POZABA
Ej, gmajnica, kletkaši, dobro jutro vsem.
Ampak, res dobro jutro in še lepši dan.
Ko sem to jutro prebirala Z.Modreja in njegov
Čudež ljubezni, me je stavek: Kogar je pičila kača, se poslej boji zvite vrvi!
povrnil daleč nazaj v čase, ko sem to trditev slišala od našega ježka. In postalo mi je milo pri srcu, postalo mi je toplo in hkrati sem se počutila nekam prazno, nostalgično. Pa sem šla prebirat celotni zapis, ki ga sedaj posredujem tudi vam:
—————————————–
Vse življenje si pravzaprav urimo svoj spomin; da si čimbolje in čimveč zapomnimo najprej v šoli, potem v službi in nasploh; da vendar ne bi česa pozabili, da se ne bi pozabili na kaj spomniti. Vsakdo si želi imeti čimboljši spomin!
In potem s tem bolj ali manj dobrim spominom beležimo in skladiščimo vse, kar se nam godi v življenju – tako dobro kot slabo. Pri tem pa pozabljamo, da bi bilo bolje, če bi kakšne neprijetne ali grenke doživljaje raje prepustili pozabi. Včasih nas zna kakšen neljubi dogodek, ki se nam kar naprej oživlja v spominu, kar težiti in nas obremenjevati. Ne znamo in ne moremo ga odložiti na pravo mesto; kar noče v pozabo.
Zato bi bilo prav, da se tako, kot smo si urili spomin, poskušamo naučiti tudi pozabljati. Poskusite neprijetnim dogodkom, ki vas bremenijo v spominu, kar odrediti, naj gredo v pozabo; ker so že opravili svojo vlogo v vašem življenju; kr ste se z njimi nekaj naučiil; ker ste iz njih že potegnili nauk.
Samo nauk si zapomnite, vse drugo pa poskušajte pozabiti. In ta nauk je treb čimbolje vplesti v življenje, da se kaj podobnega ne bi ponovilo. Če ne, se vam lahko zgodi, da vas bo zvita vrt ustrašila vse življenje. Saj poznate pregovor.
Kogar je pičila kača, se poslej boji zvite vrvi!
Človek namreč zaradi preveč globoko v spominu vtisnjene slabe izkušnje ob prvih naslednjih podobnih okoliščiinah tako rad v strahu pričakuje ponovitev slabe izkušnje:; in ta strah ga onesposobi, da bi ohranil razsodnost in se izognil nastavljeni pasti. Moč izkušnje in preveč živ spomin ga ohromita, da zdrsne v pripravljeni kalup že doživetega.
Zato obračunajte s svojo preteklostjo, da si ne boste po nepotrebnem bremenili svoje sedanjosti in prihodnosti; da bo lahko začela delovati pozaba. Ta pa deluje šele potem, ko pretekle dogodke odložimo na pravo mesto. To mesto počitka pa si bodo našli sami potem, ko jih dokončno predelamo, razčlenimo vzroke, opredelimo svojo krivdo, izvlečemo nauk, odpustimo….
Ne pozabite na pozabo!
———————————————————
Oh, prijatelji, nauki g. Z.Modreja so tako …. tako …. življenjski in resnični, kajne. In tako primerni za slehernega, ki posveti le minuto temu, da ga prebere. Pa vendar… kako pozabiti nekaj, kar je oblikovalo in naredilo naše življenje… kako odložiti preteklost nekam tja …??? Mislim, da le-to v popolnosti ni mogoče. Mislim, da nam je pomnik naše preteklosti tolikokrat tisti, ki postaja gonilna sila naše sedanjosti. Ali pa morda pomnik našim neumnim početjem, saj se nemalokrat zgodi, da počnemo ravno to, kar bi morali pozabiti, kar bi morali shraniti ….. odložiti v pozabo !
Le kako naj človek obračuna s svojo preteklostjo, ki se dnevno vrača? Le kako naj začne delovati pozaba, ko pa odpremo oči ob tem, da se nam odvrte znova in znova slike časa, ki ga ne moremo pozabiti, ko nas čas sam znova in znova opozori na naše neumnosti in naše napake, ponavljajoče napake…. ? Še dobro, prijatelji, da niso vsi ljudje tako neučljivi, kot sem jaz sama, da nekdo le potegne pravi nauk iz napake, ki jo je naredil. Vsi žal tega ne znamo, nismo v stanju prestopiti praga, ki pelje k pozabi. Da… lahko za hipec odložimo spomin, ga shranimo v posebno skrinjico, a tam je, ne izgine, ne gre v pozabo …. pa četudi se dogodi, da se zvite vrvi ne bojimo več! Morda pa bi bilo bolje, ko bi se je bali, potem bi znali … pozabljati !! In razbremeniti našega duha in telo? Opredeliti težave, razčleniti njihov nastanek, smisel, pomen, najti … krivdo v sebi in izvleči nauk …. odpustiti ??? Vse to človek praktično počne celo svoje življenje. In enkrat se od tega, verjemite, tudu utrudi! Nemo obsedi in samo razmišlja: zakaj, kako dolgo še, čemu, je to res potrebno, ima sploh še smisel??
Ah, moreče misli za to jutro. Ne glede na sivino začetega dne, pa vam želim to jutro eno prelepo nedeljo, ki naj vas najpre popelje k maši, kjer se boste pod cerkvenim zvonikom srečali s prijatelji, znanci, sosedi, sovaščani, poklepetali, izmenjali misli in želje in se nato odpravili proti domu… kjer vas bo v veži pričakal vonj po topli juhi, kuhanem krompirju, pečenem piščancu ali kotletu, na radiu bo glasba, ki vam bo dala vedeti, da je nedelja, ta zakmašni gvant boste razgrnili na posteljo in …. v toplini, ki jo oddaja kmečka peč našli nekaj, kar boste počeli to nedeljo …..
Dokler misliš, zajček, SI !! Le misli, pa fino! Pa prebiraj tako, kot znaš ti … tudi vmes!
Naj te prepiha tale veter, na prepodi črnino in temino, naj te zazebe, da bog pomagej …. ke bo potem tako prijetno toplo, mehko, nežno ….. v ruto se zavij in …. sprehodi se, cel dan se sprehajaj, če ti paše … cel božji dan… vse še bo, vse še pride, ker je … več dni kot klobas, veš to! Tudi kosilo še bo … ko bo, če je res nujno … drgač pa, vsi imajo po dve roki, po dve nogi, pa tudi luknjo, da se kaj kam da … pa naj si zamašijo z dvema rokama in z dvema nogama tisto stalno luknjo, ki požira in …. bruha, bemtiš vraga!
Torej, lepo se imej!