oče ima čez 80 let, ker živim blizu, mu marsikaj pomagam – zakurim, skuham, pospravim. Vidimo se dnevno. Brata sta v drugih krajih in očeta obiščeta 2 x letno. Nimata dobrih odnosov z očetom, zelo sta odtujena z njim in tudi ne marata ga. Oče dostikrat pravi, da ima samo mene in da mi bo dal več, zaradi tega sta brata tudi jezna in nanj pritiskata, da smo vsi otroci enaki. Sedaj pa se je pojavil problem grabežjlivosti bratov, in sicer ona vztrajata, da moramo vsi enako dobiti po smrti očeta, ker smo vsi zakonski dediči. Meni se zdi to milo rečeno smešno, zakaj – edina jaz imam stike z očetom, mu pomagam, edino name se bo lahko zanesel, ko bo bolan. Mislim da je prav, da mi oče v oporoki da nekaj več, zato da se naredi neka razlika med nami, ker razlika med nami je. Prosila bi vas za vaše mnenje, prosim vzdržite se komentarjev, da se nam gre samo za dediščino .Rada bi slišala vaše mnenje. Hvala vnaprej.

če bo oče potreboval resno pomoč, boste formalno vsi enako dolžni pomagat, ali finančno ali z delom. Če razumem tebe, mu pomagaš zato, da boš več dedovala. V tem priimeru morata z očetom narediti pogodbo o preužitku, potem si samo ti dolžna pomagat, po smrti pa tudi vse dobiš.

Če bo moral oče v dom, pa ne bo imel dovolj visoke penzije, da bi sam plačeval, si boste stroške morali razdeliti vsi 3 otroci v enakem delu.
Drugače pa tvoj oče lahko naredi oporoko, kjer bo tebi zapustil večji delež (lahko pa tudi vse), ker zanj pač skrbiš. Potem lahko tvoja brata po očetovi smrti to oporoko sicer izpodbijata, ampak dobila bosta damo nujni delež.

Mislim, da ti pripada več, skrb za starše se ne začne takrat ko so onemogli.

Pripada ti več, to je dejstvo.

pri nas je bilo tako, da je moja mama skrbela za svojo mamo do smrti, pa so po smrti njene sestre in brat zahtevali dediščino in so jo tudi dobili na sodišču. moja babica pač ni nič napisala, da daje moji mami kaj več.
jaz sem od svoje mame najdlje, moji sestri obe živita blizu nje in se velikokrat vidijo, midve dvakrat na leto. pa nismo nič skregane ali kaj drugega, pač živim na drugem koncu države. moji mami na kraj pameti ne pade, da bi zato dala meni manj in sestrama več, ker pravi, da smo vse enake, ker se tudi do nje obnašamo enako. to, da se midve manj vidiva ne pomeni, da nisva v stikih. je pa pred leti ena od mojih sestra izrazila isto namero kot ti, da bi se k mami vselila in bi ji mama prepisala vse. pa ni šlo, smo se ostale tri (jaz, moja druga setra in mama) uprle. tako to pač ne gre. vsem enako.

O pravičnosti in nepravičnosti tukaj ne bomo, ker ima vsak svoj pogled na zadevo.

Zakonsko je pa zadeva takšna. Če obstaja oporoka, se deduje po njej. Ampak za to mora oče spisati oporoko. Z njo lahko s svojim premoženjem razpolaga, kakorkoli želi, lahko ga prepusti tudi meni npr. Vendar so zakoniti dediči upravičeni do nujnega deleža, ki je v primeru otrok 1/2 zakonitega. Zakoniti delež bi bil pri vas, če ste samo trije otroci, vsak 1/3, torej nujni delež 1/6. Nujnega je treba zahtevati na sodišču.

Če oporoka ne obstaja, se deduje po zakonu, torej kot prej omenjeno, vsak dedič do 1/3 (če ste trije otroci in ni kakšne partnerice).

Če je premoženje v nepremičninah ipd, je pametno, da se na zapuščinski dogovorite, kdo dobi kaj in kdo koga izplača, da ne vlečete naprej neke solastnine, ki vam bo glede na trenutne odnose prinesla še več problemov.

Obstaja še pogodba o dosmrtnem preživljanju, kjer pa pomeni, da tisti, ki preživlja, skrbi za osebo v vsem, torej če bi prišlo do doma ali česarkoli, bi ta oseba (najbrž ti) morala vse pokriti, vse stroške, vse. Če bi oče to sklenil in z njo vse prepustil tebi, do dedovanja sploh ne bi prišlo in bi ob njegovi smrti ti vse dobila.

Bistveno je, da se zavedate, da lahko oče samostojno razpolaga s svojim premoženjem, kot sam želi, in to je edino pravično. Torej spiše oporoko (pri čemer mora upoštevati nujni delež oziroma ga lahko dediči potem uveljavljajo), nekomu proda, podari svoje premoženje že pred smrtjo, pa to ne rabi biti nihče od zakonitih dedičev. Lahko on vse npr. podari meni in za dedovati ne ostane nič več. To pišem samo zato, da se zavedate, da gre za njegovo premoženje in vi, dokler niste dediči in dokler se ne ve, kaj v dediščino sploh spada, nimate nobenih pravic ali upravičenj iz tega njegovega premoženja. Pravično je edino, da se upošteva njegova volja.

Če oče meni, da bi ti dal več, pač napiše oporoko. Čist simpl. Ne vem, zakaj bi bilo potrebno mnenje nekih neznancev z anonimnega foruma?

Oče lahko premoženje podari že za časa življenja.
Vse o nujnih deležih je zgoraj jasno napisano.
Mene je zmotila preračunljivost v ozadju tvojih domnevnih “dobrih del”.
V kolikor oče premoženja ne bo prodal/podaril pred smrtjo in boš njegov glavni dedič ti, začni varčevati za izplačilo nujnih deležev svojih sorojencev.

Ne, nikjer ni zabetonirano, da morajo vsi dediči ali vsi otroci dobiti enako. Ni takega zakona, ki bi to predpisoval.
Oče kot lastnik svojega premoženja popolnoma sam odloča, kaj bo naredil z njim. Prav je, da se pri odločanju o tem upošteva tudi to, kdo skrbi zanj, ker je to huda obveznost – zdaj skočiš k njemu zaradi najnujnejšega, ko/če bo obležal ali potreboval popolno oskrbo, boš pa hebala ježa, po domače povedano. To ni hec in to organizirat ni mačji kašelj, hkrati je tudi finančni zalogaj. Skratka, če z bratoma ni mogoča razumna beseda, potem se nima smisla pregovarjat z njima. Oče pa naj naredi tako, kot se mu zdi prav in pravično.
Pogodba o preužitku je odplačilna in brata potem ne moreta zahtevati nujnega deleža, če ti bo premoženje zapustil z oporoko, ga pa lahko zahtevata. Z darilno/izročilno se morata strinjat.

Kaj pa, če vas oče preživi, skratka, da umrete pred očetom, navkljub temu, da je star 80.

njegovo voljo se da izpodbijati, kakor tudi pogodbo o preužitku.

njegovo voljo se da izpodbijati, kakor tudi pogodbo o preužitku.
[/quote]

z institutom oporoke lahko oče razpolaga samo s polovico premoženja, s pogodbo o preužitku pa s celoto. Če je pogodba o preužitku pravno formalno dobro speljana, je veljavna in se z izpodbijanjem nič ne doseže.

njegovo voljo se da izpodbijati, kakor tudi pogodbo o preužitku.
[/quote]

To, da se da izpodbijati, ne pomeni tudi, da se dejansko izpodbije. Mora biti pa že dober razlog in prav gotovo ne bodo ugodili nekomu, ki pride dvakrat na leto, in rekli, da tisti, ki je tam vsak dan, ni opravil svoje pogodbene obveznosti. Halo.

z institutom oporoke lahko oče razpolaga samo s polovico premoženja, s pogodbo o preužitku pa s celoto. Če je pogodba o preužitku pravno formalno dobro speljana, je veljavna in se z izpodbijanjem nič ne doseže.
[/quote]

Neskončno je primerov, ko leni ljudje prežijo na obnemogle starejše, jim lezejo dobesedno v rit z drobnimi uslugami in jih tako čustveno indoktrinirajo do te mere, da lastnik premoženja z njim ravna nepošteno.
Tudi primer avtorice ima take elemente, kajti kakor je brati, ona ne nudi pomoči očetu zato ker ga ima najbolj rada temveč zato, ker je najbolj pohlepna. To trdim zato, ker bi ta čas lahko delala kaj drugega za pridobitev svojega premoženja.

Neskončno je primerov, ko leni ljudje prežijo na obnemogle starejše, jim lezejo dobesedno v rit z drobnimi uslugami in jih tako čustveno indoktrinirajo do te mere, da lastnik premoženja z njim ravna nepošteno.
Tudi primer avtorice ima take elemente, kajti kakor je brati, ona ne nudi pomoči očetu zato ker ga ima najbolj rada temveč zato, ker je najbolj pohlepna. To trdim zato, ker bi ta čas lahko delala kaj drugega za pridobitev svojega premoženja.
[/quote]

ti domnevaš, da obstaja nekaj takega kot je pošteno. Tukaj gre le za različne načine delitve zapustnikovega premoženja, ki so lahko pravno sporni ali pa ne. O moralnih dilemah se nima smisla spraševati. Tudi samo dedovanje je samo pravna zadeva, tako kot zasebna lastnina.

To, da se da izpodbijati, ne pomeni tudi, da se dejansko izpodbije. Mora biti pa že dober razlog in prav gotovo ne bodo ugodili nekomu, ki pride dvakrat na leto, in rekli, da tisti, ki je tam vsak dan, ni opravil svoje pogodbene obveznosti. Halo.
[/quote]

Mogoče je dvomiti v avtoričine poštene namene. Ne bi bilo pa mogoče v primeru, če bi vsaj poizkušala z bratoma skleniti dogovor koliko je vredno katero njeno dejanje v korist njihovega očega.

Trije sorojenci imajo pravico ovrednotiti neko dejanje, ki bi ga eden izmed njih opravil v korist njihovega očeta. Tega avtorica seveda noče ker se zaveda, da lahko neko dejanje naredi neprimerno lažje (z manj porabljenega časa in denarja) kakor pa brata. V primeru, da pa bi bratoma priznala njun večji vložek za isto opravljeno dejanje, pa bi njeno pričakovanje bilo pošteno.

Neskončno je primerov, ko leni ljudje prežijo na obnemogle starejše, jim lezejo dobesedno v rit z drobnimi uslugami in jih tako čustveno indoktrinirajo do te mere, da lastnik premoženja z njim ravna nepošteno.
Tudi primer avtorice ima take elemente, kajti kakor je brati, ona ne nudi pomoči očetu zato ker ga ima najbolj rada temveč zato, ker je najbolj pohlepna. To trdim zato, ker bi ta čas lahko delala kaj drugega za pridobitev svojega premoženja.
[/quote]
Tako ti to dojemaš v zrcalu tvoje podobe. Odstrani filter lastne grabežljivosti in še enkrat poskusi nepristransko prebrati, kaj je napisala avtorica. Odtujena brata, ki nimata dobrih odnosov in ne marata očeta. Obiščeta ga 2x letno. Oče pravi, da ima samo avtorico in edino nanjo se bo lahko zanesel, ko bo bolan. Avtorica mu marsikaj pomaga – zakuri, skuha, pospravi. Vsak dan je pri njemu.

In ti si iz tega razbral-a, da avtorica preži na očeta, ga čustveno indoktrinira in je najbolj pohlepna. Zazri se vase in razmisli, kakšen-kakšna oseba si ti sama.

Mogoče je dvomiti v avtoričine poštene namene. Ne bi bilo pa mogoče v primeru, če bi vsaj poizkušala z bratoma skleniti dogovor koliko je vredno katero njeno dejanje v korist njihovega očega.

Trije sorojenci imajo pravico ovrednotiti neko dejanje, ki bi ga eden izmed njih opravil v korist njihovega očeta. Tega avtorica seveda noče ker se zaveda, da lahko neko dejanje naredi neprimerno lažje (z manj porabljenega časa in denarja) kakor pa brata. V primeru, da pa bi bratoma priznala njun večji vložek za isto opravljeno dejanje, pa bi njeno pričakovanje bilo pošteno.
[/quote]

ne gre čisto tako , enostavno ne gre. Pravni instituti so narejeni drugače.

ti domnevaš, da obstaja nekaj takega kot je pošteno. Tukaj gre le za različne načine delitve zapustnikovega premoženja, ki so lahko pravno sporni ali pa ne. O moralnih dilemah se nima smisla spraševati. Tudi samo dedovanje je samo pravna zadeva, tako kot zasebna lastnina.
[/quote]

Nekaj takega kot je pošteno obstaja. To je prav. To priznava tudi pravo že s tem, ker vsebuje prav.

Tako je moč trditi, da je vsako dejanje lahko pravno korektno ali pošteno, lahko pa tudi ne.

Nekaj takega kot je pošteno obstaja. To je prav. To priznava tudi pravo že s tem, ker vsebuje prav.

Tako je moč trditi, da je vsako dejanje lahko pravno korektno ali pošteno, lahko pa tudi ne.
[/quote]

eh ti ves čas mešaš zraven neke svoje predstave. Po tvoje bi moral ata plačevati za vsak obisk, oziroma bi se vsak obisk očeta odštel od dediščine in bi dediščino dejansko pridelali. Bistvo dediščine pa je v glavnem v tem, da nekomu nekaj iz lufta pade, ker se je rodil točno določeni osebi.
Oče bi rad dal več hčeri, torej naj se posluži legalnih pravnih elementov, ki mu to omogočijo.

Mogoče je dvomiti v avtoričine poštene namene. Ne bi bilo pa mogoče v primeru, če bi vsaj poizkušala z bratoma skleniti dogovor koliko je vredno katero njeno dejanje v korist njihovega očega.

Trije sorojenci imajo pravico ovrednotiti neko dejanje, ki bi ga eden izmed njih opravil v korist njihovega očeta. Tega avtorica seveda noče ker se zaveda, da lahko neko dejanje naredi neprimerno lažje (z manj porabljenega časa in denarja) kakor pa brata. V primeru, da pa bi bratoma priznala njun večji vložek za isto opravljeno dejanje, pa bi njeno pričakovanje bilo pošteno.
[/quote]

Ne, ne vem, od kod si pobrala tole ovrednotenje itd. Tega ni, ne obstaja, samo ali izpolnjuješ pogodbo ali ne.
Očitno tudi še nikoli nisi skrbela za obnemoglega svojca, da sploh govoriš o vrednotenju. Koliko je vredno leto dni tvojega življenja? Je to sploh mogoče ovrednotiti? Kaj misliš, kako obnemogel svojec vrednoti to pomoč – na ure, minute, preživete ob njem, ali mu je neprecenljiva zavest, da bo zagotovo nekdo poskrbel zanj po svojih najboljših močeh, da ne bo cele dneve prepuščen sam sebi, samo negovalka ga bo prišla vsakih nekaj ur previt in obrnit.

Tisti, ki skrbijo za starše, se verjetno čutijo malček ogoljufani, če to potem nič ne pomeni, ko je treba deliti, in če sorojencem nič ne pomeni, da je nekdo skrbel za starše, medtem ko so se oni lahko veselo čohali po riti. Ljudje hodijo tisoč km daleč k svojim na obisk, pa se ne omejijo samo na dvakrat letno. Ta dva brata bi, če bi le želela, lahko prišla večkrat, na primer vsak enkrat na mesec in bi vsaj dva vikenda na mesec razbremenila sestro, pa recimo toliko, da bi šla v miru na dopust. Njej bi to ogromno pomenilo in v tem primeru verjetno debate o dedovanju niti ne bi bilo. Potem bi bilo njej jasno, da se vsi trudijo po najboljših močeh. Dvakrat na leto je pa pod linijo najmanjšega odpora. Tako daleč, da ne moreš priti večkrat, je samo svojec, h kateremu ne maraš priti večkrat (pa Avstralija no, okej).

Tako ti to dojemaš v zrcalu tvoje podobe. Odstrani filter lastne grabežljivosti in še enkrat poskusi nepristransko prebrati, kaj je napisala avtorica. Odtujena brata, ki nimata dobrih odnosov in ne marata očeta. Obiščeta ga 2x letno. Oče pravi, da ima samo avtorico in edino nanjo se bo lahko zanesel, ko bo bolan. Avtorica mu marsikaj pomaga – zakuri, skuha, pospravi. Vsak dan je pri njemu.

In ti si iz tega razbral-a, da avtorica preži na očeta, ga čustveno indoktrinira in je najbolj pohlepna. Zazri se vase in razmisli, kakšen-kakšna oseba si ti sama.
[/quote]

Preveč je primerov od staršev odtujenih in med seboj skreganih sorojencev. Zelo malo pa je primerov, ko je volja lastnikov premoženja prvo to urediti, pa potem svoje premoženje razdeliti.

Vse se da, če je prav(n)a volja.

Ne, ne vem, od kod si pobrala tole ovrednotenje itd. Tega ni, ne obstaja, samo ali izpolnjuješ pogodbo ali ne.
Očitno tudi še nikoli nisi skrbela za obnemoglega svojca, da sploh govoriš o vrednotenju. Koliko je vredno leto dni tvojega življenja? Je to sploh mogoče ovrednotiti? Kaj misliš, kako obnemogel svojec vrednoti to pomoč – na ure, minute, preživete ob njem, ali mu je neprecenljiva zavest, da bo zagotovo nekdo poskrbel zanj po svojih najboljših močeh, da ne bo cele dneve prepuščen sam sebi, samo negovalka ga bo prišla vsakih nekaj ur previt in obrnit.

Tisti, ki skrbijo za starše, se verjetno čutijo malček ogoljufani, če to potem nič ne pomeni, ko je treba deliti, in če sorojencem nič ne pomeni, da je nekdo skrbel za starše, medtem ko so se oni lahko veselo čohali po riti. Ljudje hodijo tisoč km daleč k svojim na obisk, pa se ne omejijo samo na dvakrat letno. Ta dva brata bi, če bi le želela, lahko prišla večkrat, na primer vsak enkrat na mesec in bi vsaj dva vikenda na mesec razbremenila sestro, pa recimo toliko, da bi šla v miru na dopust. Njej bi to ogromno pomenilo in v tem primeru verjetno debate o dedovanju niti ne bi bilo. Potem bi bilo njej jasno, da se vsi trudijo po najboljših močeh. Dvakrat na leto je pa pod linijo najmanjšega odpora. Tako daleč, da ne moreš priti večkrat, je samo svojec, h kateremu ne maraš priti večkrat (pa Avstralija no, okej).
[/quote]

Se opravičujem zaradi zlorabe nicka, tole zgoraj sem napisala jaz, še dobro da res, ampak me je robotsko preverjanje čisto zmedlo, veliko dela je s tem.

Ne, ne vem, od kod si pobrala tole ovrednotenje itd. Tega ni, ne obstaja, samo ali izpolnjuješ pogodbo ali ne.
Očitno tudi še nikoli nisi skrbela za obnemoglega svojca, da sploh govoriš o vrednotenju. Koliko je vredno leto dni tvojega življenja? Je to sploh mogoče ovrednotiti? Kaj misliš, kako obnemogel svojec vrednoti to pomoč – na ure, minute, preživete ob njem, ali mu je neprecenljiva zavest, da bo zagotovo nekdo poskrbel zanj po svojih najboljših močeh, da ne bo cele dneve prepuščen sam sebi, samo negovalka ga bo prišla vsakih nekaj ur previt in obrnit.

Tisti, ki skrbijo za starše, se verjetno čutijo malček ogoljufani, če to potem nič ne pomeni, ko je treba deliti, in če sorojencem nič ne pomeni, da je nekdo skrbel za starše, medtem ko so se oni lahko veselo čohali po riti. Ljudje hodijo tisoč km daleč k svojim na obisk, pa se ne omejijo samo na dvakrat letno. Ta dva brata bi, če bi le želela, lahko prišla večkrat, na primer vsak enkrat na mesec in bi vsaj dva vikenda na mesec razbremenila sestro, pa recimo toliko, da bi šla v miru na dopust. Njej bi to ogromno pomenilo in v tem primeru verjetno debate o dedovanju niti ne bi bilo. Potem bi bilo njej jasno, da se vsi trudijo po najboljših močeh. Dvakrat na leto je pa pod linijo najmanjšega odpora. Tako daleč, da ne moreš priti večkrat, je samo svojec, h kateremu ne maraš priti večkrat (pa Avstralija no, okej).
[/quote]

Vsakršno izhajanje iz lastnih izkušenj ni pravno korektno. Zato zakone kot družba tudi imamo.