Potres – Japonska

če koga zanima kaj več, je v zadnji Mladini zelo dober članek, ki ga je napisal Štefančič. Jederske elektrarne na Japonskem so grajene iz ruskih ostankov nukleark in vedeli so, da
se to lahko zgodi. Zato so grajene ob morju.
Pa še to: nihče več se ne ukvarja z ljudmi, ki so potres preživeli, ki žalujejo, pač pa jih skrbi samo lastna rit. A res mislite, da bo to vplivalo na nas? A ni to malo preveč sebičnosti?
Zelo pa bo vplival na nas napad na Libijo. Zato te je pa lahko strah in to zelo.

Sporoči, sem si morala vzeti kar malo časa, da sem umirila misli in prebrala tvoje pisanje z določeno distanco. Izjemno občudujem tvoj širok spekter znanja, da ne govorim o brezhibnem izrazoslovju. Vidi se tudi tvoja lepa vzgoja.Me prav zanima, kaj si po poklicu, vendar mi ni treba tu, vsem na očeh odgovoriti, ker se tudi sama ne želim preveč razgaljati, čeprav menim, da so na forumu omikani in inteligentni.

Glede spremebe spola pa ti ga nebi spreminjala niti pod razno, ker se mi zdi, da se v svoji koži počutiš dobro.
Vzemi si časa, kolikor želiš. Jaz tudi ne mislim še jutri umreti

Ob omembi spominov me veseli, da imaš na preteklost zelo lepe. Jaz se sicer nebi vračala nazaj, ker sedaj izbiram le barok-bisere-naravne, ki so tako globoko, da se je tja težko potopiti…Izbiram izključno na osnovi občutkov.

Glede starosti sem bila pred pol leta na predavanju, kjer je znanstvenik predstavil neko novo, znanstveno teorijo nekega drugega znanstvenika o definiciji življenjske dobe. Rekel je, da je 44 let adolescentno obdobje, 64 odraslost in 84 zrelost. Sicer se sam s tem ni najbolj strinjal, je pa dopustil možnost. Mislim, da je vse odvisno od posameznika in od njegovega stanja duha…Definicija časa je, da ga ni, vendar smo ga izumili ljudje za lažje razporejanje dogodkov. Ob skladiščenju vseh info hkrati bi se nam preveč nakopičilo, tako da jih sproti prikličemo, ko jih potrebujemo. Včasih kaj pozabimo, sveže si zapomnimo stvari, ki nas zanimajo ali se nas čustveno dotaknejo – laično povedano.

Misliš, da bo poleti mir v Parizu?
Kako se imaš ti, imaš naporno ali sproščeno obdobje trenutno ?

@rož’ca

Nisem bral članka v Mladini in zato težko presojam omembo gradnje „iz ruskih ostankov nukleark“. Kar zadeva gradnjo ob morju je enostavna razlaga: za hlajenje v nuklearkah se uporablja voda, ker je še vedno dovolj učinkovito, najcenejše in najlažje dostopno hladilo.

Tudi izjava, da se nihče več ne ukvarja s preživelimi, ne bo čisto in popolnoma držala. Vsaj nekateri se ukvarjajo z njimi in tudi preživeli se bodo najbrž bolj ukvarjali s svojimi stiskami kot s tujimi. To, da skrbijo/skrbimo za lastni spodnji podaljšek hrbta, je pa čisto splošna človeška lastnost, pa naj jo imenujemo sebičnost ali kako drugače … Ob tem se vprašajmo, koliko se še spomnimo Loga pod Mangrtom in uničujočega plazu ali še časovno bližjih lanskih septembrskih poplav in tudi različnih/tragičnih usod prizadetih.

Koliko časa in sredstev je potrebnih za odpravo posledic? In kdo to še spremlja in vidi?

Kar zadeva katastrofe, se je treba zavedati, da je v naši bližji soseščini Vezuv, ki bo zagotovo še vsaj enkrat (ne vemo kdaj) eksplodiral in morda bodo posledice še hujše kot leta 79. Spomnimo se tudi eksplozije grškega otoka Thera in posledic. Ne smemo prezreti, da tudi v Sloveniji premoremo vulkan, ki pa je že zdavnaj ugasnil. Pa niso samo vulkani ali potresi, je še nešteto drugih oblik katastrof.

Z Libijo se tudi nima smisla pretirano obremenjevati, kajti tam gre za uveljavljanje lastnih interesov in koristi mnogih zainteresiranih, kar pa se je dogajalo, se dogaja in se bo tudi v prihodnosti dogajalo. Nič novega in nič neznanega, le da je v primeru Libije to nekoliko bolj vidno in na očeh, ker je trenutno medijsko pokrito.

S strahom je velikokrat tako, da je znotraj votel od zunaj ga pa nič ni. Drugo je seveda previdnost.

@15 marec

Oh ob takem panegiriku, ki si mi ga napisala, se mi je prav milo storilo, sem se pa povprašal, če sem res tak oh in sploh ali pa je morda kaj narobe z menoj? :)))

15. marec, že v tvojem prejšnjem postu (18.03.11 | 21:32) je bilo toliko načetih tem, ki si jih v tvojem novem postu (20.03.11 | 20:50) še dodatno dopolnila, da ne vem, če mi bo (vsaj v tuzemskem življenju sploh uspelo prav vse zajeti. Ker ne težim k popolnosti in celostnem zaobjemanju vsega, kar je itak nemogoče in se (brez samomorilnih nagibov) tolažim s Prešernovimi verzi, da „Dolgost življenja našega je kratka“ … se bom omejil le na nekaj naključno izbranih elementov, če bo želja pa lahko preusmerimo svojo pozornost tudi na kaj drugega. Večji del tega, kar sledi, se nanaša na prezrto ali preloženo iz posta od 18. 03. 2011.

Aah, kako lep občutek, da človek pod pretvezo citiranja nekoga drugega in možnosti odgovora, citira sam sebe in svoje ‚globoke‘ misli. Toliko sem prevzet ;), da bom citat s posebnim užitkom postavil v novo vrstico:

„Umetniško ustvarjanje, kot tako – zaradi sebe ali samo po sebi, je bolj iznajdba (ali domišljavost) današnjih časov.“

Le na prvi pogled se zdi, da je to ne vem kako ‚kunštna‘ trditev. Pa ni. Skušal bom malo pojasniti. Izhajam i preproste relacije:

[center]Homo faber – Homo ludens[/center]
Obstaja neka (antropološka) teorija, ki je k sreči enostavno dokazljiva in preverljiva (in to kar na lastni koži), s čemer se izvije iz neke imaginacije ter s tem lahko preneha biti teorija in se že nagiba k ‚dokazu‘. Na človeka lahko poenostavljeno gledamo kot da je Homo faber (dobesedno: človek kovač, širše: ustvarjalni človek, obrtnik, delavec) ali preprosto kot da je (kar je) le ena izmed mnogih živalskih vrst, ki za zagotovitev svojega obstoja vselej nekaj stori. Izraz najdemo leta 1928 pri nemškem filozofu in sociologu Maxu Schelerju v delu Die Stellung des Menschen im Kosmos (Položaj človeka v vesolju). No ta Homo faber lahko razumemo le v toliko, da se človek po inteligenci bistveno ne razlikuje od živali in živalske inteligence, vendar da ima nekoliko bolj razvit praktični del inteligence in zato ima več tehničnih veščin. Torej išče hrano, je, počiva, išče hrano, je, počiva, razmnožuje se, da zagotovi nadaljevanje vrste. Človek kot Misleči dvonožec (Božo Škerlj, 1963), je skozi svoj razvoj uspel zmanjšati porabo časa potrebnega za zagotovitev golega preživetja. Sicer je tudi Friedrich Engels pisal nekaj o tem, da je delo ustvarilo človeka, drugi (največkrat to pripisujejo Črnogorcem!), da bo delo tudi uničilo človeka. :))

Ko je tako človeku ostalo nekaj več prostega časa, se je začel malo dolgočasiti in se je (praskajoč se po glavi zaradi uši in vrtajoč si zamišljeno po nosu) globokoumno povprašal kaj naj počne. Tu pa, kot (od)rešitev, nastopi t. i. Homo ludens (igrajoči se človek). Pojem je vpeljal nizozemski kulturni zgodovinar Johan Huizinga v svojem delu Homo ludens (1938). Da ne bi tukaj razlagal celotne teorije iger in vloge igre v razvoju človeka in še manj zabavnih in kasnejših zabavljivih poimenovanj (Homo ludens electronicus, Homo ludens – Homo politicus), le na kratko: skozi igro je človek razvijal svoje latnosti in seveda spoznaval marsikaj novega. Tu nastopi ali se začne kulturni razvoj človeka. Prosim, da pojem kultura razumemo zelo široko, celostno in ne le ozko (kot si danes prikličemo v spomin kakšen kulturni dogodek, koncert, otvoritev razstave, obisk muzeja, književni večer, … ali pa in zakaj ne tudi gasilsko veselico … :))

No predtem in potem so pogruntali še sorodne izraze kot so srednjeveški Viator mundi (=svetovni popotnik, romar), renesančni Faber mundi (= svetovni kovač oz. vladar sveta ali svetovni gospodar), Zoon politikon (gr. ζῷον πολιτικόν = način življenja v polisu [mestu, skupnosti], Aristotel), Homo rationabilis (racionalni človek, Immanuel Kant), Homo oeconomicus (= ekonomski človek, Adam Smith) Animal laborans (= delovna žival, Hannah Arendt).

Tu bi lahko skromno vpeljali tudi (ne čisto moja) pojma Homo ignavus (= leni človek, sicer latinščina za len pozna še več izrazov) ali Homo lenis (= počasni človek), kot krivca in povzročitelja razvoja in napredka. Npr. len/počasen človek, ki se mu ne dá hoditi, je v začetku poiskal, ujel in ukrotil neko žival, da ga je prenašala na hrbtu. Ker je se želel še bolj udobno in lenobno premikati, je iznašel sani in kolo, voz in tako še v mnogih primerih do danes … :)) in najbrž bo, kar je razveseljivo, tudi v prihodnosti tako – igrajoče in lenobno. :)))

Pa je spet zmanjkalo časa, da bi spregovoril o umetnosti.

Upam le, da je smer prava.

sporoči, hvala za “kratko” pojasnilo. Vsega se tudi ne da citirati, če pa že, moraš vedeti kaj in kje poiskati. Verjetno nisi vedel, da te bom nekoč to vprašala, ter odprl mape iz šole in to prekopiral:) Če bi bilo tako, bi mi lahko poslal mapco.Glede na to, da sva šele pri živali s človekom na hrbtu, zna trajati…

Seveda te tokrat ne bom zasipala z vprašanji, čeprav me muči povprašati o tvoji trditvi: “Obstaja neka (antropološka) teorija, ki je k sreči enostavno dokazljiva in preverljiva (in to kar na lastni koži),…” Informacije iz prve roke na to temo, ki so resnične, me zelo zanimajo.

Naj omenim, da še vedno spremljam dogajanje iz naslova teme, vendar sem se omejila na informativo, ker z empatijo nisem “nikamor prišla”. Zdaj vsaj zaspim. Moj oče je zadnjič modroval, da so vsega krivi “sateliti”. Kje je to pobral, ne vem; ampak njemu ne smem ugovarjati

Razumel sem namig glede dolžine pojasnjevanja. Zlasti, ker je v današnjem času bolj prisotna želja po kratkih in hitrih informacijah in ne po pretiranem poglabljanju v različne variacije na isto temo in nepotrebnih detajlih, ki motijo jasno podobo. Drži, da se zna zgoditi, da zaradi dreves ne vidimo gozda. Skušal bom nadaljevati bolj jedrnato in ne več odlašati v nedogled žgoče in pereče probleme.

Zdaj se že počutim kot pri kakšnem izpitu, kjer ne morem več le nekaj govoriti in nič povedati, temveč lahko odgovarjam z le da in ne.

Vselej so me zanimala različne zadeve, tako da sem se ukvarjal zdaj s tem in potem z drugim. Nimam nobenih posebnih zapiskov in še manj urejeno gradivo po mapicah. Ob prebiranju, gledanju, poslušanju, opazovanju se mi včasih utrnejo neke asociacije, če česa ne vem, se pozanimam in včasih pač tudi nekaj napišem. Kot Homo ludens, igram se z besedami in podatki, malo vse skupaj začinim in zabelim, naj bi to bile nekakšne vaje v slogu, ki niso preveč užitne in so najbrž za druge večkrat neprebavljive.

Če bi zdaj, ko to pišem, še povedal, da čisto naključno poslušam arijo iz Carmen, kam bi me še to zapeljalo. Ne, ne, neee! Ne smem iti v tej smeri. Moram se zbrati in osredotočiti na bistveno. Hitro nazaj k strogemu izpitu …

V pisanju skušam natačneje pojasniti določene zadeve, tako da grem še kaj preveriti in dopolniti. Marsikaj, kar v takih trenutkih napišem niti ni namenjeno objavi in ostane le kot nek spomin na prijetne ustvarjalne trenutke ali morda le kratkočasje.

Kar zadeva teorije o Homo faber in Homo ludens in preverljivost le-teh, (da te ne bi preveč mučil), je dokaj enostavna razlaga: Če porabimo večino časa za osnovno preživetje, verjetno nimamo več ne časa, ne pretirane volje in ne moči, da bi se igrali. Če bomo porabili skoraj ves svoj čas le za iskanje hrane, dvomim, da koga še zanima neko ustvarjanje. Preprosto, tudi če bi hoteli, ne bi zmogli, ker ne bi imeli moči. Ali je to pojasnilo dovolj dobro? Zato sem omenil, da to lahko vsak sam preveri. To dobro poznajo tisti, ki so v današnjem času brez zaposlitve, brez zaslužka, s kupom neplačanih računov, v vsakdanjem iskanju hrane, brez upanja na boljši jutri, vdani v usodo … In ni jih malo, ki živijo le danes in ne vedo kaj bo jutri.

In da ne bom pretirano odlašal še s pojasnilom glede umetniškega ustvarjanja, kot takega – zaradi sebe ali samega po sebi, ki je bolj iznajdba (ali domišljavost) današnjih časov. Gre za moje mnenje in ne ne za neko splošno trditev. Verjetno si že slutila zakaj in kam sem meril ter kaj sem mislil s svojo izjavo. Le namig: l’art pour l’art – umetnost zaradi umetnosti, larpurlartízem, esteticizem, dekadenca. Seveda so vse te zadeve dobro utemeljene. Ali so meni v vsakem primeru sprejemljive, je seveda drugo vprašanje. Ogromno se pod to skrije in niti malo ni enostavno ločiti kaj je dejansko kvaliteta in iskreno ustvarjanje, kaj pa je le izkoriščanje naivnežev.

Pri abstraktnem gre za spoznajno metodo, s pomočjo katere ločujemo bistveno od nebistvenega. Torej, abstraktno ni omejeno le na (kakšno?) umetnost, temveč ga lahko mirno uporabimi tudi povsod drugje. Ali me kakšna abstraktna umetnina pusti hladnega? Da, morda, ne. Torej se tu odzivem skoraj prvinsko in nimam vedno pojasnila. Ali prepoznam idejo ustvarjalca? Da, morda, ne. Ali je abstraktna umetnost zavestno dejanje. Da, morda, ne? Zadnjič sem gledal posnetek nekega konja, ki je čopič pomakal v nastavljene posode z barvo in na platnu slikal. Znani so primeri namakanj živalskih repov v barvo in se je stvaritev mahanja z repom ponujalo kot idejo ali umetniško stvaritev. To razumem še kot hec. Če pa se človek namaže z barvo in se povalja po platnu, kaj so odtisi in sledi barve na platnu? Ideja, da je nekdo želel posredovati neko sporočilo? To je lahko zanimivo s stališča ustvarjalca in zelo težka naloga za opazovalca. In potem sledi trditev, da mi navadni ljudje ne razumemo globine izraznih zmožnosti in širine duha ustvarjalca.

Tu se lahko strinjam le s tem, da vse, kar ni naravno je – umetno. Koliko zavednega in koliko le naključij je v vsem tem, je pa seveda drugo vprašanje. Kje je še umetnost?

Pa sem spet bil predolg, čeprav sem, kar nekaj besedila črtal. :((

Sporoči, nikakor nisem želela namigniti, da si bil predolg, vsekakor pa proti jedrnatosti nimam nič, ker me zanimajo vsi tvoji odgovori. Tudi kaj drugega bi prebrala, če bi vedela kje naj iščem. Ob dolgem odgovoru se malce zbojim, da te preveč mučim, prav tako sem te glede tega želela pohvaliti, pa se mi je zdelo, da lahko dobiš sladkorno, če bi preveč…:) V zadnjem postu sem bila zato krajša, da te nebi preveč obremenjevala, pobrisala sem hvale:) Strokovna mnenja sprejemam kratka, osebna so pa lahko dolga in široka. Glede umetnosti sva nekako dorekla, nekoč ti bom morda sama povedala kako približno jaz to jemljem. Trenutno je bolje, da se posvetim delu;)

Izpit ob meni tako ljubi Carmen verjetno ni preveč boleč, ali pač? Upam, da si jo bom lahko nekoč ogledala v kakšni prvinski verziji…Tudi to je glasbena umetnost, ta še posebej temperamentna in vznemirljiva, obstaja filmska različica.
Sama zadnje čase bolj malo poslušam glasbo, bolj radio v avtu. Na zadnje sem poslušala Emmo Shaplin: Spente le stelle, imam CD, nimam pa časa…

Glede na to, kako strogo me vidiš, te tudi danes ne nameravam zasipati z novimi vprašanji, če mi pa na katero že zastavljeno odgovoriš, bom pa vesela, sploh na zadnja 2 od 20.3. Za nobenim se nič čudnega ne skriva.

Včasih ugotavljam, da si predstavljam vse preveč filmsko, gledam z rožnatimi očali, kot da nebi videla resnice. Sploh, ko pridejo tako čudoviti, sveži in sončni dnevi.

Če se spet dotaknem naslovne teme, po katastrofi je posijalo sonce, našli so dojenčico in zdrav kužek je počakal zvesto pri poškodovanem. Takšni naravni kompromisi se mi zdijo tako težki, kot sklepanje človeških kompromisov.

Zdaj se poslavljam, brez vprašanj , ali pa z enim, če imaš ti kakšno

Sem mislil, da bom kasneje odgovoril, a si nisem mogel kaj, ko sem gledal neko oddajo, da bi predolgo odlašal, kajti tu je nekaj tistega o čemer sem pisal, čeprav oddaja govori predvsem o vodi. In še enkrat se je pokazalo, da se drobci védenja in novega, lahko mimogrede ujamejo, nekaj pa tudi ostane v spominu.

Če želiš, si oddajo lahko pogledaš na: http://tvslo.si/predvajaj/vse-poti-vodijo-k-vodi-dokumentarna-oddaja/ava2.100357202/
[list][list]
Vse poti vodijo k vodi, dokumentarna oddaja

Napovednik: To je zgodba o vodi, o rekah in izvirih in o človekovem potovanju k vodi. Obenem pa je to pripoved o človeku, izdelovalcu orodij in pripovedovalcu zgodb. Kajti človek ni zgolj racionalno bitje, tehnični um, pač pa je tudi intuitivno bitje, umetnik. Na tem potovanju k vodi bomo spoznali, da sta oba pogleda na človeka enakovredna in komplementarna. V soočenju starodavnih legend in moderne znanosti bomo izvedeli, da pravljice vsebujejo več modrosti kot vsa znanost tega sveta.

Scenarij: Anton Komat – Režija: Arne Brejc
[/list][/list]

Še nekaj kombiniranih odgovorov (upam, da sem prav uganil vrstni red iz tvoje opombe ;):

Glede starosti in o definiciji življenjske dobe, se spomnim tiste uganke:

Kaj zjutraj hodi po štirih, opoldne na dveh in zvečer na treh nogah?
[sub][Otrok, ki še ni shodil – odrasel človek – star, ki se opira na palico.][/sub]

O času in relativiteti časa, pa kdaj drugič. ;))

O Parizu ? (po francoskih tipografskih pravilih se pred ? postavi četrtinski presledek

Premiera opere Carmen Georga Bizeta je bila 3. marca 1875 v Parizu. Torej, v začetku marca je bila obletnica prve uprizoritve. In kot ironija usode, opera je v začetku veljala za neuspešno delo. V tem prepričanju, tri mesece po premieri, je kompozitor George Bizet umrl.
No, vsaj Habanero si lahko ogledaš v skrajšani in nekoliko nenavadani izvedbi: http://www.youtube.com/watch?v=EDFgtFXfnv0

Žal je včeraj, 22. marca 2011, v Parizu zgorela zibelka kan-kana,
200-letno gledališče Elysee Montmartre. :(((

Žal, ne vem (ker se mi je razbila kristalna krogla), kaj se bo še do poletja zgodilo ne v Parizu, ne kje drugje.

Imam sicer v zbirki (iz leta 1962) na zalogi en valček, v katerem se omenja Pariz v nekoliko drugačnem kontekstu. Ah, ne smem pa te zamoriti in preveč utrujati.

Kar mene zadeva, lahko rečem, da še tlačim zemljo in me ona še vedno milostno prenaša. Jamram ne, pa tudi če bi, kaj bi mi pomagalo in drugim bi, najverjetneje, zvenelo zoprno.

Osebno raje mirno počakam in prisluhnem, ko in če mi drugi sami hočejo ali želijo kaj povedati. Vedno me pa drugi lahko vprašajo in če bom kaj malega vedel, bom z veseljem odgovoril. Obstaja pa velika in resna nevarnost, da bom preobširen, tako kot zdaj.

Ponovno sem pretiraval s pisanjem, zato le še – lep dan in naj ti bo usoda naklonjena.

Sporoči, nameravala sem ti sicer zvečer odgovoriti, ko pridem domov, ampak si me s Hanabero spravil v zelo dobro voljo, da bom kar sedaj kaj napisala. Sicer na hitro in površno sem si ogledala oddajo o vodi, še enkrat si jo moram, ko bom v bolj resnem razpoloženju. Moških z brki ali brado se bojim.
Mozaik se kar sestavlja skozi naša življenja, se strinjam. O tem sem že modrovala in ugotovila, da je naša civilizacija nadpovprečno bukova, ker uničuje nekaj, od česar je odvisno življenje samo.
Ob zapisu kristalna krogla sem si prvi hip predstavljala vrtečo se disco kroglo, kakorkoli, žal mi je, da se je razbila.:) Pariz poleti me zanima glede politike in vremena, če bi že šla.
Sicer pa niti ne vem, če mi bo uspelo ponoviti francoščino, ker sem že dosti pozabila. Na Historyju sem gledala film o Parizu iz obdobja, ko jih je večina pomrla.Vzrok za to so našli v ledu na S polu, ko so ugotovili kaj se je dogajalo s podnebjem skozi stoletja.

Vsebina valčka iz leta 62 me zanima, ne glede kakšna je, samo da je resnična. Ne zanimajo me očarljive laži.

Tega podatka nisem zasledila o požaru na Montmartru, je pa grozno. Bom pogledala.

Sama se trenutno spravljam k pisanju kakšnih 40. strani, pa me zanima, če se morda poklicno ukvarjaš z lektoriranjem in oblikovanjem slovnično pravilnega izdelka. Tu je to dovoljeno oz. obvezno in če nisi pre drag, potem bi lahko malo bral in z rdečim svinčnikom veliko popravljal.

Vidim, da me nisi razumel, zato ti še enkrat povem, da mi lahko napišeš veliko, ker me prej sproščaš, kot utrujaš. Si prav prijeten sogovornik. Napiši mi kaj več o sebi, če želiš. Glede uganke, se jaz počutim včasih kot človek zvečer.:) Zaradi Hanabere pa sem za danes spet vsa vesela. Le kdo je prevodnik za usodo?

Očitno sva se oddaljila od naslovne teme Potres – Japonska.

Verjetno razumeš, da o sebi ne morem govoriti in se razgaljati niti v forumski javnosti,
ker več morda ne bi nujno ostal anonimen. Čeprav nimam kaj posebnega skrivati,
se tudi nimam s čem posebnim hvaliti. Sem bolj (pod)povprečen, kot kaj drugega
in za to niti ne potrebujem kakšne nepotrebne in pretirane (samo)reklame.

Če želiš, lahko pustiš svoj naslov ali odpreš novega v slogu 15(dot)marec(at)gmail.com, če že nimaš kakšnega podobnega. Javil sem bom. Čeprav bova še vedno ostala anonimna,
me lahko zavržeš v vsakem trenutku, sploh če te bom morda preveč utrujal.

Lep pozdrav

Poznamo tri različna premikanja litosferskih plošč, vsa pa nastanejo zaradi konvekcijskih tokov v astenosferi. Litosfera plava na astenosferi. torej 1. podrivanje (nastane tektonski tektonski jarek, globokomorski jarek, razmikanje plošč, pri čemer nastane hrbet npr. severnoatlantski hrbet, in pa še drsenje plošče ob ploššči v Kaliforniji)
V tem primeru se litosferski plošči ne drgneta pač pa se podrivata in sicer se evrazijska litosferska plošča podriva pod tihooceansko ploščo. Za to območje je značilna visoka potresna in vulkanska dejavnost.
Primer drgnjenja litosferskih plošč pa poznamo pri prelomnici Sv. Andreja v Kaliforniji v ZDA, kje se tihooceanska plošča drgne ob severnoameriško litosfersko ploščo.
O cunamijih pa si lahko prebereš tukaj.

@15.marec – hvala, poslal sem sporočilo.