posvojitev psa iz zavetišča
Med zavetišči se procedura malo razlikuje, v osnovi pa je tako, da pokličite v zavetišče v času uradnih ur, povejte, za katerega psa se zanimate (če psa nimate izbranega, potem povejte, kakšnega psa iščete, ne vem, psa za začetnike/izkušene skrbnike, ki lahko sobiva z mačkami/otroki, v stanovanju itd.). Dogovorili se boste za obisk, ponekod bodo vam psa spustili v izpust, da se spoznate, v enih zavetiščih ga peljete na sprehod itd. Ponekod morate na začetku izpolniti vprašalnik, drugje vam bodo vprašanja zastavili že po telefonu. Če se za posvojitev odločite, boste podpisali pogodbo in plačali posvojnino, žal ne vem, med zavetišči se razlikuje, saj dobite različno oskrbljene pse, moral pa bi biti pes vsaj cepljen proti steklini, kužnim, razglisten in psica sterilizirana.
Z rodovniškimi je po navadi ravno največ težav. Mešančki so najboj zdravi in nezahtevni.
Kakorkoli obrnemo…
Ko gledam pasme vedno najdem: težave s kolki, nedovoljena črna barva, kost raste v možgane in te razkosa, težave z dihanjem, težave z striženjem dlake…
Kaj pa vem… Jaz bi ukinila to preprodajanje in širjenje pasem, ker je dovolj zvestih, prisrčnih in pametnih psov na voljo v zavetiščih. Ti pa so na žalost usmrščeni, ker se jih nihče ne “usmili”. Usmiljenje sem dala v narekovaje, ker ima tu človek več koristi, kot ta mrcina iz zavetišča (Zvestoba, ljubezen, preživljanje skupnega časa)
Najlažje je skeširati tistih 1k ali 2k za psa. Težje je, ko pes ni po tvojih standardih in ga flikneš nazaj na bolho.
Pred par leti sem iz zavetišča posvojila 8letno psičko, mešanko z nemškim ovčarjem. Je imela kar težko preteklost. Še sreča, da smo imeli kar nekaj izkušenj s psi, ker je bila kar trd oreh, ampak sedaj lahko rečem, da bolj zveste živali še nismo imeli, pa imamo kar nekaj kilometrine za seboj.
Se mi zdi, da je pri psu, ko pride iz zavetišča, najpomembneje, da že v začetku postaviš pravila in meje, da se ti pes ne smili, ker je bil v zavetišču in mu ne daš “nekaj dni, da se privadi, ker mu je bilo do sedaj tako težko”.
ko sem jaz posvojila iz zavetišča v Ljubljani. sem se dogovorila po telefonu kdaj lahko pridem psa pogledati, nato so mi dali neke obrazce da jih izpolnim, nek vprašalnik. kje bo pes živel, koliko bom imela časa zanj, ali so še drugi psi in otroci. načeloma pogojev ni. verjetno bi te pa zavrnili če bi napisala da boš mela 1 uro na dan časa za psa samo. meni so ga potem kar dali na poskusni teden in po enem tednu sem prišla nazaj, samo podpisala za prevzem psa in plačala 50 eur, oni pa so mi dali potni list. zdaj je kuža moj
Z rodovniškimi je po navadi ravno največ težav. Mešančki so najboj zdravi in nezahtevni.
Kakorkoli obrnemo…
Ko gledam pasme vedno najdem: težave s kolki, nedovoljena črna barva, kost raste v možgane in te razkosa, težave z dihanjem, težave z striženjem dlake…
Kaj pa vem… Jaz bi ukinila to preprodajanje in širjenje pasem, ker je dovolj zvestih, prisrčnih in pametnih psov na voljo v zavetiščih. Ti pa so na žalost usmrščeni, ker se jih nihče ne “usmili”. Usmiljenje sem dala v narekovaje, ker ima tu človek več koristi, kot ta mrcina iz zavetišča (Zvestoba, ljubezen, preživljanje skupnega časa)
Najlažje je skeširati tistih 1k ali 2k za psa. Težje je, ko pes ni po tvojih standardih in ga flikneš nazaj na bolho.[/quote]
Se strinjam. In meni je tudi, čisto aut to, da so barve prepovedane pa ušesa gor, dol, rep spodvit ali odstranjen. in itd…milijon zahtev in če se pogleda najbolj deformiranega psa angleškega buldoga, ki je bil še nekaj stoletij nazaj pes, da se reče samo VAV…mislim človek je res včasih najmanj inteligento bitje na svetu.
Mi smo tudi pred letom in pol psičko posvojili. Joj imela travme od prej. Plašna, vsega se je bala ampak zdaj je že skoraj čisto brez strahu in zadovoljno prede, kot muca, ko se vleže na svojo blazino :-). Res taka prava srčica. Še malo strahu se “losa” no če tudi ji ostane se je spremenila v lepo, samozavestno kužo. V zavetišču je bila predstavljena travmatičen kuža in so prišli pogledat jo kako napreduje – da je čisto druga. :-).
Kost raste v možgane, hahaha. Osel, ki kaj takšnega izjavi pa res ni ravno prava oseba za dajanje nasvetov.
Kar se teh reševanj tiče dejansko priporočam branje zgornjega članka, predvsem pa že v štartu, da si izbijete iz glave opevano hvaležnost rešenih psov itd.
Glede rodovnikov pa je tudi toliko napisanega, da ne bi škodilo malo branja tudi o tem. In posledično o tem, zakaj imamo različne pasme, kaj je pri odločanju za kateregakoli psa pomembno itd.
Dober, realen članek.
Jaz poznam družino s posvojenim hrtom. Kako oni zdaj trpijo in hrt, da se človek vpraša kaj je bilo tega treba. In upam, da se bo frendica odločila, da ga odda nekomu, ki ima izkušne, ker pes je vsak dan bolj zamorjen. Ampak tako kot piše v članku. Tako je bogi bil. :-(((( je bil. Zdaj mu ne bi bilo treba pa je res bogi še naprej. Kaj kužu pomeni topel obrok in topla pojstelja, če je živčna razvelina.
Članek je dober. Drugače sem za posvojitev, a vendar mora človek presoditi, kakšen pes je zanj primeren. Drugače imaš lahko težave.
Drugače imam jaz posvojeno mucko iz mačje hiše in je en tak velikkkk cuker, prijazna, pridna.. Zanjo sem se odločila na osnovi opisa, ki je bil res realen in točno taka je muca po karakterju.
Verjetno je res osviano kaksnega psa dobis iz zavetisca. Kaksne travme je prezivljal pred tem in posledicno imas tudi vec dela z njim da ga socializiras in navadis na okolico. Ce vzames mladicka je vse akupaj veliko lazje. Poznam druzino, ki so vzeli psa iz zavetisca in niso imeli nobenih problemov z njim, razen da je pes bil ful razvajen. Ampak saj ga tudi oni razvajajo zdaj naprej. Mi smo vzeli psicko mesanko pri nekomu ki se mu je psicaboplodila s sosedovim psom. In je imela psicka take travme da je se zdaj zelo plasna. Predvidevamo da jih je lastnik tepel, saj se hoji starejsih moskih. Ampak tako pac je. Psicka je drugace zelo prijazna in socializirana, tako da vse se da ce se hoce. Le pogumno posvoji psa iz zavetisca, hvalezen ti bo
Vsekakor morate psa videti v živo in od skrbnikov v zavetišču izvedeti, kakšen je po karakterju. Ne bodite razočarani, če vam bodo ravno tega kužka, na katerega ste vi vrgli oko, odsvetovali. Dejansko nima smisla dajati psa ljudem z otroki, če pes otrok ne mara – to dam samo za primer. Jaz sem prav iz tega razloga posvojila mladiča, da ne bi bilo nesporazumov okrog tega. Ko bodo otroci šli od doma, bom verjetno raje posvojila odraslega psa, ker se bo laže spopadati z morebitnimi travmami in težavami, kot če moraš paziti še na to, kaj bodo otroci naredili narobe, da psu ne bo po godu.
Postopek vam bodo natančno razložili v zavetišču. Ko sem jaz posvajala, se niso kaj dosti ubadali, psa tudi nisi mogel “rezervirati”, če je bil še tam, ko si ga prišel iskat, prav, če ne, pa tudi prav. To se mi recimo res ni zdelo prav, saj menda je za vse strani bolje, če psa lahko najprej parkrat pelješ na sprehod, da te tudi kuža malček spozna. Zdaj je to drugače.
Tudi meni rahlo zviša pritisk, ko začnejo o hvaležnosti – poznam “hvaležne” rodovniške pse, ki jim nikoli v življenju ni bilo niti sekundice hudega in nimajo nobene travme, pa so tako “hvaležni” in pridni, da je kaj, in poznam azilaše s hudo zgodbo za seboj, ki ne kažejo niti trohice hvaležnosti, ampak jo pošteno godejo svojim novim lastnikom! Psi so si namreč različni. Če gredo na lepše, se hitro navadijo in so veseli, ubogajo pa toliko, kot jih učimo in naučimo in kolikor so tudi sami nagnjeni k traparijam. Nekateri so pač trši oreh.
Moj kuža je sicer mešanec, vendar ni zdrav, ima težave s kolki in sklepi kot marsikatera velika pasma. Tudi to je še ena urbana legenda, da so mešanci bolj zdravi in da so z rodovniškimi sami problemi.