pravljice
Pravljice so super. Mislim, da sem prebrala prav vse in z veseljem sem jih brala v srednji šoli in tudi kasneje. Ko sem rodila sina, sem mu jih vsak večer pripovedovala in kasneje brala. Meni je bila zelo všeč Cesarjeva nova oblačila, Svinjski pastir, Pepelka…Pravljice so me naučile, da na koncu dobro vedno zmaga nad zlim in zato še danes verjamem vanje…
Tudi moja otroka obožujeta pravljice,toda potrebno je biti pazljiv katera pravljica je primerna za katerega otroka.Pravljice znajo biti tudi nasilne in krivične.Niso vse mačehe hudobne (Pepelka,Snegulčica…) in marsikateri starši imajo finančne probleme,pa še zato ne odpeljejo otrok v gozd(Janko in Metka)Otrok posluša pravljico dosledno in jo dobesedno tudi razume.Zato,da se otroku ne porajajo nepojasnjena vprašanja osebno nasilne prizore predrugačim(lovec je dobil ukaz,da naj s Snegulčici iztrga srce…) ali se lotimo branja pravljic Svetlane Makarovič,katere se mi zdijo najboljše od vseh,posebaj Veveriček posebne sorte.
se strinjam s Selino. Mi ne beremo več Rdeče kapice, ker smo na račun te pravljice imeli en mesec zelo burne noči. V bistvu nedolžna pravljica, pa tolkio nočnih mor za mojo 5 letno hči. Pa Beli očnjak tudi ne beremo, ker je hči noče, ker je zelo žalostna, čeprav se na koncu vse skupaj lepo konča. Da ne omenjam Sneguljčice, v kateri je zlobna mačeha.
Tudi jaz sem prebral vse pravljice, ki so mi prišle na mizo. Njarajši pa še imam stare grške bajke, kajti v njih, pa tudi v drugih pravljicah je skrit nek duhovni pomen oziroma nauk. Tudi naše pripovedke in pravljice so zelo lepe.
V pravljicah je tudi veliko resničnega. Stara ljudstva pa tudi nekateri slovenski ljudje v gorah so včasih imeli stike z vilami, palčki. Imeli so še sposobnosti, ki jih mi današnji materializirani ljudje nimamo več. Bili so preprosti in brez greha, zato so se jim tudi elementarna bitja tudi prikazala.
Skratka, pravljice niso samo pravljice.
Moji dveletni hčerki veliko kažem razno vrstne slikanice. Jo zanimajo in rada gleda slikice, a ko sem ji pokazala zgodbo o Trnjulčici je bila kot hiponotizirana. Kar naprej je kazal na sliko slabe vile in spraševala: KAj je to? (bila sem kar malce v zadregi, ker nisem vedela kako točno ji naj razložim, da je to zlobna vila)