ŠIVILJA IN ŠKARJICE
Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe. Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je imela eno majhno okence na vrt. Sama je bila, zato jo je začel dolgčas napadati, čeprav je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja.
“Kaj, ko bi imela take škarjice; da bi se jim samo reklo:
Škarjice, hrustalke,
po rumeni mizi bežite,
jopico mi urežite !
pa bi me poslušale. Če bi jim pa dejala:
Škarjice, hrustalke,
zdaj se pa ustavite,
zdaj pa v kot se spravite!
pa bi se takoj ustavile, to bi bilo lepo!” je dejala sama pri sebi, pa vendar tako, da jo je lahko slišal tudi kdo drugi. Kakor je to izgovorila, je priletela na vejo pred okencem drobna ptička in zapela:
“Oj Bogdanka, kar si prosila, to si dobila!”
Ko je deklica to slišala, se je tako ustrašila, da se je zbodla v prstek. Medtem pa, ko si ga je obvezovala s platencem in belo nitjo, je čudna ptičica odletela. To je bilo Bogdanki žal, ko je ni več videla! Kako rada bi še enkrat slišala tiste besede od drobne ptice. Toda ptičice ni bilo nikoder več. “Čakaj,” si je mislila deklica, “hočem pa vendarle poskusiti, kar je dejala ptičica!” In hitro je zapela:
“Škarjice, hrustalke,
po rumeni mizi bežite,
jopico mi urežite!”
In glej ga, spačka! Škarjice – hrustalke so se dvignile in jele rezati belo platno na mizi. Obračale so se hitro kakor kača in rezale tako natančno, da se deklica ni mogla dovolj načuditi. In ko je bilo urezano vse platno na mizi, so skočile dol na skrinjo, da bi tudi tam pričele svoje delo. Toda deklica jim je brž zaklicala:
“Škarjice, hrustalke,
zdaj se pa ustavite,
zdaj pa v kot se spravite!”
In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti ganile se niso.
“To pa to!” si je mislila Bogdanka vsa, srečna in vesela. Kaj bi ne bila ! Zdaj ji ni bilo treba polovico toliko delati kot poprej. Ona je samo šivala, rezale pa so škarjice same. Tudi grajska gospa je bila dosti bolj zadovoljna z njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko tako lepo natančno in vendar tako hitro narediti. Pride torej nekega dne k nji in ji reče:
“Kako je to, ljuba moja Bogdanka, da zdaj vse tako natančno urežeš in tako hitro sešiješ, saj si prej potrebovala vedno več časa?”
“Seveda sem ga,” ji je odgovorila deklica nedolžno, “saj prej pa tudi nisem imela takih škarjic.”
“Kakšnih škarjic ?” jo vpraša sedaj gospa radovedno. In Bogdanka ji pove vse po pravici, kako je prosila za take škarjice, ki bi same rezale, in kako jih je dobila. Nato hoče gospa videti te škarjice, kako režejo. Ko jih je pa enkrat videla, jih hoče dobiti na vsak način od deklice. In ko jih ne more ne s hudo ne z lepa izprositi in Bogdanka nobenega denarja noče sprejeti zanje, tedaj jo gospa spodi iz gradu, škarjice pa ji vzame.
Vsa žalostna in potrta je šla deklica iz gradu in objokovala svojo nesrečo. Pot jo je peljala skozi temen gozd. Ko tako hodi in hodi med visokim drevjem, zasliši hkrati nad seboj znano petje. Ozre se kvišku in koga zagleda? Na drobni vejici nad deklico se je zibala tista ptičica, ki se ji je bila nekdaj na oknu prikazala, otresala je z glavico in potem tiho zapela :
“Oj Bogdanka,
kar si izgubila,
boš nazaj dobila!”
In kakor je to zapela, je že ni bilo več na drevesu. Deva pa je šla nekoliko potolažena dalje po gozdu.
Medtem pa je šla grajska gospa vsa vesela v svojo sobo, kjer je imela nakopičenih vse polno lepih oblek, pa tudi blaga zanje. Hitro vzame škarjice iz žepa in jih postavi na mizo ter vzklikne:
“Škarjice, hrustalke,
po rumeni mizi bežite,
jopico mi zrežite!”
Škarjice pa so takoj ubogale in začele rezati jopice. Ker je namreč gospa rekla “zrežite” namesto “urežite”, so škarjice trgale vse blago in obleko na drobne kosce. To se je gospa prestrašila ! Hitro je začela misliti, kaj naj reče, da jih bo zopet ustavila, toda zastonj. Ni in ni si mogla tega domisliti. Škarjice pa so le škrtale in rezale. “Joj, joj!” je javkala, “kaj bo z mojo obleko!” In hitela je k škarjicam in jim poskušala iztrgati obleko, toda škarjice se nikakor niso dale odtrgati in so le dalje škrtale in rezale. Gospa je kar besnela in jih lovila po mizi, toda škarjice so se malo brigale za njen strah in njeno jezo. “Škrt, škrt,” so delale in zrezale skoraj vso obleko, kar je bilo v sobi. Ko pa ni bilo več obleke, so se spravile kar na dragocen plašč, v katerega je bila ogrnjena gospa, in začela sedaj rezati še tega. Zdaj, zdaj je bila šele gospa v strahu, kaj bo. Kot brezumna je tekala po gradu in otresala hudobne škarjice, toda te se še zmenile niso za otresanje in so kar dalje in dalje rezale, da so leteli drobni koščki od dragocenega plašča. Tu se spomni gospa v največji sili;. da ve deklica za tiste besede, s katerimi samo se dajo ustaviti te škarjice.
Hitro, hitro se tedaj spusti za njo v gozd, da bi jo čimprej mogoče dohitela in se rešila nesrečnih škarjic. Ko je tako letela več kot pol ure, zagleda slednjič ubogo deklico, ki tiho in žalostno koraka po slabem gozdnem potu.
“Reši me, reši me, deklica, teh svojih škarjic, da mi ne porežejo še te obleke, ki jo imam na sebi; bogato te poplačam,” je začela vpiti za njo. Deklica se skoraj ni mogla zdržati smeha, ko je videla svojo nekdanjo gospo vso obupano in razcapano, vendar je hitro vzkliknila:
“Škarjice, hrustalke,
zdaj se brž ustavite
in v moj žep se spravite!”
In res! Škarjice so se takoj ustavile in v naslednjem trenutku jih je že imela deklica v svojem žepu.
Gospa je bila v hudi zadregi in se od sramote ni vedela kam dejati. Vendar pa se je hotela pokazati hvaležno in je ponujala deklici mošnjo cekinov in jo vabila, naj se zopet vrne. Toda deklica ni hotela sprejeti niti denarja niti se ni hotela več vrniti k lakomni gospe,. temveč se je lepo napotila na svoj dom, kjer si je s šivanko in čudodelnimi škarjicami toliko zaslužila, da je bila kmalu najbolj premožna deklica v vsej okolici. Pa je ostala vedno skromna in ponižna ter je storila ljudem veliko dobrega, saj je imela s čim.
KRALJ IN PASTIRČEK
Svoje dni je živel kralj, ki je vse verjel, kar mu je kdo povedal. Zato da po vsem kraljestvu razglasiti, da dobi kraljevo hčer tisti, kdor mu kaj takega pove, česar ne verjame.
Iz vseh krajev so prihajali ljudje in mu debelo lagali, on pa jim je vse verjel.
Nekega dne pride tudi reven pastirček v kraljevo mesto. Gre v gostilno in si naroči nekaj jedi in pijače. Medtem ko se tu mudi, zve, da kralj vse verjame. Zato se napoti naravnost k njemu, da bi poizkusil svojo srečo.
Ko ga kralj zagleda, ga vpraša, kaj želi. Pastirček mu pove svoj namen. Kralj pravi:
“Dobro, če ti pa vse verjamem, kar poveš, te pustim obglaviti.”
Pastirček privoli v to in prične pripovedovati:
“Ko sem nekoč služil pri nekem kmetu, sem moral, iti sejat konopljo. Komaj pa sem naredil nekaj korakov od njive, se ozrem nazaj in zapazim, da je konoplja že tako visoka kot kakšen zvonik. Grem nazaj in poskusim plezati po njej. Ko sem bil že zelo visoko, sem se hotel obrniti, pa mi kar naenkrat zdrkne in padem deset čevljev globoko v zemljo. Hitro vstanem, grem domov po lopato in sem se šel odkopavat. Ko pridem zopet domov, si mislim, da lahko pridem čez nekaj dni že v nebesa, ker se je konoplja skrila že skoraj v oblake.”
“To ti vse verjamem,” reče kralj. Pastirček pa pripoveduje dalj :
“Ko je minilo nekaj dni, se napotim v nebesa. Sprva sem lahko plezal; potem pa, ko sem plezal že več dni, sem bil tako upehan, da sem se mislil vrniti. Srečno priplezam do nekega zidu in konoplja je bila zrasla že skozi zid. Tedaj zapazim majhna vrata in jih odprem. Zdaj stopim v nebesa. Tukaj je vse cvetelo, vse je bilo v najlepši krasoti. Naenkrat zapazim, da so se moji starši peljali v zlatem vozu na sprehod.”
“To tudi verjamem,” reče kralj. Pastirček pa nadaljuje:
“Grem torej po nebesih in se razgledujem. Videl sem mnogo znanih in sem z njimi tudi govoril. Zdaj zapazim tudi tvoje starše, o kralj, ki so tekali za svinjami in jih morali pasti.”
“To ni res,” zakriči kralj, “tega ti nisi videl.”
Pastirček pa se nasmeji in pravi:
“Kralj, videl sem, videl, in ne pozabi, kar si mi obljubil.”
Kralj mu nato da svojo hčer v zakon in pozneje še celo kraljestvo.
SEDEM LET PRI BELI KAČI
Svoje dni je hodil majhen deček v gozd po drva. Nekega dne je šel mimo globoke jame, spodrsnilo mu je in je padel vanjo. V jami je bilo mnogo kač, a prva med njimi je bila kačja kraljica ali kačji lev, bela kača z bleščečim demantom na glavi. Deček se je bal kač, vendar mu niso nič hudega storile. Naglo se jih je privadil, le lačen je bil. Videl pa je, kako ližejo kače neki kamen, pa ga je začel tudi sam lizati in ni bil več lačen. Tako je preživel v luknji med kačami sedem dolgih let. Ko je sedmo leto minilo, mu je kačja kraljica rekla:
“Sinko, ti bi šel rad domov, ali ne ?”
“Seveda, rad bi šel domov,” ji je odgovoril deček, “samo ne vem, kako.”
“Ne skrbi za to,” mu je odvrnila kačja kraljica, “toda – gorje ti, če nas izdaš!” Deček je prisegel kraljici, da je ne izda, potem ji je sedel na rep in ona ga je vrgla iz jame.
Deček je šel vesel proti domu. Vsi domači so se zelo čudili, ker so mislili, da je že davno mrtev. Na vse načine so ga domači prosili in silili, naj jim pove, kje je bil toliko časa. Deček pa se je branil, dolgo časa se je branil, a ko oni le niso mirovali, jim je povedal, da je bil v jami pri kačji kraljici. Zdaj spet niso prej mirovali, dokler ni obljubil, da jim pokaže kačjo – kraljico.
Šli so k jami. Deček je splezal, na deseto bukev od jame in glasno zažvižgal. Zažvižgal je prvič – nič, zažvižgal je drugič – zopet nič, zažvižgal je tretjič – in iz jame se je prikazala kačja kraljica, bela kača z demantom na glavi. Žalostno je spregovorila:
“Sinko, sinko, zakaj si mi prisegel, da me ne izdaš ?” – Potem je rekla navzočim, naj ji puste, da se še enkrat obrne. A ko se je obrnila, je podrla devetero bukev; le desete ni mogla, na kateri je čepel deček. Sreča njegova, da je splezal na deseto bukev, kajti drugače bi bilo po njem.