povabila mojega otroka-drugič
Ej, to pa tudi mene veseli. Vsec so mi argumentirane, nezaljive debate, iz katerih se vsak lahko nauci kaj novega in lazje razume tudi druge ljudi. Tako ploskam obema Enki in Ejaves.
Se nisem prej oglasila, ker imata obe strani razumne argumente. Sama pa glede tega ne gojim nacel, ampak ravnam po obcutku in glede na okoliscine. Ne maram, da deklici pretiravata z druzenjem z sosolci in sosolkami, da pa bi tega ne dovolila pa tudi ne.
Pravkar smo z mojimi imeli posvet. Prebrali smo vse poste, tu so komentarji.
18 letnik: Svašta, eni imajo otroke zaprte v stanovanja, ven jih spustijo samo v šolo in na plačane tečaje. Kje je varuh otrokovih pravic ?
15 letnik: Še sreča, da ti nisi taka ! Saj bi bil brez prijateljev.
13 letnica: Ne bom več težila, da si starokopitna, ker hočeš vedno vedeti kam in za koliko časa grem.
Moj komentar: Vzgoja zajema tudi učenje samostojnosti, zaupanja, ločevanja dobrega od slabega. Svet je res vedno bolj kaotičen, vendar bodo naši otroci morali živeti in preživeti v njem. Naša dolžnost je, da jih to naučimo, ne da jih ščitimo pred okoljem. Okolje v katerem bodo živeli ne bo samo okolje, ki bo nam všeč.
Strahovi pred pedofilijo – največ jo je v družini, lepo je skrita.
Strahovi pred alkoholom,drogami – pijejo nezadovolneži s sabo zato, da utopijo svojo nemoč.
Ugrabitve otrok- pogost pojav so očetje, ki jim matere ne dovolijo stikov, otrok bi bil rad z očetom. Živimo v Sloveniji, L.A. je na drugi strani oceana.
Bo vzgoja uspela meni in Enki ali zagovornicam varovanja otrok pod perutmi matere ? Ne vem ! Bomo videli ?
Si pa hecna – tukaj govorimo o vrtičkarjih in 5-letnikih, ti pa jodlaš o 13,15,18-letnikih.
Se ti ne zdi tole malo mimo? Ne posploševat tkole na slepo, a prav?
Najstnika pred okoljem ščitiš ja malo drugače kot predšolskega otroka, a ne? Itak mora biti najstnik pripravljen na samostojno soočenje in obladovanje kriznih situacij – malček pa …
Mal dvomim, da si otroke pred 15, 10 leti svobodno prodajala naokol po vasi – ali pač?
(pa ne pozabit, da se je svet v 15-tih letih precej spremenil, pa ne na boljše)
Najbrž bom tudi jaz čez 10 let na otrokova druženja gledala drugače (če bom sploh lahko, hehe).
Aja. pa ne mislit, da je moj otrok izoliran in zaprt v hišo etc etc – ne, k nam pridno prihajajo njegovi prijateljčki – ampak prvi dve igralni seansi sta z nami na njihovo lastno pobudo preživeli tudi obe mami in očeta. Če jih ne bi, bi se vprašala, kaj je s temi starši, da jim je tko čist vseeno za otročka.
Še dobr, da nimaš doma 25-letnikov, u, to bi šele padli komentarji:)
Enka in ejaves!
Obe sta super izpeljali tole debato. Zelo prijetno in (vsaj zame) tudi poučno, je brati argumente, ki so podani na nivoju in brez žalitev. Sta lahko komot vzor našim politikom;-)))))!
Debato sem ves čas spremljala, udeleževala pa se je nisem, ker bi bilo moje mnenje najbrž pristransko, zaradi nekateri izrazito negativnih izkušenj v otroštvu.
Na ta “problem” sedaj gledam iz različnih perspektiv..
Hvala obema!
LP
No, razne zlorabe so pač skrajni primeri, ampak omenjeni so bili tudi čisto “banalni” vzroki, kot so kajenje, pitje, zanemarjanje…. Primer: sosedova punčka je pri nas dobrodošla kadarkoli, naša gre pa tja izjemoma, ker vem, da sta tam brez nadzora, ker tudi to deklico včasih gladko pustijo samo doma (pred kratkim je bila pri nas na kosilu, za kar nisem bila dogovorjena s starši, drugače sploh ne bi jedla cel dan). In če so tako sproščeni glede tega, ni dvakrat reči, da bi imeli možnost tudi kaj ušpičiti, mogoče celo kaj hudega. Še toliko manj bi jo torej zaupala neznancem oz. polznancem…, pa čeprav so starši vrstnika mojih otrok.
Hej!
Spremeljala sem ves cas in veliko razmisljala…
Kako gre to v tujini ( veliko mesto), dalec od doma, brez babic in dedkov, med… v zacetku samimi neznanci – z majhnim otrokom, ki rabi druzenje tudi po vrtcu ali soli, je zgodba zase.
Potrebne so bile pobude, zaupanje in vera v cloveka. Na sreco smo pozitivno misleci in odklonilnih primerov ni bilo.
Okrog mize je bilo vcasih veliko lacnih ust, ki so slovenske strulkje mlatili…
Pa otroci raznih kontinetov. Svet je odprt !
Imejte zaupanje v socloveka in to tudi pokazite:) Lep pozdrav Babi
Ja, Babi, se strinjam s teboj, bodimo odprti. Vendar…svet je bil pred desetletjem drugacen kot danes. Previdnost ni nikoli odvec. Poslusajmo sesti cut, v katerem smo kot mame zelo dobre, in ne le slepo verjeti, da je okoli nas le Ljubezen.
Zivim v tujini, v rel.velikem mestu. Brez babic in dedkov in v zacetku med samimi neznanci. Dva majhna otroka. Ob vsem tem pa se moj strah privlecen iz otrostva, s katerim se spopadam na podoben nacin kot Enka s svojim strahom. Kljub vsemu imam se vedno dovolj zaupanja v socloveka in ga tudi pokazem….vendar ne na racun otrok.
Enka, Dove** in krtek: lepo je bilo slisati vaso povratno informacijo, da besede le niso izzvenele v prazno. Dan je bil takoj se lepsi.
En topel jesenski pozdravcek,
E.
Ona, daj preberi moj prvi komentar. Jaz sem otroke pustila k prijateljem iz vrtca pri 4 letih. Staršem iz vrtca sem zaupala, tudi drugi otroci so bili in so dobrodošli pri nas.
Daj povej, kdaj misliš da bo tvoj otrok toliko zrel, da si bo lahko sam izbral prijatelja in ga obiskal za eno uro, brez tvoje preverbe primernosti prijatelja, njegovih staršev in bivalnih razmer ? Kako bo tvoj bodoči najstnik sposoben odreagirati v krizni situaciji, če ne bo imel nobenih izkušenj ?
Pa še nekaj, kdaj si se odpravila prvič sama na obisk ? Ti je bilo všeč.
Si svojim staršem hvaležna, jim morda očitaš, da so bili premalo skrbni in zaščitniški ?
Želim vam veliko uspehov pri vzgoji vaših otrok za samostojno kvalitetno in uspešno življenje.
Moja fanta, takrat stara 4,5 in 3 leta, sta prvič ostala sama popoldne (na našem domu) s punco, ki smo jo poprosili za varstvo. Babica ni mogla, midva pa sva tudi imela neodložljive obveznosti. Ko sva to punco prosila za pomoč, sva jo prosila čisto po “filingu”, da je OK punca. Videli smo se nekajkrat. Tudi fanta sta jo vzljubila na prvi pogled.
Potem sva za štiriurno varstvo dobila od otrok skoraj štiriurno poročilo, kaj so delali, kaj je ona rekla, kakšen sok jima je pripravila,… Čisto vse sta ujela in si zapomnila. Od takrat dalje sva pomirjena, da sva dobro izbrala. Pa najbrž nista samo moja taka.
Tako da starši nismo brez informacij, če pustimo otroka nekje samega. Prvič greš z njim, če se ti tam dopade (tukaj govorim o energiji nekega doma, ne o tem, ali imajo lepo sedežno in barvno ujemajoče se ploščice v kopalnici, ravnokar posesano in vse na svojem mestu), gre naslednjič lahko sam oz. se ga tam pusti in se ga pride iskat čez kakšno uro ali dve. Sem prepričana, da bi izvedela, če bi se dogajalo kaj nenavadnega, čudnega, nevarnega.
Res, lahko bi bilo takrat že prepozno, vendar se tudi v najini prisotnosti lahko otroku kaj zgodi. Pri zlorabah je znano, da jih je največ v domačem okolju. Ljudje nekako bolj zaupamo ljudem, ki so nam blizu. Marsikdo bi brez zadržkov zaupal svojega otroka v varstvo kateremu od svojih sorodnikov ali dolgoletnih prijateljev, pa vseeno ne more biti prepričan, da kateremu od njih ni mogoče všeč kakšen majhen fantek ali punčka. O tem se pač ne pogovarjamo.
Otroci spremljajo, kaj se dogaja, razumejo stvari, tudi štiri ali petletnik vesta že precej o tem, kaj se sme in česa ne. Mojima fantoma recimo nihče ne bo dal za pit piva, ker vesta, da to ni za otroke pa pika.
Tudi majhni otroci imajo filing. V vrtcu je recimo petnajst, dvajset otrok, pa samo za nekatere izrazita željo, da bi se dobili tudi popoldne. In se. Pri nas sta dva tudi že prespala in je bilo prav super. Mami in ati sta šla v soboto zvečer v kino, imela sta večer zase, naslednje jutro smo skupaj pripravili zajtrk in je bilo luštno za vse.
Strinjam se tudi s tem, kar je napisal nekdo pred mano – otroci drug o drugem vedo ogromno. Ko jaz vidim, kaj vse mi povesta doma – bistveno več ujameta, kot si mislimo.
Sploh otroci, ki so v vrtcih, vedo “o življenju” precej več kot tisti, ki so doma. Spoznavajo različnosti, osvojijo ogromno znanja o tem, kaj je prav in kaj ne, saj vse te stvari spoznajo skozi “sobivanje” s sošolci, za kar so otroci v domačem varstvu po mojem “prikrajšani” (v narekovajih, ker ni mišljeno dobesedno). Imajo pač več izkušenj.
Tako da je za razmislit tudi o tem, da naj se otrokom in njihovi presoji zaupa, vsaj kot izhodišče. Konec koncev če ne zaupamo njim s tem ne zaupamo svoji vzgoji.