Moram postati bolj pozitivna, berem Louise L. Hay, zelo pozitivno vpliva na počutje in samopodobo ponavljanje  afirmacij. Da iz besednjaka damo ven besede- grozno, katastrofa, obup. Da si govorimo lepe pozitivne stvari. Kdo prakticira to, pomaga?

Jaz prakticiram. Seveda pomaga. Moraš pa vedeti, zakaj jih izrekaš in kako delujejo. Veliko ljudi ne razume kaj pomeni pozitivnost. Pričakovati, da ti bo čez noč kaj z neba padlo, brez truda in samodiscipline, ne bo šlo.

To je pesek v oči. Idiotizem. S knjigo si ne moreš nič, če si že recimo hudo bolan, brez službe, brez partnerja, nimaš kje bivat itd. Temelji se začnejo gradit ko je človek še zelo mlad. 17-18 let. Seveda če ima doma v družinskem krogu zdrave pogoje in razumevanje.

Če si nekdo ponavlja stavek: jutri bom bolje. Jutri bom bolje. Avtomatično daješ možganom ukaz, da si slabo. Dajem samo primer.

To je samo prodajanje megle za denar. Afirmacije so glup nateg.

Afirmacija mora biti v sedanjiku. Jaz sem bolje npr.

Drugače pa je treba tudi kaj narediti za to, sicer same afirmacije ne pomagajo. Moje mnenje.

Kristjani: Pomagaj si in Bog ti bo pomagal.

Muslimani: Zaupaj v Alaha, a kamelo vseeno priveži.

Si prebralo kakšno knjigo na to temo? Nisi! Tvoj stavek, da je to prodajanje megle, je ravno tako afirmacija. Če si rečeš, da si debil, je afirmacija. Tudi ti prodajaš meglo, argumentiraš po stilu “kr neki”pa pojma nimaš o temi. Naj ti o tem razložijo kaj več vrhunski športniki. Misliš, da bo  psihično naravnan šel na tekmo z afirmacijo “jaz sem luzer in nisem pripravljen?” Daj vzami kdaj knjigo v roke in potem pametuj.

@knjiga ne reši naših problemov

Kakšno prodajanje megle neki. Greš v knjižnico, si sposodis zastonj knjigo. Nič ne stane. Marsikomu je knjiga odprla nov svet, nov pogled, nekateri pravijo, da jim je spremenila življenje. Jaz sem delala afirmacije, počutje je bilo boljše, vidno boljše  nisem pa vestna in sem spet pozabila. Besede ki jih omenja avtorica, kot so katastrofa obup in podobno, zelo stresno vplivajo na psiho. Že dolgo se ve, da pazi kaj govoriš ker besed so direktni ukaz podzavesti ki deluje kot para. Kar ji ukazes, to naredi.  Če boš vsak dan govoril kako želiš nesrečo, jo boš doživel.

Same “duhovno prebujene” slovenke,a v duši tako črne in pokvarjene. Dajte zavajat koga drugega,mene ne .

Afirmacije so velika nategancija, pa če vam je to prav ali ne in nima veze s tem koliko knjig je kdo prebral. Najbolj zlobne ste tiste ki samo pametujete z nekimi knjigami

Tvoja prepričanja, tvoje izkušnje, tvoje mnenje, tvoj problem.

Zgolj ponavljanje nečesa pozitivnega samo po sebi nič ne pomaga, ker četudi si 24/7 v ogledalo ponavljaš “jaz sem lepa”, ne bo to nič bolj res, če globoko v sebi čutiš, da nisi lepa. Podzavesti se ne da spreminjati z zavestnim govorjenjem in prepričevanjem v nasprotno. Lahko ti pomaga trenutno, za moment ali dva, korenite spremembe pa pozitivne afirmacije zagotovo ne prinašajo, ker le zakrivajo tisto, kar je zadaj, v senci.

Mene pa že sama beseda afirmacija odbija, ima čuden negativni predznak. Ker tisti ki v to verjamejo, prav silijo s tem in prepričujejo o tem še druge. Večina vas je gor brezbožnikov in satanskih ljudi a verjamete pa v razne vedeževalke in afirmacije, ki tudi ni vidno in otipljivo. Zanimivo

Najprej moraš iskreno verjeti, da je res. Potem deluje. A si sposobna sebi lagati? To je bistvo. Če si, vsaka čast. Jaz ne morem. Verjamem šele ko vidim.. zato DELAM na tem, da dosežem rezultat, ki ga želim. Majhni koraki, a vztrajni.. proti velikemu cilju. In tako gradim zaupanje, da zmorem in da bom. Nisem še tam, sem pa bližje kot včeraj.

za butle

Ne pomaga. Oz. pomaga, a na povsem drugačen način, kot to predstavljajo v knjigah.

Ključ je model ledene gore, s katerim se ilustrira našo podzavest (nezavedno) in zavest (zavedno).

Vsak med nami ima neka prepričanja, ki so globoko zakoreninjena v podzavesti in mas krmilijo. Ne glede na to, kakp močno mi ponavljamo neko afirmacijo, naša podzavest pravi “to je bulšit”.

Če želimo neko podzavestno prepričanje spremeniti, ga potrebujemo najprej ozavestiti. Recimo: počutim se nevrednega ljubezni.

Sedaj, ko smo ozavestili prepričanje, pride najtežji del: soočenje s čustvi, ki so to prepričanje utrdila. Torej potrebujemo najprej ponavljati to afirmacijo, v katero že verjamemo: nisem vreden ljubezni in opazovati najprej, kako ta vpliva na občutke v našem telesu (npr. stiskanje v prsih, nelagodje v zadnjici, pekoč občutek v trebuhu, teža na ramenih, ipd.).

Ko prepoznamo telesne občutke ob tej “negativni” afirmaciji in si jih dovolimo čutiti, je čas za prepoznavanje, na kaj mas ta občutek spominja. Morda na težko šolsko torbo. Mogoče na šibo na zadnjici. Morda na občutek siljenja na bruhanje, ko so nas starši ali babice posiljevali z neko hrano…. lahko je 1001 stvar, saj ima vsak posameznik svoje izkušnje.

Naslednji korak je prepoznavanje čustev pod temi oddaljenimi dogodki. Je to morda gnus? Morda brezup? Ujetost? Strah? Sram? Krivda?

Ko prepoznamo čustvo, imamo t.i. sprožilec. Npr. ko me je sram, bi se najraje vdrl v zemljo, saj čutim, da nisem vreden ljubezni (naklonjenosti), kar mi vzbuja strah pred zapustitvijo in zavist na tiste, ki so deležni odobravanja (spet: zgolj ilustrativen primer).

Zdaj, ko poznamo sprožilec, reakcijo in prepričanje, na katerega neko čustvo asocira, je čas za nadomestitev starega prepričanja z novim – afirmacijo in ponovno opazovanja čustev ob njej. Cel postopek v bistvu ponovimo. Vse dokler ne ozavestimo obeh strani čustvenega doživljanja.

In ko poznamo obe strani šele lahko začnemo graditi novo asociacijo, da bo sedaj neko čustvo sčasoma asociralo na neko novo, bolj produktivno prepričanje.

Tu bližnjic ni. Afirmacije, ki niso podprte s čustvi imajo sila omejen rok trajanja – domler se ne pojavi čustvo, ki sproži prepričanje v podzavesti. Ključ je torej v povezavi čustva s prepričanjem (afirmacijo). In to je tisto, kar v knjigah za “samopomoč” pozabijo povedati. In to, da je to vse prej, kot premočrten in instanten proces, tudi.

Tako je, kar lahko narediš na zavestni ravni, pokrije 5%, ostalih 95 % so t.i. tovarniske nastavitve, ki usmerjajo tvoje vsakodnevne reakcije in življenje in so v podzavesti ter jih dosežeš z meditacijo. Kjer pa spet odvisno, kako močen analitičen um imaš, ki ga je skozi ta proces treba preseči.

Ko se temu zares posvetiš, pridejo tudi rezultati, neverjetni pravzaprav, ampak je od tega, da je to simpatična ideja in do tam, da zares spremeniš kakšnega od svojih avtomatizmov, torej sebe, kar pot.

Ampak se da in ko začne to delovat, je res noro.

Jaz sem s tem začela zaradi odnosa z enim izmed svojih otrok. Nisem in nisem znala vzpostavit pravih mehanizmov, vrtela sva se v krogu.

Potem začneš pri sebi in je bilo treba marsikaj rešiti, da sem mu lahko mama, ki si jo v bistvu zasluži.

Svoj čas sem bila mojster tlačenja čustev in neljubih zadev na stran. Pa nič ne narediš s tem, občepijo v podzavesti na zalogo in ti nekje, v enem delu življenja potem delajo škodo.

Ampak to je proces, on-going zadeva.

Pač moja zgodba, sicer ne razlagam kaj veliko naokrog, ker je bv se dajat ljudem v zobe, naj vsak po svoje ureja svoje stvari, nimam nobene nuje koga prepričevati.

Jaz sem si na ta način tudi “priklicala” novo službo, odnosi se izboljšujejo, meni skratka pomaga.

Sem polna občutkov krivde, imam negativno samopodobo, sem nesamozavestna, preveč prestrašena in pretirano zaskrbljena.

Počasi, počasi pomaga, ampak moraš vztrajati in delati na sebi, meditirati in pozitivno razmišljati. Se prav prisiliti v to in vztrajati.

Ne bo pomagalo cez noc, bo pa na dolgi rok, ce vztrajas.

Ko 10.000x nekaj izreces, postane to zate resnica.

Ce se gledas v ogledalo in si govoris, da si lepa, a tvoja dusa in mozgani vpijejo ‘lazes, grda si’, ti v tistem trenutku ne bo nic drugace. A ce si to ponavljas iz dneva v dan, tedne in mesece, bodo tudi mozgani zaceli dvomit v svoj prav, ti bos na sebi s casoma nasla lepe stvari in postavila mozgane na laz, dusa bo sledila in cez leto ali dve se bos lahko iskreno pogledala v ogledalo in si rekla, da si lepa, mozgani bodo prikimali, dusa pa uzivala.

Nekdo omenja, da ‘jutri bom bolje’ ne deluje. Ni res, deluje! Sem tip, ki si rece, gremo, sej bo bolje in je bolje, ne jutri, je pa cez cas.

Treba se je zavedati, da človek dnevno sprocesira okoli 70.000 (sedemdeset tisoč) misli. Le okoli 3 do 4 tisoč le teh je zavestnih. Torej jih je več kot 65 tisoč podzavestnih in ponavljajočih se iz dneva v dan.

Če bi torej želeli z afirmacijami doseči nek učinek, bi jih morali ponoviti 70.000 krat dnevno. Vsak dan. Če bi za vsako porabili eno sekundo, bi za to potrebovali 20 ur. Zgolj za orientacijo, o kakšni količini govorimo.

Brez dela na asociativnih povezavah to ne gre. Lahko deluje kratek čas, dokler  ne naletimo na sprožilec, ki sproži čustveno reakcijo. Takrst pa je z učinkom zavestnih afirmacij konec. Zato ozavestote podzavestne vzorce. Seveda ne bo šlo vseh. Ampak kontinuirano, korak za korakom, tiste, ki vas ovirajo.

Čustva so naš “imunski sistem” za interakcijo z zunanjim okoljem. Opazukte svoja čustva. Naj bodo vaš kompas. A bodite pozorni, ali je vaš kompas pravilno kalibriran. Opazujte torej vaša čustva, hkrati pa dejansko stanje okoli vas. Če vas preveva nemir in tesnoba, medtem ko ležite na plaži in se leno nastavljate soncu, potem ta čustva in občutki predstavljajo motnjo v delovanju vašega kompasa. Ne odrivajte teh čustev, temveč jim dovolite, da so.

Opazujte jih z zanimanjem. Recite si: “Zanimivo. Nikjer ni nikakršne grožnje ali pretnje, meni pa se je porodil občutek nemira in tesnobe. Le od kje se je to zdaj vzelo?” In bodite s tem. Dovolite si občutiti. Pomislite, na kaj vas to spominja. Recite si: “To se pa čuti kot…” morda je to kot težak kamen na prsih

Morda kot ostre naramnice, ki se zarežejo v rame pod težo bremena nahrbtnika. Morda je to kot pekoča bolečina v nogah, ko ste bežali pred podivjanim sosedovim psom. Morda kot neprijetna bolečina, ko ste si toščali konico svinčnika v dlan na sestanku, da je ta bolečina preglasila tisto notranjo, ko ste se soočali z informacijo o odpuščanju v podjetju.

Dovolite si čutiti, dovolite si potovati k izvoru. In dovolite si biti prizanesljivi s seboj. Zavedajte se, da so vam vsa ta prepričanja nekoč, ko ste bili v odvisnostnem razmerju od pomembnih drugih služila, da ste se lažje soočali s frustracijami takrat in da ste preživeli. Recite si: “Dobro se je izšlo. Tu sem, jaz, odrasel, spisoben poskrbeti zase. Dobro sem to opravil. A sedaj nisem več odvisen od drugih. Sedaj sem v stanju sam zadovoljiti svoje potrebe, najsi bo fiziološke, kakor tudi čustvene. In sedaj, kot odrasel in zrel sem zmožen poskrbeti za svoje koristi in jih zavarovati. Zato marsikatero prepričanje od takrat zdaj ni več potrebno niti primerno. In je čas, da ob teh in teh čustvih in občutkih razvijem drugačne, trenutni situaciji bolj prilagojene odzive.”

Afirmacije brez vzpostavitve asociacij s čustvi ne delujejo na dolgi rok in so celo lahko kontraproduktivne, saj lahko ustvarjajo nihanja med evforijo in disforijo, za katera še nimamo razvitih mehanizmov za regulacijo.