Strah me je, da sva naredila napako
S fantom sva pred časom živela v garsonjeri, on je hodil v službo, jaz na faks. Že takrat sva imela kužka, ki je še vedno ena velika energetska bomba. Dolgo je trajalo, da sva ga naučila naj ne grize pohištva, da ne lula notri… Kar se tiče energije – zjutraj in zvečer sva ga peljala pred blok in enkrat na dan smo se odpeljali na kakšen večji travnik ali v gozd in se aktivno pol ure lovili, igrali z žogo… ko je slabo vreme, se zamotimo notri, s kakšnimi mislnimi vajami (učenje novih trikov, poligon čez ovire…). No v vsakem primeru je to definitivno vredu tudi za naju, da imava telovadbo.
Tudi nama je bilo prvo leto težko, zahteval je veliko energije, raztrgal sedežno copate, pohištvo po grizel tudi steno. Zdaj se je umiril in je takšen cuker, da si me predstavljam biti brez njega. Potrpi prvih nekaj mesecev in razmislit o soli za pse. Se izplača. Kuža je mlad in nori, zobeki mu rastejo, se privaja in podobno. Lep dan. K.
reesnično se počutim krivo, 11.11.2020 ob 12:08
Ne gre za (ne)popolnost. Gre za lekcijo sprejemanja odgovornosti. Ne moreš je vedno prelagati na druge. Odločila si se za nekaj, potrudi se in zadevo izpelji – če obupaš že na začetku, ne boš nikoli nikamor prilezla. Ne gre le za tega kužka, po moje kolebaš med JA in NE na vseh področjih. Česa te je strah? Komu se hočeš/moraš dokazati? Nič od tega ti ni treba! Spopadi se s težavami, poišči rešitve, postani boljša različica sebe. Ampak za to se je treba – spet – potruditi.
[/quote]
JA TO JE POPOLNOMA RES! STRAH ME JE ODGOVORNOSTI, dobro povedano….
seveda sem morda tudi egoistična, ker naenkrat ima prednost še nekdo drug ane… joj težke odločitve
Prosim te ne met otrok. Ce je ze pr psu tezava kaj bo sele ce rodis otroka…
imam fanta ki ima psa.. na zacetku se mi je zdelo grozno veliko dela z njim. ampak se navadis in ugotovis da sploh ni tako veliko dela.. stvari ti postanejo rutina..
nic ni narobe ce bo kuza 8 ur na dan sam..
pelji ga v pasjo šolo – nebo ti žal. na dolgi rok bos hvalezna
in ko se vse malo umiri si bos rekla: joj kako sem vesela da imam psa.. sele ko z njim zivis vidis kako je dobro imeti psa… kos si slabe volje to on zacuti.. je tvoj alarem in čuvaj- ce si sama doma te nebo strah… ce prides donov slabe volje iz sluzbe in ko odpres vrata te pricaka vesel kuza- ti resnic o polepsa dan… itd itd
Da je pes res sobno čist lahko traja mesece, vsi drugi treningi bi naj tudi trajali kakšno leto, da je vse res res ziher (govorim o 100% socializiranem psu). Dobro je, da je mladič, ker nima po defaultu kaksnih travm.
Seveda je na začetku lahko zelo naporno, ampak se umiri, ko se navadis, ko se nauči kakšnih stvari itd. Priporočam vama kakšne izobraževalne videje na YouTube (recimo Zak George je super).
Prostor je sicer fajn, če ga ima več, ampak se da lepo nadoknadit z več sprehodi itd. Naučita ga kakšnega vlecenja vrvi, prinasanja zogic, dajajta mu miselne igrače, ker se bo zaposlil in utrudil. Njegova energija bo pa itak počasi plahnela.
Če reees mislita, da ne bosta zmogla ga cimprej vrnita, ker je za kuzka to seveda s časom vedno večji stres, vama pa tudi.
Stroški se s časom umirijo.
Če sta prepričana, da vama bo življenje s kuzkom, ki je lepo socializiran kul, vama vsekakor priporocam, da stisneta zobe, veliko delata z njim in bo ze po par mesecih neprimerno boljše, čez leto pa gotovo super.
reesnično se počutim krivo, 11.11.2020 ob 11:30
Pozdravljeni dragi bralci!
Na vas se obračam v upanju, da mi lahko pomagate in svetujete.
pa gremo najprej na dejansko stanje: s fantom živiva v bloku v garsonjeri in že dlje časa sva si želela psa. Približno pol leta sva se pogovarjala, da bi ga posvojila, preračunala sva stroške in vse potrebno ter tudi veliko prebrala. Odločitev ni padla kar čez noč.
No zadnjič sva se napotila v zavetišče in posvojila majhnega psička, še mladička. Večjega srčka od njega še nisem videlam tako prijazen in mil kuža je. Sedaj ko ga imava slabih 10dni, pa prihaja malo obžalovanja… Psiček ima veliko energije, zelo težko se navadi na lulanje zunaj, zato se pripeti veliko ”nesrečic” in imamo veliko dela. Zelo je razigran, vendar nisem vedela, da vzame tako veliko časa, šele sedaj opažam, da ga morda nimam dovolj…. prav tako se mi zdi, da je stanovanje premajhno zanj, da bi se podil in igral okoli…. Strah me je, da sva naredila napako. Razmišljala sva, da ga vrneva v zavetišče, da bi morda našel družino, kjer mu bo bolje, da bodo imeli več časa zanj in več prostora…. Prav tako je prišlo do nepričakovanega poslabšanja v fantovi službi, zato bom verjetno sama začela iskati zaposlitev, da mu pomagam, in ne vem, če bo vredu, da je kuža po več kot 8 ur na dan sam…. Ko samo pomislim, da bi ga morala vrniti, dobim solze in jokam, vednar ne vidim rešitve…. Ne vem, kaj naj naredim. Obožujem pse, sem ga že imela, vendar se mi zdi, da je za trenutni tempo to malo preveč za naju, vsaj za zdaj….
Vso pravico imate, da ste kritični, da nisva bolj premislila, vendar bi pa prosila za nasvete.
Hvala in ostanite zdravi!
Lp
M.E.
V bistvu sta vidva oba neodgovorna. Res kuza si zasluzi veliko boljse zivljenje. To je edino kar ti lahko pritrdim.
Ženska je vprašala za nasvet in ne na obsojanje, kako bi bilo, če bi bilo.
če nimate pametnega nasveta jo tudi ne obsojajte.
Saj ni mogla vedet, da je z psom toliko dela.
Ti ga kar obdrži. To je eno samo veselje in sreča. Saj bo zrastel in prebrodili boste takšne in drugačne nevšečnosti. Takega prijatelja ne boste nikoli drugje našli. Bo za tolažbo in za veselje. Kolikor sem zastopila ste brez službe, tako, da bosta imela čas prilagajanja in uvajanja. Nič bat samo pogmno naprej. Nikoli vam ne bo žal. Tudi, ko boste šli v službo, pes vas ne bo pogrešal toliko, čeprav mu bo hudo. Toliko večje veselje bo pa, ko pridete nazaj iz sužbe. Kar pogumno, vztrajno in srečno z vašo kepico.
Hejla!
sem mati samohranilka dveh sinov. Živimo v bloku v 4. Nadstropju. Otroka sta si želela psa, papagaja in mačka. Imamo vse 3 😁. Razumem vašo stisko. Tudi nas ni bilo doma po 8 ur in več. Preživeli smo en kup nesrecic. Pa nič zato. Kupila sem celo parni sesalec, za razkuzevanje tal. Živali so nam prinesle tako veliko sreče in ljubezni, da jih ne damo nikamor. Pač malo potrpis in jih imaš rad pa je vse dobro. Če pa ne morete čez to pa se strinjam, da je boljše, da jih nimate in ne mislite na domače ljubljenčke, ker čutijo in se navežejo na vas in računajo na vas. Oni bi za svojega človecka naredili vse.
Lp
Sigurno nisi najboljša izbira za kužka. Ampak zdaj je kar pač je.Seveda je igriv ,saj je mladiček. Če ga vrneš mu boš zlomila srce. Kljub temu, da si nora in razvajena, te ima kuža sigurno rad. Najbolje bi bilo, da poiščeš družino ki živi v hiši ki bi vzela kužata. Predlagam pa ti, da se steriliziraš in nikoli ne rodiš.
Ne znaš poskrbeti za psa, torej otroci pa res niso zate.
Pa ne bodi užaljena to je samo predlog. Samo resno ga vzemi
Lp
Bi rekel: “O moj bog in sveta pomagavka pa kaj je ljudje z vami?” Ampak to pred 30 leti. Recimo, da zgodba ni izmišljena, ker je prebutasta, da bi si jo nekdo izmislil in tudi srečam vedno več ljudi, ki imajo razne fiksne ideje, da nekaj potrebujejo, ne znajo razmišljati ne malo levo, ne malo desno in in se zaletijo direkt v rešitev te ideje, čez par dni pa ugoavljajo, kar bi morali vedeti že predno so idejo uresničili! Nesite psa nazaj!
joj, joj
takoj ga brez slabe vesti vrni ali pa mu poišči drugi dom..
Če pa slučajno še ne veste pa psi sploh ne spadajo v majhna stanovanja in tudi da so veliko sami- to je mučenje živali-samo toliko da veste. Imam zelo rada živali ampak kar je preveč je pa preveč-ne mučite jih in ne imejte jih za igrače
s34ftz, 27.11.2021 ob 17:57
Bi rekel: “O moj bog in sveta pomagavka pa kaj je ljudje z vami?” Ampak to pred 30 leti. Recimo, da zgodba ni izmišljena, ker je prebutasta, da bi si jo nekdo izmislil in tudi srečam vedno več ljudi, ki imajo razne fiksne ideje, da nekaj potrebujejo, ne znajo razmišljati ne malo levo, ne malo desno in in se zaletijo direkt v rešitev te ideje, čez par dni pa ugoavljajo, kar bi morali vedeti že predno so idejo uresničili! Nesite psa nazaj!
prav tip ki odgovarja na staro fejk temo.
tole je sicer že stara tema ampak se bom vseen oglasila. punci svetujem, kot je ugotovla tud že sama, de psa čimprej vrne al pa ga odda komu ki ma zanj več cajta. sicer bo prepozno. še dobro de je ugotovila zdej ko je še relativno zgodaj, de pes ni primerna žival zanjo in hvala bogu de premore tok odgovornosti in samokritičnosti de je pripravljena psa dat naprej. ni mi pa jasno zakaj si ga je omislila če je vedla de ne bo mela dost cajta za ukvarjanje s psom. psi so velika odgovornost in zahtevajo celega človeka ne pa nekaj napol. drugič pa naj razmisli predno si bo omislila katerokoli drugo žival. jz mislim de ona psa prej še nikoli ni mela, in se je premal pozanimala pri ljudeh k majo pse kva pomeni met psa in kva vse spada zraven. čudno res de ji je zavetišče sploh oddalo tistega psa in de jo ni vprašalo če ma ona dost cajta za psa. če bi bil odgovor ‘ne’ pol ji zavetišče psa sigurno ne bi oddalo. ona je tipičen primer človeka, ki si je omislil žival, ne da bi prej 2x premislila. takšnih ljudi je na žalost zelo veliko. zato pa psi pol čez 2 leti romajo nazaj v zavetišča.