Sin je v drugem razredu. Učijo se črk in številk ter računanja.

Pozna že vse črke, zna brati, pozna vse številke, zna računati. Ampak: vsaka druga naloga, ki jo reši v šoli, ima kakšno napako. Redno obrača črke in številke (Z, N, Š, 7, 4 ipd. so obrnjeni okoli) – s tem, da je včasih v isti besedi recimo en N obrnjen prav, drugi pa narobe. Devet računov reši prav, desetega narobe (pa ne, da ga ne bi znal rešiti prav – samo pač narobe je). V petih računih bo 7 obrnil prav, v šestem narobe. Na isti strani – torej bi lahko pogledal in preplonkal od samega sebe, ampak ne: on jih bo petkrat napisal prav, šestič pa narobe.

Ve torej, kako je prav, samo reši narobe. Ne vem, zakaj. Je prehiter, površen, mu je vseeno – ne vem.

Imate kakšno idejo, kaj storiti?

Je to običajno za 7-, 8- letnike? Bo minilo? Naj ga vzpodbujava, da bo bolj natančen? Sicer to že delava, ampak učinka ni nobenega. Naj ga “kaznujeva”, če bo spet preveč napak? Kakšen učinek bo pa to imelo?

Da ne bo pomote – ne gre nama za to, da bi moral imeti idealne super truper zvezke brez vseh napak. Težava je v tem, da se nama zdi, da se stvar stopnjuje. Kaj bo šele v petem ali osmem razredu, če se že zdaj ne uspe potruditi toliko, da bi bila vsaj ena stran v zvezku čisto brez napak. In še to – če ima že zdaj težave pri stvareh, ki jih zna in obvlada (samo potrudi se ne, da bi jih še napisal prav), kaj bo potem, ko bo prišla tudi težja snov.

Prosim za vaše izkušnje.

Spodbujajta ga, NAJ SE POTRUDI….jaz sem bila ista v šoli, hitra, brezglava, ne pri stvari, ker pač sem z mislim bila že pri igri…

Vztrajajta, naj se le čimbolj potrudi, seveda pa ne pretiravajta, glavno da snov obvlada…da razume bistvo nalog, da vesta da zna računat. Če je učiteljica v šoli ok, bo to razumela in bo iskala znanje, ne neznanje…

Glede pisanja pa itak: vaja, vaja vaja…

Pa pozitivna spodbuda.

Si že pomislila na disleksijo? Ne kaže se vedno enako. Pozanimaj se.

Pomembno je, ali otrok nalogo reši hitro, brez razmisleka in želi čimprej končati z naporno in tečno zadevo, ali pa dela kar nekaj časa, se trudi, vendar brez uspeha. V prvem primeru bi lahko napake pripisali želji po čimprejšnjem končanju nalog in pač posledični površnosti, saj obračanje črk in številk pri otrocih, ki se šele učijo pisati, ni nič neobičajnega. V tem primeru vam preostane vztrajanje pri tem, da naloge počasi piše in da je pri stvari. Kazni sicer ne priporočam, priporočam pa, da vztrajate, da popravi napake. Če bo videl, da mu uspeva lažja varianta (hitre rešitve, čeprav napačne), bo tako nadaljeval. Če pa bo moral napake popravljati, bo kmalu ugotovil, da se mu bolj splača biti že takoj na začetku manj površen in bolj natančen.

Če pa naloge dela počasi in je ob nalogah pri stvari ter ne razmišlja že o tem npr., kako se bo igral, pa kljub temu dela napake, gre lahko za disleksijo. Vendar pa se te motnje ne diagnosticira še tako kmalu, pač pa se počaka, da otrok dodobra usvoji branje in pisanje. Če napake vztrajajo tudi potem, se začne s postopkom za usmerjanje in pomoči otroku.

Je pa veliko odvisno tudi od otrokovih učno-storilnostnih sposobnosti. Eni so tovrstno zelo sposobni in taki tudi v primeru, ko delajo hitro, delajo zelo malo napak, so zelo natančni itd., tisti manj sposobni pa imajo vse to v paketu (napačen prepis, pomote, površnost…). Veliko staršev takih otrok reče, “če ne bi bil površen, bi bil lahko odličen v šoli”. Saj to je verjetno res, toda z manjšo učno-storilnostno zmogljivostjo pač pride v paketu tudi veliko več napak, če je čas delanja nalog omejen, površnost, slabše razumevanje navodil itd. Ali pa, ko rečejo starši: “doma je vse znal, ko pa je bil v šoli vprašan, pa je dobil samo 2, učiteljica išče neznanje.” Res pa je najbrž to, da otrok pod pritiskom slabše deluje, poleg tega pa na vprašanja, če so drugače postavljena, ko učiteljica išče globlje razumevanje, ne zna odgovoriti, ker ima manjšo sposobnost logičnega sklepanja kot bolj sposobni vrstniki. Seveda pa je učiteljici težko povedati staršem, da njihov otrok pač nima potrebnih sposobnosti za to, da bi njegove naloge bile brez napak. Lažje je reči, da je otrok površen in len in s tem sam kriv za svoj neuspeh, kot staršem predočiti, da je njihov otrok čisto v redu fant, da pa ima povprečne ali slabše sposobnosti na učnem področju. To je namreč bolj ali manj dokončno. Bi bilo pa vseeno bolje, če bi se starši, katerih otrok pač ne dosega nekih splošnih standardov “uspešnega učenca”, na neki stopnji njegovega šolanja enostavno sprijaznili s tem, da njihov otrok pač ne bo bleščeč učenec, je pa vseeno krasen otrok. To bi iz otroka odstranilo hudo breme nesposobnosti, lenobe in neumnosti, ki ga marsikateri učenec nosi samo zato, ker se starši ne sprijaznijo, da ne morejo biti vsi otroci perfektni učenci. Ne pravim, da je potem potrebno kar dopustiti otroku, da za šolo dela površno in slabo. Ne, potrebno je vztrajati, da se potrudi, toda vsak starš bi moral vedeti, kdaj njegov otrok daje vse od sebe, pa vseeno dosega borne rezultate, kdaj pa res ničesar ne naredi za to, da bi bili rezultati boljši. Pozor, otroci, ki na nižji stopnji niso bili deležni razumevanja staršev in učiteljev in so oboji kljub temu, da se je otrok resnično trudil, trdili, da je le-ta len in površen, postane v višjih razredih res to, kar so o njem govorili. Len in površen. In začarani krog se zaključi.

Vse to seveda ne velja, če gre za specifično motnjo branja in pisanja- disleksijo, ki jo je potrebno odkriti, da bi otroku lahko prizanesli z nepotrebnimi frustracijami.