jaz bi od prave prijateljice pričakovala, da mi pove o nezvestobi moža in tudi sama bi brez dvoma povedala. ampak poudarek je na PRAVI ZAUPNI prijateljici. če ste vi samo znanci oz. družinski prijatelji, ki skupaj preživljate prosti čas al karkoli, potem s to žensko definitivno nista prijateljici, sploh če se izraziš “se zdijo srečni”. če bi si z njo zaupali in govorili o sebi, potem bi ti definitivno vedla, kako zares funkcionirajo. tudi ona bi tebe dobro poznala in ti zaupala, da govoriš resnico in ji želiš najbolje. in ja, v takem primeru seveda bi ti znala precenit kaj se bo lahko zgodilo in bi točno vedla kako bo odreagirala do tebe, do moža itd. druga drugo bi dobro poznali, bili bi tudi čustveno povezani in ob takem prijateljskem odnosu ni dvoma kaj narediti.

za vse druge kvazi prijateljske odnose pa resnično velja – ne se vmešavat. ljudje smo različni. ena gor je spraševala, če ne bi vsaka hotla vedet, ali se ji mož kurba okoli (med nosečnostjo ali pa drugače). presenetljivo veliko žensk raje NE VE (kar ne veš, ne boli) in furajo svoje (navidezno) pravljico naprej, kot pa da bi si komplicirale življenje. tako pač je. in če se postaviš v vlogo razsodnika v tak odnos, samo zmešaš drek in še sebi zakompliciraš življenje. brezveze.

Ta prava Monica, tukaj pa se ne strinjam s tabo. Anonimno sporočanje je najbolj podla oblika, ki se je nekdo posluži. VSaj zame. Če že hočeš povedati, to stori osebno in na primeren način ob pravem trenutku, tako da ni oseba, ki ji poveš takšno “grdo resnico” še zaradi drugih okoliščin bolj prizadeta, kot je to potrebno.

Jaz osebno zase vem, da bi svoji prijateljici takšno stvar odkrito povedala. Ne bi pa tega povedala neki znanki ali kar tako neki osebi, ki je niti dobro ne poznam.

Kot sem razbrala zgoraj ta ženska, ki je bila prevarana ni prijateljica avtorice tega posta, temveč je prijatelj njen mož. Torej v tem primeru bi jaz temu svojemu prijatelju odkrito povedala, da sem seznanjena s to zadevo, sam pa naj razsodi ali bo ženi povedal ali ne. Tukaj naprej se jaz ne bi vtikala.

Prvič, to ni njena prijateljica, ampak njena kolegica. Drugič, večina žensk je pač takih, da so se pripravljene na živo in mrtvo oprijeti vsakega še takega bebavega izgovora od moža in oblatiti tisto, ki ji je povedala za varanje. In ja, scenarij, kjer prevarantski moški poskuša vse skupaj prodati kot “maščevanje” neke prijateljice, ki ga je kobajagi zapeljevala, on pa njo pokončno zavračal, sploh ni tako redek, po mojem opažanju je kar pogost.

Lahko ti pa mirno povem svoja načela, ki so nastala v letih takih in podobnih dilem in izkušenj. Prijateljici bi vsaki povedala ne glede na njeno rekacijo. Kolegici pa nobeni.

Mirella, mojemu možu zaupam, ampak moj mož bo ob prvi priložnosti zadevo z obema “razčistil” nekako tako, najprej jaz povem vir informacij (kar ni sporno), nato pa z “novico” na dan in naj se onadva zmenita!
Pa saj sem razmišljala med to varianto in to, da se me pač ne tiče in bom tiho!
Ampak z zadevo nimam popolnoma nič o njej sem izvedela ta vikend, temu tipu sem pa pomagala pri zaposlitvi v podjetju, ki nam “rihta” računalnike.
Vsekakor bom “nasankala”, če bo kdaj zvedela, saj ji bo jasno, da sem vedela!

Ne seri ga, no. Na koncu boš itak ti vsega kriva, kot so že zgoraj povedale. Jaz bi na tvojem mestu kvečjemu prevarantskemu dedcu povedala, da mi je zadeva znana, in še to bi mu rekla, da pač nisem pričakovala od njega takih podlosti. In mu zagrozila. da bom ustrezno ukrepala, če še kaj zvem. Potem naj se pa zamisli.Pa še to bi presodila, ali je primerno ali ni. Če je kaj dedca skup, mu zdaj že itak ni prijetno pri duši.

Če bi bila jaz na mestu tiste žene, ne bi želela, da se kdorkoli vtika v moje partnerstvo. Če bi mi bilo do tega, da kaj izvem, bi svoje prijateljice sama vprašala, in potem bi mi bilo prav, da mi povedo resnico. Če bi mi pa katera kar tako “dobronamerno” nosila v hišo slabe novice, ki jih sicer ne bi nikoli zvedela ali ne želela zvedeti, bi pa zamerila. Saj prijateljice niso moji varuhi, da bi se smele v kaj vtikati.

nehi že komplicirat. pa dej se že odloči enkrat, a sta KOLEGICI ali PRIJATELJICI. sej menda poznaš razlike. in potem je odgovor jasen, ne glede kaj lahko ona enkrat v prihodnosti tebi zameri ali ne, oz. kaj bo če bo… če ne moreš s 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} gotovostjo trditi, da poznaš njuno pravo situacijo (kaj pa če ona že ve, kaj pa če imata odprto razmerje… kaj pa če je ona izmed unih ki NOČE vedet…?), potem se NE vmešavaj. ker tega od tebe noben ne pričakuje, nisi dolžna povedat, ne glede na to, kaj se zgodi v prihodnosti.

zdej si zgleda še mal pod vplivom šokantne novice, pa vsak se ob tem nehote sprašuje ‘kaj če bi se meni kaj takega zgodilo’ in ohinsploh… in ne moreš trezno razmišljat. prespi še mal zadevo.

kar se tiče moških se pa strinjam… se veliko manj obremenjujejo s skrivnostmi in spletkami, zato jih pri tem ženske raje ne vpletamo.

no evo.. Meta1 že en primerek, ki NOČE vedet, dokler se ona (kao) ne bi odločla, da bo to vedela.

kar se tiče, da bi dedca na trdo prijela, je pa še najbolj bosa… haha, sej ne morš verjet. kdo je ona, da bo druge dedce k pameti spravljala. verjetno ti od drugih pričakuješ, da bodo kdaj tvojga pošlihtal, če ga bo lomil okoli. seveda še najbolje, če tebe pri tem pustijo pri miru in bognedaj kej zinejo. đizs krajst!!!

“Glede na to, da so videti srečni” praviš

In zakaj prosim se ti čutiš poklicana, da jim to srečo uničiš?
Brigaj se zase in MOLČI.

Kot jih je že par pred mano povedalo: če je to prijateljica, bi jaz zagotovo povadala in pričakovala, da prava prijateljica tudi meni kaj takega pove. Če bi meni moja prijateljica molčala o čem takem, bi ji na smrt zamerila.

Če nista prijateljici, ampak znanki, kolegici, potem bi bila tudi jaz tiho.

Ta prava Monica, tukaj pa se ne strinjam s tabo. Anonimno sporočanje je najbolj podla oblika, ki se je nekdo posluži. VSaj zame. Če že hočeš povedati, to stori osebno in na primeren način ob pravem trenutku, tako da ni oseba, ki ji poveš takšno “grdo resnico” še zaradi drugih okoliščin bolj prizadeta, kot je to potrebno.

Jaz osebno zase vem, da bi svoji prijateljici takšno stvar odkrito povedala. Ne bi pa tega povedala neki znanki ali kar tako neki osebi, ki je niti dobro ne poznam.

Kot sem razbrala zgoraj ta ženska, ki je bila prevarana ni prijateljica avtorice tega posta, temveč je prijatelj njen mož. Torej v tem primeru bi jaz temu svojemu prijatelju odkrito povedala, da sem seznanjena s to zadevo, sam pa naj razsodi ali bo ženi povedal ali ne. Tukaj naprej se jaz ne bi vtikala.[/quote]

spraševalka pač sprašuje kako povedati pa se ne izpostaviti,ker se pač boji reakcije-razumljivo,jaz sem ji podala le en izmed načinov,drugače pa jaz osebno direktno vsekam,pa je kar je..nemoremo pa mi v njeno koža,seveda pa lhko pametujemo do nezavesti,če razumeš..

Jaz bi samo rada vedela, kaj bo bolje, kdo bo lažje spal…če bo ona izvedela??

In če bo nekoč izvedela, pa ti bo očitala, da si ti vedela, pa nisi povedala….poveš samo resnico: slišala sem, videla pa nisem – in izvedela sem po tem, ko naj bi bilo konec – in glavno: v tuje odnose se ne vtikam….oz. “o tem se morata pogovoriti vidva!”

Če si mu ti pomagala pri službi, še nisi “poklicana” za njegovo “varuško”!

Veš kako pravijo: vsak naj pred svojim pragom….
Je škoda se ukvarjat z drugimi, ker imamo vedno kaj doma, na kar nismo najbolj ponosni in kar želimo, da bi vsi pozabili….

Varanja in problemi v zakonih so pač zadeve, za katere si vsak želi, da sosedje, prijatelji, sorodniki – ne bi nič vedeli!
(če je naprimer nek oče pretepel mamo, pa so videli otroci in soseda: potem pa mu je bilo žal, žena je oprostila, otroci “pozabili”…soseda pa nikakor ni mogla pozabiti in je še čez 10 let prav dobro namerno povedala snahi…da jih je tudi tepel…saj razumeš, kajne?? Ni nam prijetno, da se drugi ukvarjajo z našimi problemi!!

“Mojga” ne more nobeden šlihtat, ker ga nimam :))) Če bi ga pa imela, bi ga pa že v red djala, nič bat! :))) Ampak res ne bi marala prijateljic, ki bi se brez dovoljenja vtikale v moje življenje. Če bi se odločila, da NOČEM vedet, bi že imela razlog za to.

Ne diraj lava, dok spava.

Jaz sem bila v situaciji, ko sem vedela za eno punco, da jo tip grdo vara. Ni bila najboljša prijateljica, pač znanka, ki živi blizu mene. In sem bila tiho.

Na koncu je izvedela od svoje mame in tipa nogirala.

Take stvari, če se peljejo naprej, se slej ko prej izvejo. Če pa je zgodba končana, kaj ima ženska od tega, da izve? Mož se je očitno odločil za njo in otroka.

Itak vemo, da se v nosečnosti marsikomu odpuli, ker se ženske znajo zelo čustveno ohladit in spremenit. To obsojam, po drugi strani pa tudi razumem. 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, hehe.

Mož se je odločil zanjo, ko se je z njo poročil, za otroka pa se je odločil takrat, ko je vanjo spustil svoje velecenjene spermije. In ne takrat, ko se je po večmesečnem fukaranju odločil, da ima tudi ljubice dovolj. Grem stavit, kar imam da bo ta imel še velikoooooo ljubic. Kdor vara nosečo ženo, vse življenje vara.

ti si res čudna ženska Mama kr tko. A bi torej tudi razumela, če bi te tvoj partner varal, takrat ko bi ti nosila njegove otroka? Pa četudi samo 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, razumela bi ga. Joj, kako so nekatere ženske tolerante do svojih možičkov, saj ne moreš verjet. Zato pa ni čudno, da jih kar tako okrog prinašajo.

Če bi jaz vedela, da me je mož varal, bi ga razumela 0 procentov, bi ga nogirala, takoj, brez možnosti zagovarjanja.

Prvič, to ni njena prijateljica, ampak njena kolegica. Drugič, večina žensk je pač takih, da so se pripravljene na živo in mrtvo oprijeti vsakega še takega bebavega izgovora od moža in oblatiti tisto, ki ji je povedala za varanje. In ja, scenarij, kjer prevarantski moški poskuša vse skupaj prodati kot “maščevanje” neke prijateljice, ki ga je kobajagi zapeljevala, on pa njo pokončno zavračal, sploh ni tako redek, po mojem opažanju je kar pogost.

Lahko ti pa mirno povem svoja načela, ki so nastala v letih takih in podobnih dilem in izkušenj. Prijateljici bi vsaki povedala ne glede na njeno rekacijo. Kolegici pa nobeni.[/quote]

jani,s jaz pa nimam kolegic. imam samo prijateljice in nič drugega. in mi nikoli nebo jasno zakaj ljudje tako rangirajo ljudi in zakaj imajo toliko skupin v svojem življenju.

Prvič, to ni njena prijateljica, ampak njena kolegica. Drugič, večina žensk je pač takih, da so se pripravljene na živo in mrtvo oprijeti vsakega še takega bebavega izgovora od moža in oblatiti tisto, ki ji je povedala za varanje. In ja, scenarij, kjer prevarantski moški poskuša vse skupaj prodati kot “maščevanje” neke prijateljice, ki ga je kobajagi zapeljevala, on pa njo pokončno zavračal, sploh ni tako redek, po mojem opažanju je kar pogost.

Lahko ti pa mirno povem svoja načela, ki so nastala v letih takih in podobnih dilem in izkušenj. Prijateljici bi vsaki povedala ne glede na njeno rekacijo. Kolegici pa nobeni.[/quote]

jani,s jaz pa nimam kolegic. imam samo prijateljice in nič drugega. in mi nikoli nebo jasno zakaj ljudje tako rangirajo ljudi in zakaj imajo toliko skupin v svojem življenju.[/quote]

Sicer nisem Janis, ampak vseeno: jaz imenujem prijatelj tistega človeka, ki mi je zelo blizu, ki o meni ve ogromno, ki ga lahko pokličem sredi noči, pa vem da mi bo vedno priskočil na pomoč, če ga bom rabila. Človeka, ki mu lahko zaupam vse in na katerega se lahko zanesem. Teh ljudi je ponavadi v življenju zelo malo. Jaz npr. imam 3 take prijateljice.

Ker pa se družim tudi z drugimi ljudmi, s katerimi si nisem tako blizu, jih poimenujem drugače – znanci, kolegi… Z njimi je prav prijetno občasno poklepetati in iti na kavo, tu pa se tudi konča.

Kaj je tukaj nerazumljivega, ne vem. Ali nimaš nobenega pravega prijatelja?

ti si res čudna ženska Mama kr tko. A bi torej tudi razumela, če bi te tvoj partner varal, takrat ko bi ti nosila njegove otroka? Pa četudi samo 5 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, razumela bi ga. Joj, kako so nekatere ženske tolerante do svojih možičkov, saj ne moreš verjet. Zato pa ni čudno, da jih kar tako okrog prinašajo.

Če bi jaz vedela, da me je mož varal, bi ga razumela 0 procentov, bi ga nogirala, takoj, brez možnosti zagovarjanja.[/quote]

Hehe, ne, ne bi tolerirala pri svojem, če bi vedela – ker edino o tem imam pravico odločati jaz. Če bi vedela pa za tujega, bi pa tolerirala, ja. :))) Ne bi čutila, da je moja pravica, da tej ženski razblinim milni mehurček.

In groza, pregroza, poskusila bi celo razumeti, zakaj se nekdo naveže na drugo osebo. Jaz s svojo distanco to lahko naredim, žena seveda ne. Zanjo je moški prasec in konec.

Povedala bi samo v primeru, da bi mi oseba sama rekla, da čuti, da nekaj ni v redu. Dokler pa je srečna …

Mama kr tko, pošten odgovor.

Kaj pa, če bi ti rekla, da ima po splovilu čudne ranice? Ali pa ves čas vnetja? Večina vaših kurbirjev pri ljubici seksa brez kondoma, toliko, da veste.

Ko sem jaz tašči povedala, da je njena mama prepisala celotno premoženje na njenega brata (zvohala v zemljiški knjigi) in njegovo ženo, je mene začela gledati grdo. Od sedaj je taščina mama vedno zraven, če se najavimo na obisk, odnosi so se neverjetno ohladili. Kot da bi ji jaz vzela premoženje.

Kaj pa, če bi ti rekla, da ima po splovilu čudne ranice? Ali pa ves čas vnetja? Večina vaših kurbirjev pri ljubici seksa brez kondoma, toliko, da veste.[/quote]

Potem bi jo vprašala, če se ji zdi, od kod bi to bilo. Če bi se sklicevala na umazane veceje, moža pa ne bi omenila, bi bila tiho.

Poznam primer, ko se je zaradi babjeka končalo dolgoletno prijateljstvo dveh fejst punc, ker ena ni prenesla resnice in se je postavila na stran babjeka. Mar bi bila tiho, pa bi bili prijateljici še danes, tipa se je pa vmes že itak rešila.

Temu družinskemu prijatelju bi rekla: “Dam ti teden dni časa, da ženi poveš, drugače ji bom jaz!.

Ne razumem tistih, ki pravijo, da ne povej. OMG, jaz bi želela vedeti in bi prijateljici na smrt zamerila, če mi ne bi povedala. Ravno tako pa ona meni. Ravno zato pa imamo prijatelje. Al bi rada da se iz tvoje prijateljice folk norca dela? Ker če veš ti, ve tudi še kdo drug. Bodi prepričana, da nisi edina.

jaz pa ne bi povedala in tudi ne bi želela vedeti

zakaj?
ker bi bila besna, razočarana, ponižana… a tu je otrok, ki ni prav nič kriv za njegov skok čez plot. Kaj naj? V sebi požrem svoja čustva, poteptam svoj ego in se živciram, pa na koncu vseeno ostanem z njim, ker je čist OK partner in dober oče in mu je pač enkrat spodrsnilo, ali naj otroka prikrajšam za družinsko življenje (mama je bila samohranilka in sem vedno pogrešala očeta).

Veliko vas piše, da bi mu pokazale vrata, ja z lahkoto, dokler ni otrok. Potem pa ta zadeva ni več tako zelo enostavna, tako da mal pomislite kako bi vaši otroci sprejeli dejstvo da očija naenkrat ni. Mojima damama bi se čisto preprosto zmešalo, ko bi dojele da oči naekrat ne spi več doma, da ga zjutraj ne moreta poklicat, da mu ne moreta izčvekat kaj vse se jima je zgodilo popoldne ko je bil v službi…

Zato je moje mnenje da kar ne veš, te ne boli, ker take stvari bolijo ko imaš družino, pa naj bo razplet tak ali pa drugačen, naj ostane s tabo ali pa ga nogiraš, prizadeti so najbolj otroci, tega pa ne želi nobena mama

če pa bo to postala športna disciplina in ne le enkraten dogodek, bi pa žena in družina tako ali tako začutili.

Ženska naj pomisli, kako bi otroci to sprejeli? Naj moški o tem razmišlja, preden ga namaka v luknjo, ki ni ženina.