Povprecnost clovestva
…ne gre za zgodbo, gre za razmišljanje Tomaža-saj mu je bilo tako ime?…
…čeprav se mi ne zdi niti najmanj patetično, kar pa je pri meni zelo redko. Imam namreč patos-alergijo. …žal se ne spomnim enega odlomka, spomnim pa se, da se se zvijal v krčih smeha….če se mi bo ljubilo, ga bom jutri poiskal in ga napisal.
…tako bo bolj jasno, kaj sem mislil….tako, zdaj si pa grem malo prezračit možgane, čeprav si jih v bistvu bolj utapljam kakor prezračujem, ampak to ni več stvar, ki bi sodila v ta forum.
Ste že diskutirali o Metulju. Ta knjiga se mi še vedno drži v spominu, čeprav sem jo prebral že pred leti?
O Osnovnih delcih pa nisem našel ničesar. Iz naslova ni razvidno, podrobneje pa nisem iskal.
Borca za boljši jutri pa sprašujem, če bo še dolgo brskal po literaturi, da bo lahko navidezno pametneje odgovoril?
No, takole: meni se zdi huda patetika, če moški pusti, da ga skozi življenje kar nekako “nosi”, mu mimogrede v naročje prinaša nekatere ženske (in mu jih znova odpihuje), ustaliti se se mu zdi pretežko, medtem pa obstaja neka deklica z velikim srcem, ki mu ga nenehno podarja, čaka, da se bo ustalil, trpi, pa spet ne trpi, da lahko potem znova trpi, medtem ko on nenehno pušča, da ga tok pač nosi, kar bo, pa bo in je ubogi revež nepopravljivo ujet v mehanizem afer in aferic. Oba sta popolnoma pasivna … orodji svoje usode – in (zelo preživetih) spolnih stereotipov… Če to ni patetika – vsaj za tistega, ki se razglaša, da je patos-alergik, potem sklepam, da je prag tolerance očitno zelo visok in da je diagnoza alergija postavljena napačno.
Osnovni delci omenjeni tukaj:
In – DA, dejansko o tej knjigi še nismo rekli kaj več! Pa bi bilo, menite treba? Odprite novo temo, pa bom takoj pokomentirala!
Čisto mogoče, da je diagnoza postavljena napačno. Čisto mogoče je tudi, da si napačno tolmačim patetičnost. In če je knjiga Neznosna lahkost bivanja patetična, potem je to celo zelo verjetno. Gre za popolnoma verjeten (in nikakor pretiran opis) nagonsko vodenega človeka in na slepo zaljubljeno Terezo. Tomaž ni razumnik oz. živi kakor čuti in si želi. Gre za življensko zgodbo, ki se vsakodnevno dogaja.
Trenutno pa me bolj od tolmačenja patetike ˝skrbi˝ občutek, da je v tvojem (vašem)
sporočilu čutiti napetost. Ker pa sem po naravi zelo radoveden človek, me zanima, kar je privedlo do tega, da me sedaj vikate.
Oprosti, Hrup, če sem te pomotoma začela vikati.
Napetost – gotovo. Ki je, poudarjam, povsem iracionalna, zato je nesmiselno pričakovati od mene oprijemljivejših ali verodostojnih argumentov. Do knjige sem kratkomalo nestrpna. Kakor sem sčasoma postala nestrpna do “kmečkega romana” v Potrčevem stilu (ali kateremkoli drugem stilu slovenskih avtorjev), do “ciganskega romana” ter nasplošno tudi do del, kjer protagonisti ne spoznajo ničesar, ob zgodbi pa bralci več ali manj trpijo tudi zato, ker so že na začetku spoznali več od protagonistov. Čakajoč, da se bodo zdramili tudi ti, so bralci puščeni na cedilu… Kmetovanje – se tudi dogaja. Prešuštvo tako starokopitnega tipa kot je v Neznosni lahkosti – nedvomno. Za nekoga pa, ki je požrl toliko in toliko ton knjig, Neznosna lahkost kvečjemu lahko pomeni Neznosno dolgočasje. Nespametna ranljiva ženska prenaša še bolj nemogočega moškega. Težko soditi, kateri izmed njiju je večji omejenec.
Ni pa izključeno, da imam slednjo diagnozo kar sama! A ta omejeni bralski svet, v katerem uživam, mi pač hitro sortira zrna od plev. Tudi Houellebecq prinaša mukotrpno branje, ob katerem na moč trpimo tudi kot bralci, če nimamo do vsega prave distance. Ker gre pri Osnovnih delcih za klinični opis depresije, za kakršno se je avtor že večkrat zdravil, prinaša knjiga vsaj spoznanje (ali navodila), kako se je v življenju nesmiselno vesti in razmišljati. Resnično, če te v otroštvu posili in maltretira toliko in toliko vrstnikov, verjetno nimaš ne vem kakšne izbire postati stabilen, čustveno uravnovešen in razumen literat, ki bi do svojega življenja uspel vzpostaviti takšno distanco, da bi bodisi pisal o čem drugem, ali pa ga vsaj nehal mrcvariti v brezoblično, paraznanstveno solato, ki bi te naj definirala kot življenja vredno bitje. Vedoč, da si to že sam po sebi, da, s ščepcem prav te samozavesti, bi ustvarjal veliko zrelejše umetnine kakor pa je neka norost nekoga v srednjih letih, ki ni niti še prebolel hudega iz svojega otroštva. Vsekakor zanimivo branje, ki pa ga nisem do zdaj mogla priporočiti nikomur, kakor tudi nikomur, ki nam je osebno drag, ne moremo ponuditi čarobne kroglice iz Harryja Potterja vedoč, da ima okus po svežem mišjem kakcu. Zanimiv okus, toda to izkušnjo mu lahko prihranimo, mar ne?
Pri tvojih opisih me motijo izrazi kot so omejenost, orodji usode….Sam sem namreč mnenja, da gre pri tem že skoraj za patološko nezvestobo. Odkriva najugodnejši način zadovoljitve, neupoštevajoč zunanji svet. Mnogi bi ga v gostilniškem jeziku opisali kot egomana, kar bi spet držalo samo delno. Enake karakterne lastnosti sem zasledil v Puškinovih Skrivnih zapiskih- tu me šele zanima tvoje mnenje. Ne gre za zrelo ljubezensko življenje, temveč fiksacijo. Ni povsem jasno, če je to mogoče zaradi podedovanih dispozicij ali se takšni vedenjski vzorci razvijejo kasneje. Jasno ni meni, verjetno so se s tem ukvarjali številni psihiatri ali psihologi, ampak jaz še nisem naletel na takšne razprave, ki bi podrobneje obravnavale to temo. Vsekakor pa gre za nesmrtno tematiko. Zatorej menim, da bi o takšnem vedenju težko govorili o omejenosti. Prav tako pa sem mnenja, da bi se s Terezo lahko identificirale mnoge ženske. Ne bi mogel reči, da so nespametne. Gre preprosto zato, da nam čustva mnogokrat narekujejo oz. otežujejo odločitve. V tem primeru gre za eno najkompleksnejših čustev- ljubezen.
O Osnovnih delcih zaenkrat še ne morem reči ničesar, ker se še nisem dokopal dlje od 45. strani.
Se motim, ali bi Stepnega volka vrgla v enako ponev kot Houellebecq-a ?
Da, motiš se. Stepni volk je čudovita knjiga in ob njej nimam nobenih iracionalnih zadržkov.
Zvestoba pa je izven kategorije patološko – nepatološko, ker je predvsem pojav, odvisen od družbenih stališč in kulturnih prepričanj. Takšni specifični vedenjski vzorci niso podedovani, lahko pa se predispozicija zgodi že ob vzgoji v otroštvu z opazovanjem svojih starševskih vzornikov (pri čemer ni nujno, da gre pri očetu ali materi za problem zvestobe). Do neke mere se seveda dedujejo karakterne značilnosti. Gre za nesmrtno tematiko ali večno izpeto tematiko? Kakor se vzame.
Že Shakespeare preseže stereotipno pojatvenost tipično moškega razuzdanca in sproži vprašanje (ženske!) zvestobe v Hamletu, ko Gertrude poroči brata pokojnega moža. To se pripeti tako kmalu, da zlahka sklepamo o preteklem razmerju med njima. Ta zgodba ima veliko več mesa, akcije in sporočila. Kakšno sporočilo pa dobimo v Neznosni lahkosti? To, da takšni moški in trpeče ženske obstajajo, ni nobena novost. Zgodba je viskozna in dolgočasna, vkleščena v stereotip, iz katerega se ne izkoplje.
Oba protagonista sta omejena, saj ne napredujeta in ne delujeta. Ženske, ki bi se identificirale s Terezo, so tiste, katerih samozavest in samospoštovanje je na psu, zaljubljene pa so kvečjemu v lastno samotrpeče čustvo, ki jim ga situacija nudi. Resnično, take niso redke, so pa predvsem žrtev lastnega (omejenega!) razmišljanja, kot pa nezvestega moškega. V tem primeru nikakor ne gre za ljubezen, ampak pomanjkanje uvida in spoštovanja do sebe. Bralec s Terezo ne sočustvuje in trpi, ampak pomiluje njeno nadnaravno odvisnost od trpljenja, ki jo sicer v vsakdanjem življenju srečujemo pri tako ali drugače zlorabljanih ženskah, mnoge izmed njih pa so si na ta ali oni način prislužile svetništvo – je še kaj bolj dolgočasnega od svetništva?
Čustveno izropan erotofob, s katerim ima opravka Tereza, je seveda poglavje zase. Od življenja si jemlje kratkočasne sadeže strasti, ne da bi posegel po čem globljem – le kdo bi ga obsojal, saj gre za značilno vedenje večnega nezadovoljneža, neodločneža brez hrbtenice, ki najde nekaj utehe v hipnih pripetljajih. Njegova odrešitev je ravno v tem, kar počne in če bi prenehal letati za ženskimi krili, menim, da bi bil to kaj žalostni konec nekoga, ki je v določenem početju dosegel virtuoznost. Tereze se oklepa zaradi njene nadnaravne svetniškosti, ki mu predstavlja mater, po kateri hrepeni. In? In – nič. To je vse. (Zaključujem, ker podrobnejše razprave knjiga zame ni vredna.)
Hja, pričakoval sem ravno to in se namenoma nisem hotel dotakniti omejenega razmišljanja in dovzemanja, česar si se ti dokaj prepričljivo… kajti med samim pisanjem mi je to postalo jasno, tako da sem gradil na gnilem dvorišču…
˝Žal˝ pa si mi skozi skozi sporočila odprla zazidan pogled na knjigo. Hkrati pa se mi vsili vprašanje, kaj vse se mi je izmuznilo pri vseh ostalih knjigah, ki sem jih prebral. Vsekakor pa se najbolj strinjam s tem, da je postalo dolgočasno. In tisti žal je tudi bolj ponesrečen kot ne.