Odkrila si nekaj, a v resnici veliko premalo. Še vedno zagovarjaš svoje prepričanje, ki te je tudi pripeljalo do skorajšnjega konca.
Ravno to tvoje prepričanje, da si sama in sama sebi najboljša družba, pa da ne rabimo kaj veliko drugih…je v 99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} razlog, da ljudje izgubijo smisel in naredijo samomor.
Vse na tem svetu, ves obstoj, je pogojen s soodvisnostjo. Z izmenjavo energije. To pogojuje sam obstoj. Ko se človek zapre, ko le v sebi išče neko srečo, se izolira….prej ali slej neha obstajati.
[/quote]

Heh, sem vedela, da se boš obesil na svoje domneve o samomoru zaradi samskoti, morebitne osamljenosti in tako naprej. Nisem delala samomora. Do skorajšnjega konca lahko prideš tudi po drugačnih poteh. Amapk mi je zanimivo, da se pomisli na najboljskrajno in verjetno možnost.
Meni je jasno, da izstopam iz povprečja in ne živim navadnega, družbeno sprejemljivega klišejskega življenja. Malo nas je, ki lahko živimo sami s sabo oz. ki ne rabimo in zavestno nočemo izkoriščati drugih za oporo.
Mene je oče naučil, da se oprem sama nase in če res ne gre prosim za pomoč. In ravno to mi je pomagalo v različno težkih situacijah v življenju. Od izgube službe do težkega zdravstvenega stanja, ko sem živela na nitki v UKC-ju… 😉 In takrat se nisem vprašala kaj bodo drugi (z izjemo med. osebja) storili ali kdo mi bo pomagal, ampak kaj bom naredila jaz sama zase, kako si bom pomagala.
[/quote]
Tvoj oče je bil očitno precej nezaupljiv in obupan. Saj partnerski odnosi običajno ne temeljijo na izkoriščanju.
Mislim pa, da ni problem v tem, da ti ne bi želela drugih izkoriščati, ampak ne želiš, da tebe drugi “izkoriščajo” za pomoč, saj zatrjuješ, da ti izstopaš od povprečja, kot da si nekaj več od drugih.
Ker če boš ti druge prosila za pomoč, se boš počutila ponižano, manjvredno in dobiš občutek, da si tudi drugim nekaj dolžna potem.
In težko bi temu rekel samostojnost. Prej egoizem.

Manjka ti še ogromno. To, kar si ti ugotovila, je komaj začetek.
Po nekem obdobju, ko so se mi ena za drugo vrstile hude stvari v življenju, sem tudi jaz ugotovila, da sem močn oseba, da se lahko oprem nase, da mi nihče ne more pomagat, če si ne pomagam sama, po vsem skupaj, ko sem se pobrala, pa sem ugotovila, da sem sama sebi odlična družba.
Ampak potem, ko reš še alo naprej, ugotoviš, da marsikaj nima smisla, če si sam s seboj in da je vse veliko lepše, če lahko z nekom deliš.
Mislim, da nisi nič ven iz povprečja in zelo daleč od edinstvenosti inkaj vem kaj še vse misliš o sebi tako osebnega. Boš morala prehoditi še kar pecej poti…
[/quote]

In kaj naj mi še manjka? Jaz sem dovzetna, odprta za marsikoga in marsikaj. A ne skačem na glavo in silim v nobene odnose na silo. Nisem proti dvojini, nikakor, a ne na silo, ne zlagano. Kar mnogi počnete.
[/quote]
Spet samopoveličevanje. Mnogi le nekaj na silo, mnogi smo neumni…

jaz priznam,da sem osamljena,imam hčerko,ampak biti z nekom,ki bi mi vračal vsaj polovico ljubezni kolikor je nudim jaz …nisem nikoli našla.okoli sebe sem zgradila visoki zid in ne pustim si blizu že 10 let.Umrla bom sama

Torej ce ne pustis nikomur blizu, ne mores trditi hkrati, da nisi nikogar nasla. Ker ce ne pustis blizu, jih lahko okoli tebe je 10 takih, ki bi ti to vse vracali in dali, ampak si ti ne pustis blizu. Torej nimas nikogar, ker si se odlocila, da ne puszis blizu in da zelis umreti sama. In ce je to tvoja odlocitev ok, samo ne govori, da ni okoli ljudi,vki bi te imeli radi. So, ampak ti ga nimas ob sebi, ker ga noces in ga nisi nikoli iskala in hotela imeti.

Heh, sem vedela, da se boš obesil na svoje domneve o samomoru zaradi samskoti, morebitne osamljenosti in tako naprej. Nisem delala samomora. Do skorajšnjega konca lahko prideš tudi po drugačnih poteh. Amapk mi je zanimivo, da se pomisli na najboljskrajno in verjetno možnost.
Meni je jasno, da izstopam iz povprečja in ne živim navadnega, družbeno sprejemljivega klišejskega življenja. Malo nas je, ki lahko živimo sami s sabo oz. ki ne rabimo in zavestno nočemo izkoriščati drugih za oporo.
Mene je oče naučil, da se oprem sama nase in če res ne gre prosim za pomoč. In ravno to mi je pomagalo v različno težkih situacijah v življenju. Od izgube službe do težkega zdravstvenega stanja, ko sem živela na nitki v UKC-ju… 😉 In takrat se nisem vprašala kaj bodo drugi (z izjemo med. osebja) storili ali kdo mi bo pomagal, ampak kaj bom naredila jaz sama zase, kako si bom pomagala.
[/quote]
Tvoj oče je bil očitno precej nezaupljiv in obupan. Saj partnerski odnosi običajno ne temeljijo na izkoriščanju.
Mislim pa, da ni problem v tem, da ti ne bi želela drugih izkoriščati, ampak ne želiš, da tebe drugi “izkoriščajo” za pomoč, saj zatrjuješ, da ti izstopaš od povprečja, kot da si nekaj več od drugih.
Ker če boš ti druge prosila za pomoč, se boš počutila ponižano, manjvredno in dobiš občutek, da si tudi drugim nekaj dolžna potem.
In težko bi temu rekel samostojnost. Prej egoizem.
[/quote]

Nasprotno, prosim za pomoč, če ocenim, da nekaj presega moje zmožnosti. in pri tem nimam občutkov kot jih navajaš. In jo tudi nudim, če sem zanjo naprošena. Je pa res, da si ne kupujem na tak način naklonjenost drugih. Dam, ker želim.
In res mi je zanimivo, kako ne morete sprejeti, da nekdo živi drugače kot je vaše prepričanje, da je vaša pot edina pravilna. Kdo je tukaj potem pameten? 😉 In ja, po vaših merilih izstopam in nisem normalna, a ni tako?

Saj vem,imaš prav,ampak,če bi imel/a,ti tako slabo iskušnjo,kot sem jo jaz ..ne vem no srce se mi je strlo na prafaktoje in ne pridem več k sebi,ne zaupam,sem zelo prijazna,pravijo tudi, da me je škoda,ampak ne upam več,komaj sem si uredila življenje sebi in hčerki in zdaj to pazim kot zlato..pač tako je,kadar greva s hčerko na kakšna praznovanja,komaj čakam,da greva domov.V družbi nisem saama,sem pa osamljena.Še dobro,da imam hčerko.Ljudje te lahko tako prizadenejo,da ne najdeš več poti nazaj

Jaz se ne počutim prazno, ker nimam partnerja, ampak ker dejansko nimam urejenih odnosov s starši in si nisem blizu s sorodniki. Imamo se z enimi zelo radi, ampak jaz se odmikam od drugih. En tak čuden občutek, ko si želiš bit sam, ampak hkrati se počutiš osamljeno. Pač raje sem sama kot z nekim psihopatom, ko jih je polno.

Tudi jaz sem ravno v družbi počutim osamljeno in, če že grem na kako zabavo, grem med prvimi domov. Ne vem, ampak take zadve sprožijo v meni osamljenost. Med tem pa, ko grem recimo na izlet, skozi gozd, v gore ali kaj takega, več ur nobenega človeka, nič osamljena.

nikol ne bom razumel, kako je lahko zenska osamljena. Namrec kamor bo sla, tam bodo okrog nje skakali tipi ali zenske. Ce si tip in ne namensko isces druzbe te noben ne bo povohal.

Malo se najdem v tem, samo da nimam otrok. Jaz to nezaupanje imam v podzavesti in še marsikaj drugega. Ko bi bilo samo to. Ko bi te samo ena oseba razočarala. Pa te tudi mogoče družina.

Veš v čem je problem?
V tem, da ne ločiš biti sam in biti osamljen.
To, kar ti pišeš, je ne biti sam oz. biti sam.
To, kar pišeš, pogosto pomeni osamljenost. REs pa je, da to nisi sam.

Tvoj oče je bil očitno precej nezaupljiv in obupan. Saj partnerski odnosi običajno ne temeljijo na izkoriščanju.
Mislim pa, da ni problem v tem, da ti ne bi želela drugih izkoriščati, ampak ne želiš, da tebe drugi “izkoriščajo” za pomoč, saj zatrjuješ, da ti izstopaš od povprečja, kot da si nekaj več od drugih.
Ker če boš ti druge prosila za pomoč, se boš počutila ponižano, manjvredno in dobiš občutek, da si tudi drugim nekaj dolžna potem.
In težko bi temu rekel samostojnost. Prej egoizem.
[/quote]

Nasprotno, prosim za pomoč, če ocenim, da nekaj presega moje zmožnosti. in pri tem nimam občutkov kot jih navajaš. In jo tudi nudim, če sem zanjo naprošena. Je pa res, da si ne kupujem na tak način naklonjenost drugih. Dam, ker želim.
In res mi je zanimivo, kako ne morete sprejeti, da nekdo živi drugače kot je vaše prepričanje, da je vaša pot edina pravilna. Kdo je tukaj potem pameten? 😉 In ja, po vaših merilih izstopam in nisem normalna, a ni tako?
[/quote]
Ne, ni tako. Ne rabiš zdaj igrati neko užaljenost in polagat svojih besed na mojo tipkovnico. 🙂
In ja, hočeš biti pametna, le tega ne boš priznala. Prevelik ego. 🙂

Ne razumeš razlike. Osamljenost nima veze kdo je poleg tebe. Meni očitno ne manjka nič, ker če bi si želela, bi fanta dobila takoj. Jaz se sama zapiram pred ljudmi. Zakaj, ne znam povedat. Ne počutim se v redu v družbi. Po treh letih sem poskusila hodit najprej z enim fantom, potem drugim in pol sem raje kar zaključila z zmenki, ker jih ne mislim še ne vem koliko zamenjat. Eden se je v enem tednu izkazal za psihota, drugi je bil pa sicer še kar ok, pa mi je začel zaradi enih stvari it ful na živce. Ne morem rečt, da sta bila karkoli, ker sem se ju v enem tednu znebila. To so bile kave itd. ker dlje pa niti prišla nisem še s kom v zadnjih nekaj letih.

Tudi jaz sem ravno v družbi počutim osamljeno in, če že grem na kako zabavo, grem med prvimi domov. Ne vem, ampak take zadve sprožijo v meni osamljenost. Med tem pa, ko grem recimo na izlet, skozi gozd, v gore ali kaj takega, več ur nobenega človeka, nič osamljena.
[/quote]
Ker si dejansko v sebi osamljena. In zato takrat, ko si še dejansko v realnem svetu osamljena, ni konflikta med tvojim notranjim in zunanjim svetom. V družbi pa nisi sposobna vzpostaviti odnosa, komunikacije…Se počutiš drugačno, odrinjeno in tvoja notranja resnica spet pride na plan.
V naravi, stran od ljudi, pa ni potrebe po vzpostavitvi medsebojnih odnosov.

Da si osamljena si se sama odlocila, da nos, to je tvoja izbira…in glege na to, da si to izbrala, ne razumem zalosti ob osamljenosti. Ce si nekaj sam odlocis in izbereš, potem to narediš iz lastne volje.. da si srecen s tem, ne oa da jamras…

Ljudje te lahko tudi zelo osrecijo v odnosih, samo ti tega ne zelis videti, ne dopuscas te možnosti, ker si se odlocila videti slabo in pri tem vztrajati. Z vidika zivljenja in psihe bi lahko rekli, da je to napacno in bi bilo prav, da si poisces pomoc, ampak ce si se ti sama tako odlocila, da hoces videti vse crrno in slabo on biti zrtev , tvoja odlocitev, samobpotem jamranje nad osamljenostjo ni na mestu, se manj obtozevanje okolice, da ti ni spodobna in ne zna dati ljubezni… ker nic od tega ni res, res je to, da ti te ljubezni noces in jo zavestno zavracas.

Vsi smo bili ze tudi brutalno razocarani v ljubezni… ni to povezano samo z rojstvom.otroka… clovek te lahko se bolj prizadane tudi na druge nacine se mnogo huje kot to, da ti iz veze ostane otrok… otrok je datilo in sreca ne pa nesreca in trpljenje… res je, da je zsnj stresno, ampak ne tako tragicno, da se neb dalo preziveti.
In zamisli se kaksen vzgled dajes hcerki s tvojim odnosom do partnerstva in mnenjem o partnerjih… ce si se ti odlocila ostati sama do koncav zivljenja, tud prav, samo zarafi odgovornosti do hcerke pa mislim, da bi morala na terapijo in spremeniti svoj odnos in pogked na partnerje, ker ji znas zagreniti konkretno njeno custveno zivljenje s tskimi besedami in odnodom, ki ga tu vleces po enem razocaranju.
Kot receno vsi smo ze bili razocarani, jaz brutalno od nekoga, pa zato nisem obupala nad moskimi… imam jasno in cisto zavedanje da je bil doticni totalen kiks,lepo povedano, ampak to nic ne pive o drugih moskih… in moje srce je za druge popolnoma odprto.

Tako da ob tvojih odlocitvah jamranje nad samskostjo res ni na mestu. Ker ce si se zanjo odlocila sama, bi morala biti zdaj stecna, ne pa da jamras… dokler sama nimas razpucanih zelja in ciljev res ne bos prisla nikamor in bos vefno nesrecna v zivljenju, samo zato tudi moski niso krivi, ker bi te prizadeli, ko bi bili ob tebi in nepravi… moras sama majprej razpucat kaj si sploh zelis, ker ti ocitno sploh ni.jasno in s tako zmedenostjo noben odnos ne more biti stecen

Da si osamljena si se sama odlocila, da nos, to je tvoja izbira…in glege na to, da si to izbrala, ne razumem zalosti ob osamljenosti. Ce si nekaj sam odlocis in izbereš, potem to narediš iz lastne volje.. da si srecen s tem, ne oa da jamras…

Ljudje te lahko tudi zelo osrecijo v odnosih, samo ti tega ne zelis videti, ne dopuscas te možnosti, ker si se odlocila videti slabo in pri tem vztrajati. Z vidika zivljenja in psihe bi lahko rekli, da je to napacno in bi bilo prav, da si poisces pomoc, ampak ce si se ti sama tako odlocila, da hoces videti vse crrno in slabo on biti zrtev , tvoja odlocitev, samobpotem jamranje nad osamljenostjo ni na mestu, se manj obtozevanje okolice, da ti ni spodobna in ne zna dati ljubezni… ker nic od tega ni res, res je to, da ti te ljubezni noces in jo zavestno zavracas.

Vsi smo bili ze tudi brutalno razocarani v ljubezni… ni to povezano samo z rojstvom.otroka… clovek te lahko se bolj prizadane tudi na druge nacine se mnogo huje kot to, da ti iz veze ostane otrok… otrok je datilo in sreca ne pa nesreca in trpljenje… res je, da je zsnj stresno, ampak ne tako tragicno, da se neb dalo preziveti.
In zamisli se kaksen vzgled dajes hcerki s tvojim odnosom do partnerstva in mnenjem o partnerjih… ce si se ti odlocila ostati sama do koncav zivljenja, tud prav, samo zarafi odgovornosti do hcerke pa mislim, da bi morala na terapijo in spremeniti svoj odnos in pogked na partnerje, ker ji znas zagreniti konkretno njeno custveno zivljenje s tskimi besedami in odnodom, ki ga tu vleces po enem razocaranju.
Kot receno vsi smo ze bili razocarani, jaz brutalno od nekoga, pa zato nisem obupala nad moskimi… imam jasno in cisto zavedanje da je bil doticni totalen kiks,lepo povedano, ampak to nic ne pive o drugih moskih… in moje srce je za druge popolnoma odprto.

Tako da ob tvojih odlocitvah jamranje nad samskostjo res ni na mestu. Ker ce si se zanjo odlocila sama, bi morala biti zdaj stecna, ne pa da jamras… dokler sama nimas razpucanih zelja in ciljev res ne bos prisla nikamor in bos vefno nesrecna v zivljenju, samo zato tudi moski niso krivi, ker bi te prizadeli, ko bi bili ob tebi in nepravi… moras sama majprej razpucat kaj si sploh zelis, ker ti ocitno sploh ni.jasno in s tako zmedenostjo noben odnos ne more biti stecen
[/quote]

Ni tako preprosto. Odločila se je sama na podlagi slabih izkušenj. Ni pa se odločila, da bo imela slabe izkušnje. Ta odločitev je zato le manjše zlo, ki ga je izbral njen racionalni um. In zaradi te odločitve še ni srečna in ne more biti, ker je osamljena. Ne zna pa biti srečna v odnosu. In če bi znala, bi se odločila za partnerstvo.

Da si osamljena si se sama odlocila, da nos, to je tvoja izbira…in glege na to, da si to izbrala, ne razumem zalosti ob osamljenosti. Ce si nekaj sam odlocis in izbereš, potem to narediš iz lastne volje.. da si srecen s tem, ne oa da jamras…

Ljudje te lahko tudi zelo osrecijo v odnosih, samo ti tega ne zelis videti, ne dopuscas te možnosti, ker si se odlocila videti slabo in pri tem vztrajati. Z vidika zivljenja in psihe bi lahko rekli, da je to napacno in bi bilo prav, da si poisces pomoc, ampak ce si se ti sama tako odlocila, da hoces videti vse crrno in slabo on biti zrtev , tvoja odlocitev, samobpotem jamranje nad osamljenostjo ni na mestu, se manj obtozevanje okolice, da ti ni spodobna in ne zna dati ljubezni… ker nic od tega ni res, res je to, da ti te ljubezni noces in jo zavestno zavracas.

Vsi smo bili ze tudi brutalno razocarani v ljubezni… ni to povezano samo z rojstvom.otroka… clovek te lahko se bolj prizadane tudi na druge nacine se mnogo huje kot to, da ti iz veze ostane otrok… otrok je datilo in sreca ne pa nesreca in trpljenje… res je, da je zsnj stresno, ampak ne tako tragicno, da se neb dalo preziveti.
In zamisli se kaksen vzgled dajes hcerki s tvojim odnosom do partnerstva in mnenjem o partnerjih… ce si se ti odlocila ostati sama do koncav zivljenja, tud prav, samo zarafi odgovornosti do hcerke pa mislim, da bi morala na terapijo in spremeniti svoj odnos in pogked na partnerje, ker ji znas zagreniti konkretno njeno custveno zivljenje s tskimi besedami in odnodom, ki ga tu vleces po enem razocaranju.
Kot receno vsi smo ze bili razocarani, jaz brutalno od nekoga, pa zato nisem obupala nad moskimi… imam jasno in cisto zavedanje da je bil doticni totalen kiks,lepo povedano, ampak to nic ne pive o drugih moskih… in moje srce je za druge popolnoma odprto.

Tako da ob tvojih odlocitvah jamranje nad samskostjo res ni na mestu. Ker ce si se zanjo odlocila sama, bi morala biti zdaj stecna, ne pa da jamras… dokler sama nimas razpucanih zelja in ciljev res ne bos prisla nikamor in bos vefno nesrecna v zivljenju, samo zato tudi moski niso krivi, ker bi te prizadeli, ko bi bili ob tebi in nepravi… moras sama majprej razpucat kaj si sploh zelis, ker ti ocitno sploh ni.jasno in s tako zmedenostjo noben odnos ne more biti stecen
[/quote]

Ni tako preprosto. Odločila se je sama na podlagi slabih izkušenj. Ni pa se odločila, da bo imela slabe izkušnje. Ta odločitev je zato le manjše zlo, ki ga je izbral njen racionalni um. In zaradi te odločitve še ni srečna in ne more biti, ker je osamljena. Ne zna pa biti srečna v odnosu. In če bi znala, bi se odločila za partnerstvo.
[/quote]

Ja ok, ti si efini, ki vse ves… odlocila se je kaj bo s slabimi izkusnjami naredila… to je njena zavetna odlocitev, in ja temelji na napacnih sodbah,ki jih iz ene slabe izkusnje projevira na vse…
Se enkrat odlocila se je kaj bo narefila s slabimi izkusnjami… in izbrala je tipicni obrambni mehanizem izogibanja in predstavljanja kot zrtev. In to je njena pdlovitev, ne more zdaj pisati, da ni nasla partnerja, ce pa hkrati napise, da jih odbija zavestno… ce je nekdo tako zmeden v odnosu, bo se rako odličnega partneja, ko pride mimo odgnal in bo sel odnos v maloro, ker z nekom, ki enkrat govori tako dela pa drugace, ne mores graditi srecnega odnosa. In za to ni kriv partner, ampak ona ssvojo zmedenostjo in nejasnostjo o tem kaj si sploh zeli… in ona s takim ravnanjem je prava, da onesreci popolnoma in je slaba izkusnja za nekoga drugega, ki bi prisel v.njeno blizino

Manjka ti še ogromno. To, kar si ti ugotovila, je komaj začetek.
Po nekem obdobju, ko so se mi ena za drugo vrstile hude stvari v življenju, sem tudi jaz ugotovila, da sem močn oseba, da se lahko oprem nase, da mi nihče ne more pomagat, če si ne pomagam sama, po vsem skupaj, ko sem se pobrala, pa sem ugotovila, da sem sama sebi odlična družba.
Ampak potem, ko reš še alo naprej, ugotoviš, da marsikaj nima smisla, če si sam s seboj in da je vse veliko lepše, če lahko z nekom deliš.
Mislim, da nisi nič ven iz povprečja in zelo daleč od edinstvenosti inkaj vem kaj še vse misliš o sebi tako osebnega. Boš morala prehoditi še kar pecej poti…
[/quote]

In kaj naj mi še manjka? Jaz sem dovzetna, odprta za marsikoga in marsikaj. A ne skačem na glavo in silim v nobene odnose na silo. Nisem proti dvojini, nikakor, a ne na silo, ne zlagano. Kar mnogi počnete.
[/quote]

Ko se boš nehala primerjat z drugimi in jih blatit samo za to, da lahko poveličuješ aebe, boš razumela moj komentar.

Vsekakor pa je bolje biti samski kot pa biti z nekom, ki ti uničuje kakovost življenja. Te omejuje, ti povzroča stres in težave.

Nimam bednega življenja, vsaj meni se ne zdi.
Res je, da nimam ob sebi partnerja, ker se ni izšlo, ampak imam hčerko, na katero sem ponosna, imam vd zeta, s katerim se zelo dobro razumem, imam prijatelje in družino.
In nič ni žalostno, radi se imamo in furamo life naprej.

V življenju potrebujete samo eno osebo. To je Jezus. Pa tudi župniki znajo zelo dobro podpreti in potolažiti ljudi.

In kaj naj mi še manjka? Jaz sem dovzetna, odprta za marsikoga in marsikaj. A ne skačem na glavo in silim v nobene odnose na silo. Nisem proti dvojini, nikakor, a ne na silo, ne zlagano. Kar mnogi počnete.
[/quote]

Ko se boš nehala primerjat z drugimi in jih blatit samo za to, da lahko poveličuješ aebe, boš razumela moj komentar.
[/quote]

Mislim, da se ne poveličuje. Ampak vam, ki ste v partnerskih odnosih skuša povedati, da zato ker je samska ne bo dovolila, da jo ponižujete. in prav ima. Zato, ker imate fanta ali moža niste vi nič kaj več vredni, kar je razbrati iz te teme, pa še iz mnogih drugih tem. Če se kdo poveličuje ste to vi.

Veš, če greš v bolnico, bo partner komot sam doma. Teden, dva, tri. Ni težav.
Psa pa ne moreš pustiti kar samega.
Razen, če ti smatraš, da so moški tako nesposobni in da jih tudi ne moreš kar samih pustiti nekaj dni ali tednov doma?
[/quote]

Ravno tu je možnost povezovanja med soljudmi. Če greš na počitnice, se lahko zmeniš z drugim pasjeljubcem za varstvo ali pa prosiš za varstvo sosednjo družino, kjer si otroci neznansko želijo psa, pa jim tega odrasli zaradi pimanjkanja časa ne omogočijo, za 1 teden pa bi z veseljem prevzeli skrb. Imam nekaj samskih prijateljic, ki so prekrasne osebe, a po desetletju samskega življenja so postale zelo neprilagodljive in komplikatorske, kar sicer mene ne moti, ampak sebi otežujejo življenje s tem. Pa ni bistvo, da si kupiš psa, ampak, da se odpreš soljudem in od njih začneš pričakovati najboljše in ne najslabše. Ali pa jim pomagaš, kolikir je v tvoji moči. Na primer, če imaš vrt in domačo zelenjavo, presežek ponudiš sosedovi družini..

Saj ne jamram okoli,kako sem osamljena,to pišem vam,hčera to ne občuti,v pričo nje ne odganjam moških ali družbe,sem čisto ok,ampak ne dovolim si več razočaranj.To občutim samo jaz,nisem zdaj kakšna sirotica Jerica.Glede materialnih stvari imava dovolj,tudi letujeva,smučava,moja hčerka ne opazi,da sem osamljena,,ker sem dobra mamica,ne skrivam se zdaj v nekem kotu in jokam.Vem ,da sem sama kriva,pa saj zdaj je vseeno,samo napisala sem,hmm osamljenost je grozna,ampak,tako kot si rekel,sama sem kriva,res je ,ampak ne morem iz svoje kože.Pa nisem grda,ali stara,tečna,pač napisala sem kar je res.Se opravičujem za napake v besedilu verjetno jih je polno.

mene pa to pojezi, da imate lastne otroke za takšne budale, da nič ne vedo, nič ne čutijo, oni nimajo pojma… zakaj tako ponižujete lastne otroke… otroci še kako čutijo in vedo, čeprav so včasih tiho in nič ne povedo…
pa še _ to kar ti opisuješ je neiskren odnos v družini – med vama je neiskren odnos, ker ti igraš… ti pred otrokom igraš nekoga, kar nisi, in otrok to čuti… ti igraš srečno in zadovoljno osebo, v resnici pa to nisi – in dokler ne boš v stiku sama s seboj, svojimi, cilji, željami in dušo in bo raje igrala neke vloge v življenju boš nesrečna… življenje moraš živeti… živeti in biti mama s srcem, živeti in biti partner s srcem… itd. karkoli igraš pomeni, da ni skladno s tabo in tvojimi željami, pomeni,d a se pretvarjaš in to je recept za nesrečo in propadanje odnosov…
če se pa teb zdi, tako pretvarjanje skozi življenje ok, pač tvoja izbiora – vsak se sam odloči kako bo reševal probleme in neg. izkušnje, križišča v življenju – in tako kot se odločiš, tako potem živiš…
še vedbno ne razumem joka zaradi osamljenosti – oprosti – če si si pa sama to izbrala? čemu potem jok, če drugega v resnici nočeš in se obnašaš in delaš vse tako, da ostajaš sama? razumeš ta nesmisel in dvojnost v tvojem ravnanju?