… NE BO VAM ŽAL !

Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske
Prevedla Vera Čertalič,
Založba Eno, 2002

Tudi na Slovenskem se ob spletu določenih okoliščin ponovi uspešnost kake knjige, ki je prepričala bralce na tujem. Založbi Eno je uspel veliki met z odličnim prevodom Vere Čertalič in estetsko dovršeno, prepoznavno opremo – kot vse knjige te založbe jo je oblikoval Tomaž Plahuta – veličastnega dela Clarisse Pinkole Estés Ženske, ki tečejo z volkov. Tako kot v Ameriki in Evropi je namreč tudi pri nas mnogo kronično besnih, ujetih, neustvarjalnih, stisnjenih žensk. Takih, ki ne ohranjajo lastnega ritma, nesproščene so, odrezane od možne oživitve, potisnjene globoko v družinsko življenje, intelektualizem, delo ali nedejavnost, ker je to najvarnejše mesto za človeka, ki je izgubil svoje instinkte, našteva pisateljica obrise sodobne ženske zahodne civilizacije. A tista, ki se je odločila, da se bo prebudila, to lahko stori. Vedno obstaja možnost. Pod pogojem, da je odločitev utemeljena na prepoznanju osebne stiske in notranje potrebe po spremembi. Po drugačnem bivanju – takem, ki je značilen za intuitivno, divjo žensko. Vse več jih je, ki tulijo, naj se prebudi Divja ženska iz globine duše in začne tekoče govoriti “jezik sanj, strasti in pesništva”.

Clarissa Pinkola Estés je mednarodno priznana in nagrajevana pisateljica in pesnica, doktorica znanosti, jungovska psihoanalitičarka, za katero je četrt stoletja predavanj in zasebne prakse, in cantadora – varuhinja starih zgodb iz južnoameriškega izročila. Je poročena in mati treh odraslih otrok. Ženske, ki tečejo z volkovi je pisala dvajset let. Zbirala gradivo, analizirala pravljice, mite in legende, opisovala izbrane primere iz svoje klinične prakse, prepotovala tisoče kilometrov, da je slišala in odbrala zdravilne besede iz blata, rečnega proda, puščav in pragozdov. Se družila z volkovi in kojoti, medvedi in sloni, bila z modrimi starkami, da nam je povedala: Imej pogum biti, kar si. Divja ženska z neukrotljivo svobodno naravo, ustvarjalna in polna življenjske energije, nadarjena in modra, intuitivna in instinktivna, ki znaš ločiti pomembno od nepomembnega, in veš, kdaj je treba pripustiti smrt..

Večno žensko vitalnost je mogoče povrniti z obsežnim “psihično-arheološkimi” izkopavanji v ruševinah ženskega podzemlja, je prepričana Clarissa. Z njimi je mogoče obuditi delovanje naravne instinktivne psihe, z njeno poosebitvijo v arhetipu Divje ženske pa razpoznati delovanje in vzgibe najgloblje ženske narave. (…) Ko ženske navežejo odnos z divjo naravo, dobijo v dar stalno notranjo opazovalko, vedko, vizionarko, prerokinjo, navdihovalko, intuitivko, ustvarjalko, stvarnico, izumiteljico in poslušalko, ki vodi, predlaga in spodbuja utripajoče življenje v zunanjih in notranjih svetovih.

Divja ne pomeni kaj podivjanega, ni slabšalna beseda, temveč beseda za opis naravnega življenja. Živeti naravno življenje – to je v skladu z mojo osebno naravo kot tudi v skladu z naravo gozdov, travnikov, rek in morij – pomeni prirojeno celost in zdrave meje. Pomeni spomin na to, kdo in zakaj smo ženske. In na ta spomin je sodobna družba naložila betonske plošče, da se mnoge niso sposobne prepoznati in hirajo pod težo stereotipov in klišejev, potrošniške blaznosti in smrtne preplašenosti. Ženske se lomijo. In z njimi (in zaradi njih) njihovi sinovi in možje. Zato so Ženske, ki tečejo z volkovi pomembno branje tudi za moške

Šestnajst poglavji vodi skozi šestnajst pravljic (npr. o Sinjebradcu, grdem račku, rdečih čeveljčkih, medvedu mlade lune in brezroki deklici), ki luščijo naše vzorce kot čebulo, da se z vsako zgodbo tanjša plast z otroštvom pridobljenega in ukazi in pričakovanji drugih nanešenega. Čebulino srce postaja vse svetlejše, dokler ne zažari, kar zares smo. “Edino, kar imamo in je težko uničiti, je naša duša”. Tu je doma Divja ženska, tu prebiva božansko. In to božansko je najbolj razvidno – kakšen paradoks! – prav v temi: “Vrnitev božanskega se odvija v temi pekla”. Zato je v vseh pravljicah toliko groznega, a na koncu se vse dobro in prav konča. Kot se v naših življenjih, če smo pripravljeni poslušati Divjo žensko in ji dati prostor, ki ji gre.

Naj opozorim na avtoričino interpretacijo dveh pravljic, ki sta pogosto brani tudi na Slovenskem: Deklica z vžigalicami in Sinjebradec. S prvo so imeli muko naši prevajalci, ki so po drugi svetovni vojni morali besedilo falsificirati: Ne božič, ampak novo leto, so prevajali, ne babica v raju, temveč na novoletni jelki. Šele v osemdesetih letih smo končno lahko prebrali integralni, točni prevod. A z interpretacijo so težave še danes. Deklica z vžigalicami je vedno znova metafora za ubogo revico, za žrtev razmer, ki ji ne preostane drugega, kot da sanjajoča o svetli prihodnosti v mrazu zaspi in zaradi podhlajenosti umre. Divji ženski se kaj takega ne bi nikoli zgodilo. Ker zna ukrepati. Ker ve, da so težave zato, da se jih reši. Ker se bori za življenje tukaj in zdaj in je ne more tešiti prihodnji raj. Krščanska vzgoja, ki je predvsem nad ženskami vila roke: “Potrpite in nosite svoj križ, v raju boste poplačane”, je naredila ogromno škode. Namesto da bi se ženske borile, potrpežljivo prenašajo udarce, pijane može in zadrogirane otroke in se nenehno tolažijo z lažnimi upi: “Saj bo bolje.” Bralke Žensk, ki tečejo z volkovi z avtoričino interpretacijo postanejo borke za svoje človeško dostojanstvo, in odločno – ukrepajo.

Druga pravljica, ki so nas z njo strašili — ne bom pozabila profesorice francoščine, kako je žugala dekletom – je Sinjebradec. Vemo, kako gre. Dekle se poroči z njim, čeprav ga ne mara in se ga celo boji, a si misli, saj bo že kako, poročena pa le bom … Gospodar jo pripelje na grad in ko nekoč odpotuje, ji reče, da lahko pogleda kamor koli, razišče vse sobane, samo v določeno sobo ne sme vstopiti. Jasno, da je stopila prav vanjo! In tam videla okostja pobitih bivših žena svojega dragega. Ko se Sinjebradec vrne, vidi, da je žena odprla prepovedana vrata in pove ji, da jo bo ubil … Mene so učili: prav ji je, radovednici, kaj pa vtika nos tja, kamor ne bi smela. Že kot deklica sem protestirala: In zakaj pravzaprav ne bi smela? Saj je vendar zakonita žena! Clarissa Pinkola Estés pravi ravno obratno, kot so trdile naše učiteljice: Prav je, da je pogledala v sobo. Mož ji je najprej prepovedal obisk ene sobe, potem bi ji še druge in tretje, na kar ne bi smela več na dvorišče, na koncu bi postala njegova sužnja — zazidana, osamljena lastnina svojega moža. Pravljica spodbudi divjo žensko v duši mladoporočenke, naj se upre, naj ukrepa. Na koncu ostane živa, Sinjebradca pa ubijejo njeni bratje, ki jih je poklicala na pomoč.

Ženske, ki tečejo z volkovi so delo, ki je bilo v mnogih diskusijah širom Slovenije razglašeno za knjigo vseh knjig. Za žensko biblijo. Ki jo je treba vse življenje študirati in vedno znova preverjati stanje svoje zavesti, v kolikšni meri se sklada z razkritim v knjigi in v duši divje ženske. Iti v pravo smer, ki je vselej — navzdol.:”Navzdol v lastno delo, navzdol v notranje življenje”. In pri tem upoštevati splošna življenjska pravila, ki se glasijo: 1. Jej! 2. Počivaj! 3. Vmes se klati! 4. Ne varaj! 5. Ljubi otroke! 6. Izzivaj v mesečini! 7. Našpiči ušesa! 8. Pazi na kosti! 9. Ljubi se! 10. Tuli! Avtorica nam predlaga, da takoj začnemo s katero koli točko na seznamu. Tistim, ki se bojujejo, bi mogoče zelo pomagalo, da začnejo z deseto, svetuje. Torej — tulimo. Kajti kdor ne tuli, ne bo nikoli našel svojega tropa. Divja ženska ga potrebuje.

Manca Košir
—————————————

Naj vam povem, da sem ponosna lastnica te knjige. Knjigo toplo toplo priporočam vsem, ni pa to branje za “lahko spanje”, temveč je branje, ki pušča v človeku sledi in poglobljeno razmišljanje !