Hej, ena izkušena pesoljubka in posvojevalka tukaj. Glede na vajino situacijo bi bilo mnogo bolje, da bi posvojila leto ali dve starega kužka, ki bi bil po mojih izkušnjah veliko manj zahteven, iz zavetišča (priporočam Horjul). Ampak zdaj je, kar je – vajin kuža je po človeški starosti verjetno malček, oziroma majhen frocek. Če se ga odločita obdržati, vama toplo priporočam, da gresta čimprej v pasjo šolo z njim (nekatere male šole so od treh mesecev dalje). Sicer pa moraš upoštevati, da mora iti tako majhen kuža ven vsaki dve uri (ne predolgo), je trikrat na dan, pušča lužice in kakce, zgrize in uniči kako stvar kljub temu, da ima svoje igrače … Bi ga mogoče lahko imela v varstvu, medtem ko vaju ni? Pri starših, prijateljici, plačana sprehajala? Po mojih izkušnjah to intenzivno obdobje traja približno pol leta.

Ne moreš več vrniti tega revčka, ne da bi mu strla srce. Ti si zdaj njegov človek, njegovo vse. Potrudi se! Eno leto je hudo, potem se pa kužki umirijo. Že pri 9 mesecih so precej umirjeni.
Ne vračaj ga, ne uniči ga!!!

Naj ti toplo na srce polozim.
Ko rodis postanes mati in za otroka ti ne bo tezko naredit nic.
Niti na misel ti ne bi prislo, da bi ga dala.
Da ne bos kolebala okol otrok in da bojo enaki obcutki kot so pri psu.
Niso.

Od 1.10. v slovenskih zavetiščih ni bilo posvojitev mladičev mlajših od 5 mesecev. Tisti od 5 mesecev naprej pa so bili vsi sobno čisti (preštejem na prste obeh rok). Za koga si izmišljujete zgodbice?

MENI SE JE ISTO ZGODILO, A SEM PREBRODILA KRIZO, RABI MESEC ALI DVA, DA SE NAVADI NA NOVO ŽIVLJENJE IN VIDVA NANJU.
POTRPLJENJE POTRPLJENJE IN BO ŠLO.
KO BO VEČJI BO VEDEL, KAM MORA NA POTREBO, PA KAKO KNJIGO O TEM PREBERITA ALI NA NETU INFO POIŠČITA.

Če je psiček se mladiček se bo nekaj se umirjalo. Čas med posameznim Lula jem se bo podaljšal, malo se bo umiril, malo vzgojil na ukaze ala sedi, prostor, žoga…
Tudi jaz sem tako posvojila in je bilo prve 3 mesece zelo naporno, potem sva šla v malo šolo, šolo, nadaljevalni tečaj, opravila izpite. Psička se je umirila in sedaj je kot mora biti. Kak dan še zgodi, da ni sprehoda, ampak samo vrt. V 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa smo več zunaj, povsod gre z nami, ne žveči več čevljev, knjig, ampak smo svoje igrače. Uboga ukaze…
To so premostitveni težave, zato vztrajejta naprej.
Razen če je res sila.

Deal with it. Prilagodi se. Its called life. Pa rajši imej otroke kot pse. Psi so družinski spremljevalec, ne igračke za tebe.

Pa kaj vam je, da si omislite psa tisti, ki ste v bloku. To je eno samo trpljenje zanj. Pes mora bit zunaj, imeti mora prostor ograjen. Nič ni narobe če ga vzameš v hišo kako urco, ne pa da je cel dan not zaprt in je po gibanju odvisen od tebe ko ga boš peljal ven.

Ne nobena provokacija ni, kot eni pisete, je resnicni problem. Hvaka vsem za odgovore, pa naj so pozitivni alicnegativni, pripomorejo k odločitvi. Hvala vam.
Ravmo zato me drzi da ga ne vrnem, da ne bo psu prehudo, tudi meni bo srce jokalo…. Ampak tudi to bomo prebrodili, rabim par dni za konkreten premislek, ce ze orvuc nisva bolj prestudirala….

Če ga nameravaš vrniti, pohiti, da se preveč ne navežete. Če ga obdržiš, mu kupi veliko igračk za grizenje in pralne podlage za lulanje v stanovanju in naj bo prva zadeva, da se navadi na notranje stranišče. Vzemi si vsaj enkrat na dan za sprehod, da se zlaufa in sprosti odvečno energijo, daljši sprehod. Tako je, življenje je treba prilagoditi živali, se da, ni vedno enostavno.

ne moreš par dni premišljevat. psa se začne vzgajat takoj, s trenutkom, ko mu odpreš vrata v svoj dom. torej si v zaostanku že celih 10 dni, v tem času bi, glede na starost psa (koliko je točno star) morala imeti že marsikatero težavo pod kontrolo in postavljene vse meje. nikar zdaj ne spi še nekaj dodatnih dni, ker boš a) imela ti veliko večji in težje rešljiv problem, kot ga imaš zdaj ali b) naprtila nekomu še večji problem, kot si ga pomagala v teh dneh ustvariti.
kar se strtega pasjega srca tiče, nič ne bo strto. nikar si ne domišljajte, da psi travmirajo na take načine kot mi, ljudje. še posebej ne mladiči po 10 dneh pri nekom, ki se z njim niti prav ne ukvarja. bo pa travmatično in najslabše ravno za psa, če se takšna situacija nadaljuje.

ne moreš par dni premišljevat. psa se začne vzgajat takoj, s trenutkom, ko mu odpreš vrata v svoj dom. torej si v zaostanku že celih 10 dni, v tem času bi, glede na starost psa (koliko je točno star) morala imeti že marsikatero težavo pod kontrolo in postavljene vse meje. nikar zdaj ne spi še nekaj dodatnih dni, ker boš a) imela ti veliko večji in težje rešljiv problem, kot ga imaš zdaj ali b) naprtila nekomu še večji problem, kot si ga pomagala v teh dneh ustvariti.
kar se strtega pasjega srca tiče, nič ne bo strto. nikar si ne domišljajte, da psi travmirajo na take načine kot mi, ljudje. še posebej ne mladiči po 10 dneh pri nekom, ki se z njim niti prav ne ukvarja. bo pa travmatično in najslabše ravno za psa, če se takšna situacija nadaljuje.
[/quote]
Ničesar ti ne veš o pasji žalosti, če ga gospodar da stran. Tudi 10 dni je dovolj, da ga vzame za edinega in prvega.
Vse drugo je samo žalosten približek.
Moj znanec je dal mladega psa stran po enem tednu, ker so se selili v tujino.
Čez 10 let ga je srečal.
Ne moreš verjet kaj je ta pes počel od sreče.

igrače se ponudijo skozi nadzorovano igro, ki jo mora skrbnik znati usmerjati. samo kup igrač povsod naokoli ne reši ničesar. pes sam ne bo vedel, da 3 igrače naj bi grizel, copat pa na miru pustil.
navajanje na notranje stranišče je največja neumnost, kar si jo lahko zamislim. najprej zapravljat čas in energijo, da psa učiš, da opravlja potrebo po stanovanju, ko pa to obvlada ves vesel, mu pa to prepoveš in se greš na novo ubadat z učenjem opravljanja potrebe zunaj. kje je tu smisel?
zlaufanje in dolgi sprehod – govorimo o mladiču. sprehod mora biti prilagojen starosti in potrebam mladiča. to pri mladiču pomeni večkrat po malem, plus izhodi za opravljanje potrebe (kolikokrat – spet odvisno od starosti, ritma in opazovanja posameznega psa). nikakor se pa mladičev in njihove objestnosti nihče, ki ima vsaj malo soli v glavi ne loti tako, da ga zgoni do točke, da ta pade dol.
avtorica, še enkrat: če boš psa vrnila, naredi to čimprej. če ga ne boš, začnita s fantom delat in to takoj. in s pomočjo dobrega inštruktorja, ne po navodilih s tega foruma. če že, pojdi na kakšen specializiran forum, kjer odgovarjajo ljudje z izkušnjami. brez predhodnega znanja in izkušenj boš očitno tu pobrala ravno kaj takega, kar bo zadevo še poslabšalo.

Ane, vsi bi mladičke, ker so tok cortkani in oh in sploh, ampak njihova energija vam gre pa potem totalno na živce. Pa potem se nikomur ne da ukvarjati s tem psičkom, pa težko ga je naučiti stvari, sobne čistoče, in seveda vsega ostalega, pa potem se mogoče to nekako nauči, pa težko ga je dati v šolo, ker to je pa ja tak cortek mali….

Starejšega psa oziroma odraslega pa nihče ne bi posvojil, ker pač niso taki cortkani, so pa naučeni in predvsem umirjeni. Ampak ne, mladički so toooook luštkani in cortkani in toooook fajn jih je malo gnest po rokah ipd.

Tudi če zgodba ni resnična, je ta moj post v premislek vsem ostalim, ki bi s takšnim veseljem vzeli mladička, celo čim mlajšega, pa mačke tudi, ker imajo take lepe modre učke, pa čeprav imajo potem zaradi prehitre odstavitve vse življenje probleme s prilagajanjem.

Pač če želiš imeti psa, bo z njim delo, bo treba prilagajati dopuste, odhode ven, bo treba prilagoditi življenje. Če tega nisi pripravljena storiti, potem pač vzemi pliškota in ga stiskaj takrat, ko ti bo do tega.

Ničesar ti ne veš o pasji žalosti, če ga gospodar da stran. Tudi 10 dni je dovolj, da ga vzame za edinega in prvega.
Vse drugo je samo žalosten približek.
Moj znanec je dal mladega psa stran po enem tednu, ker so se selili v tujino.
Čez 10 let ga je srečal.
Ne moreš verjet kaj je ta pes počel od sreče.
[/quote]

ne, ničesar ne vem. po tvojem dojemanju, bi imeli vsi psi strta srca že, ko gredo iz legel “v svet”.
da pa veselje ob snidenju enačiš s strtim srcem… ne vem, imaš morda kakšne težave oz. motnje v čustvovanju? se ti iskreno razveseliš tistih, ki so ti v preteklosti strli srce?

Tvoj izgovor, da nismo vsi popolni samo kaže na tvojo popolno neodgovornost , razvajenost in lenobo. Kako moreš no…? Kužek se je že navezal na vaju, vama zaupa in kaj bosta naredila vidva? Ga vrnila v tisto kletko v zavetišče? Glede na vajino nezrelost in neodgovornost bi bilo za malega kužka najboljše, da ga res vrneta v zavetišče. Tako bo imel vsaj možnost, da ga posvoji kakšna druga, bolj odgovorna in srčna oseba, ki se bo zavedala, da je žival živo bitje, povsem odvisno od nas in moramo zanje odgovorno skrbeti. Skoraj vsi, ki imamo živali imamo tudi službe. Pa tudi otroke. Psa peljete na daljši sprehod zjutraj pred službo (je potrebno pač prej vstati), ga nahraniti, potem se takoj po službni vrniti naravnost domov in najprej poskrbeti za sprehod z njim, šele potem za sese , zvečer ponoviti daljši in aktivni sprehod, potem ga nahraniti itd. Mladičke pa je potrebno večkrat na dan peljati ven lulat in kakat, pa tudi enkrat ponoči, tudi hraniti jih je potrebno ca 4x dnevno.
Dejstvo je, da živali čutijo naše razpoloženje. če boš pri vsaki obveznosti do njega nestrpna in slabovoljna bo kužek revček.
Zreli ljudje ne delujemo po trenutnih vzgibih ampak vsako stvar dobro pretehtamo, ter se podučimo predno se za karkoli odločimo. Kot nismo vsi primerni za starševstvo ali partnerstvo, tako tudi nismo vsi primerni za skrbništvo živali.

Dokaz, da so naša mladina, ki že celo skupaj živi in se trudi s službo, pravzaprav še vedno otroci.

Ne bom napisal, da si raje nabavita plišastega kuzka.. Ženska potrebno bo odrasti Oz delati na samozavesti in odgovornosti. Pa to je čisto normalno, da je mladiček poln energije in zaenkrat še Lula. Kupite Planice talne. Stroški kužka so pa tako veliki, da si ga lahko še ljudje na sociali ali brezposelni. Za svojo lenost in spremembo iščeš polno izgovorov. Imej kužka se dva tri tedna se mu posveti vozi ga okrog in se boš tako navezala nanj da ga nikoli več ne boš dala od sebe.

Pozdravljeni. Lepo je da priznate da vam je težko ker je res kar zahtevno delo z psom. Potrebujejo veliko časa in ljubezni. Vprasanje je ali ste vi mnenja da bi ga imeli partner pa ga ne želi več? Ker se namreč zdi da ne vete kaj naredit. Stvar je sledeča pes bo mel isto prostora pri vas kot v zavetišču, vi boste ga vozili na sprehode itd v zavetiscu pa je cas nekdo poskrbi za njih. Sama sma posvojila 3 pse, 1 bomo dali vstran saj se zaradi odsotnosti partnerja nimam časa ukvarjat 8 ur na dan z psi. Seveda mi je hudo da bomo ga dali vstran ampak vem da mu bo boljse ker sama nimam dovolj časa zanj. 10 dni je morda prekratki čas, poskusite kaksna 2 meseca da se navadite potem pa se povorta in odločita.

To bi pa mogla prej razmisljati, nevem kaj ste brala in se zanimala vsak ve, da je najvec dela z mladickom, ker je igriv, ker ga je treba ogromno naucit. Sj bo bolse cez kaksno leto. Sprejmite odgovornost in se potrudite, ce ne pa drugic vzemite psa, ki je starejsi oz. Ze starcek, ko ni tolk igriv in ze malo naucen. Pa kastracija bo pomagala proti lulanju notri, ce se ni kastriran..

vas zapis zveni iskreno, cimprej oddajte psicka, biste dokazali, da ste odgovorni.Nnic mu ne bo po enem tednu, samo takoj ooravite to, ne cakat, da se bo navezal na vas, potem bo to zelo zalostno. Zivljenje je ze tako tezko, casi niso naklonjeni ne ljudem ne zivalim, uredite si najprej zivljenje, sluzbe, pitem pride tudi cas za smeh.❤️❤️❤️❤️❤️

Cel kup ljudi ima psa in redne zaposlitve poleg (8 ur +) pa ni take panike, kot jo delaš ti. Pes je mladiček in normalno da je zahteven, to je naporno vsaj kako leto, dokler se ne umiri. Eni se še potem ne, ker so polni energije, ampak to ni slabo. To da lula zunaj se bo pa tudi naučil, trajalo bo nekaj časa da se nauči zadrževat, uspelo bo pa ziher.

Če vama je pa kljub temu pretežko, ga vrnita, ampak nikoli več nobenega vzet.

Ce res mislita, da ne bosta mogla za psa poskrbet, kot si to zasluzi, je vsekakor boljse, da ga vrneta v zavetisce.

Ce pa je vsaj malo moznosti, da se potrudita, pa verjemi, da se vama bo trud poplacal. Imata ga sele deset dni. Pa tudi pes ima custva in se je verjetno ze navezal na vaju, kakor tudi vidva na njega.

Glede cistoce se s pravim pristopom lahko hitro naucijo. Predlagam, da kupis tiste pasje podloge (plenice za na tla?) in jih nekaj nastavis po tleh. Mladicek mora ven na vsaki dve uri za vsaj deset minut. Ven ga je priporocljivo peljat tudi po vsaki igri in vedno, ko se zbudi, pa zacne nekaj iskat. Ko zunaj opravi potrebo, ga nagradis s priboljskom. Od zacetka tako ne bo potreboval dolgih sprehodov.

Ce prav razumem, je fant izgubil sluzbo. Potem je v casu pasjega ranega otrostva lahko z njim doma in ga vzgaja. Ce sta oba odsotna, ga lahko ta cas peljeta mogoce k starsem, sorodnikom, dobrim prijateljem, s katerimi se pozna?

Kmalu vec ne bo potreboval ven vsaki dve uri, cez cas bo tudi osem ur lahko sam doma, ce ze ne gre drugace.

Kužka ne moreš vrniti v zavetišče, tako kot ne boš vrnila dojenčka v porodnišnico ker ponoči več noči zaporedoma ne boš spala… Preden boš šla v službo ga boš peljala lulat in kakat, potem boš organizirala sosede, prijateljico, babice, da ga bodo peljale na sprehod ko bosta vidva v službi, potem ga bo peljal na daljši sprehod tisti ki bo prej prišel domov in potem ga bo zvečer še eden od vaju peljal na lulanje in kakanje. Žrebala bosta kdo ga bo vozil v pasjo šolo in k veterinarju. Pridno boš čistila dlake in njegovo bruhanje bosta čistila izmmenično, tako kot ko nosta imela otroka oba hkrati pa vaju bo razveseljeval s svojim lepim smrčkom, neskončnim veseljem in hvaležnostjo. Ko bo minilo 15 let in te bo zapustil ti bo tako hudo kot bi ti nekdo razrezal srce na majhne koščke. Ker ti nenadoma ne bo potrebno več vstajati pol ure prej za sprehod, ker nihče več ne bo vesel ko prideš domov, ker ne bo več dlak po celem stanovanju se boš počutila tako prazno, da boš podvomila o potrebnosti tvojega obstoja.
Kuža je družinski član. Ko pomisliš da bi ga vrnila, se vprašaj če bi vrnila svojega otroka🤟….

Tudi jaz sem pred pol leta s fantom posvojila psičko in seveda je trajalalo da se je navadla na naju in na sobno čistočo in vse. Celo 2x me je ugriznila v nos do krvi na začetku. In nikoliii ampak res nikoli nisem in po vsej verjetnosti nikoli ne bom pomislila da bi jo dala vstran. Enostavno sva oba takoj vzljubila to malo živo bitje in pripravljena sem se odpovedati počitnicam, kjer psi niso dovoljeni. Skrbeti za psa je zame ena najlepših odgovornosti kar jih imam. Pač nevem če imaš rad žival se pač potrudiš zanjo. Drugače pa nwm… Pač v življenju imamo tudi odgovornosti. In če ti skrb za žival ni lepa skrb mogoče res boljše da nimaš živali.