Potni stroški in javni sektor
Zakaj Slovenci zapravljamo velike denarje za povračilo potnih stroškov oseb, zaposlenih v javnem sektorju, ko ti živijo veliko kilometrov stran od kraja dela, medtem ko so primerni kandidati za isto delo, doma le par kilometrov vstran od taiste ustanove. Poznam par konkretnih primerov, ko se učiteljice vozijo skoraj sto kilometrov v službo v določen kraj, v ta istem kraju pa ogromno brezposelnega, primerno izobraženega kadra. Kakšna je logika, kako se
to dopušča? Glede na to, da je treba šparat, a ne bi šparali na teh področjih ter nekako omejili oddaljenost od kraja bivališča do kraja službe. Tudi samim tem delavcem bi moralo biti v interesu, da najdejo službo, kje bližje, mar ne?
Čeprav nisem učiteljica, pa se mi zamalo zdi, da mi boš odžirala kot mlekarico mojo službo, v kateri delam in ne hodim le v njo! Poleg tega pa, če se Slovenija tako primerja z vsemi EU, potem naj zniža davke na plače in potem tudi tebi ne bo nihče dal ne za malco, ne za vožnjo, pa še možnosti ne boš imela, da boš tu gor ropotala, kako imaš prazen hladilnik, živiš pa bolje, kot vsi tisti, ki delamo.
A zdaj bodo na primer eno učiteljico, ki mogoče že 15, 20 ali 25 let dela na neki šoli, odpustili zato, ker se vozi iz oddaljenega kraja??? Tako pa to ne gre! Kdo je že zaposlen in je dober učitelj, naj tako tudi ostane, ne glede na to, od kod se bozi.
Naj pa na potne stroške gledajo pri NOVIH zaposlitvah in če več ljudi izpolnjuje pogoje za zaposlitev in so vsi podobno dobri in sposobni, potem naj dajo prednost tistemu, ki živi bližje delovnega mesta.