kužka obdrži, ko se bo naučil osnovnih stvari, bo z njim takoj manj dela, imel bo neko rutino, tudi on se bo vama prilagodil… Jaz bi zdaj pač prevzela odgovornost in izkoristila prosti čas za intenzivno ukvarjanje s kužkom, učenje in igro. Mladički so najbolj razigrani, tudi to se deloma umiri, seveda odvisno od pasme in pasjega značaja. Prav tako je potreben čas, da se navadiš na nove obveznosti in delo, ki spada poleg. Kmalu ti bo vse skupaj rutina in občutek, da je ogromno dela bo izzvenel. Tudi, če je stanovanje majhno se da. Ko gresta ven ga fajn utrudi, naj veliko teka, se zdivja in ne bo imel potrebe noret po stanovanju.

Ko že vsi primerjate ljubljenčka z otrokom, bodite pri tem vsaj toliko pošteni in priznajte, da ste si po nočeh in nočeh nespanja, joka, utrujenosti in pomanjkanju časa v prvih dneh/mesecih z novorojenčkom tudi kdaj sami pri sebi rekli ” kaj mi je bilo tega treba”… Jaz priznam brez slabe vesti pa imam svojo punčko najraje na svetu in je bila zelo zaželjena, ampak vsak je samo človek in ko se v tako hitrem času vse spremeni je tudi to normalno.

Avtorica, pogumno, ker ti bo po začetnih težavicah kasneje s kužkom gotovo lepo.

da si ti samo v velikem šoku, ker je to povzročilo tako veliko spremembo. Ne pozabi, pes je kot otrok, dokler se ne privadi on na vas in vi na njega, je težko. Pes mora dobiti rutino in takrat bo vse lažje. Če boste vztrajali pri urniku, se bo pes navadil, kdaj je čas za lulanje in odhod ven, kdaj za igro, kdaj za hrano. Tudi vi se morate navaditi na nove obveznosti in na nov urnik. Ampak ko vam bo uspelo, boste brez težav vstali pol ure prej in pred službo peljali psa ven.
Mogoče je napaka edino ta, da sta izbrala mladička, ki je toliko bolj igriv, kot če bi vzela že odraslega psa. Ampak saj sta še mlada, imata najbrž dovolj energije tudi vidva in se bosta naučila, kako ga zmatrat v tistem času, ko ga bosta peljala ven. Navadite se živeti s psom, ne pa za psa. Boste videli, da ko skrbi za psa ne boste vzeli kot obveznost, boste vse opravili mimogrede.
Jaz bi rekla, da vztrajajte. Ste ravno na prelomni točki, ko vas je prijel obup in ste videli, da je praksa drugačna od teorije. Če ga vrnete, nikoli več ne boste upali imeti psa, to bi bilo škoda.

Mladič bo kvečjemu dobil priložnost, da normalno živi naslednjih +/-15 let. Če ne bosta ničesar spremenila in špilala egoizem, zagotovo ne bo ne normalno živel ali pa sploh ne bo dolgo živel.

Pozdravljena,
skozi celo življenje me spremljajo psi, pa je tega že dobrih 50 let. Mladički so zahtevni, čudi me, da vama v zavetišču niso raje ponudili odraslega kužka. Sedaj je kar je, odgovornost je potrebno sprejeti. Pomisli, tudi tebi ne bi bilo lahko, da te kdo tako zavrne.
Psiček je kot mali otrok. S časom bo bolje, pri starosti 6-7 mesecev ne bo več lužic. Počasi se bo navadil na vajin ritem. Pri letu in pol, pa bo sploh carsko in ne boš več niti vedela, kakšne težave si imela. Takrat se boš tudi spraševala, kako si lahko sploh pomislila, da ga bi vrnila. Sprejmi odgovornost in potrpi teh nekaj mesecev, sama sebi boš hvaležna.

Upam, da je provokacija, zgodbica za klike, zadnje dni so pasje teme “in”.
Ker tole, da ena odrasla oseba, ki je povrhu vsega DOMA in nima drugega dela, ne zmore shendlat enega mejhnega psa, je tu mač.

Ja zdaj pa predlagam, da Posvojiti se eno služkinjo. Da bo pazila na psa.

Recimo, da je res. Upam, da ni.

Saj menda nisi mislila, da boš dobila plišasto igračko, ki se bo na povelje, ko bo tebi pasalo, igrala in se na povelje zavlekla v kot in dala mir?

Vsi, ki oddajate živali tečnarite s tem, da jim bo drugje bolje, ampak sploh ni res. Samo potruditi se je treba in sprejeti odgovornost. Drugje mu bo lahko še veliko slabše. Kaj pa to?

Ne predstavljam si sprejeti v dom nebogljeno živo bitje in ga vreči ven čez nekaj dni, naj bo odgovornost še taka. Te ne bi nič lovila skrb… kaj pa če…. kaj pa če nekje zmrzuje na verigi? Kaj pa če…