predvečer…
Draga moja gmajnica,
mi dnevi letijo…velike spremembe….in jutra s tamalčkom so zlata…in zvečer gledam kresnice…
Bo treba še malo zdržat!
Saj veste, vam že danes želim lepo jutro in lep dan in pričakovanje dopusta in vikenda in magari …plače in ..kaj jaz vem, kaj še.
Skratka nepozabni čas, čas, ki briše spomine in briše sebe.
Ampak čas, ki ni zaman!
pozdravček
D
p.s. kako veter žene oblake! Bodo kresničke?
Draga Tiha,
tako si bila ti sinoči razpoložena, kot sem jaz to
jutro. Ko sem se vozila proti službi, so se dvigali
beli koprenasti oblaki, tiste meglice pa so me spomnile
na jesensko obdobje, ko se z vrha, odkoder odhajam
zaradi nje ne vidi v dolino. Vsa dolina je kot pokrita
z belo smetano, mlečno meglo.
A to jutro me je obšla neka nepopisna milina… in hkrati
tudi malo otožnosti. Narava umita, beli oblaki so se dvigali,
sem in tja je na vetrobransko steklo padla kakšna kaplja dežja …
da, vse me je spomnilo na hitro bližajočo se jesen,
saj letos pravega polletja sploh ni in ni.
In, ko sem se napotila po pločniku tja do firme, sem v
nosnice dobila prečudovit vonj cvetočih lip, ki dajo od sebe
po dežju le še več vsega, kar premorejo. Za hip sem obstala,
zaprla oči in se v duhu preselila tako daleč nazaj, da sem
pred oči dobila celo obraz starega očeta, ki je rad poležal pod
lipo s klobukom na obrazu, prekrižanih rok na prsih in tiho
pihajoč v zrak v minutah, ki si jih je privoščil po “južini”.
Kako toplo, kako lepo mi je bilo te drobne male kratke trenutke!
Kako rada bi se vrnila tja gori, kjer sem v najranejši mladosti
občutila vse tisto, kar je občutila Heidi … in zdaj se sprašujem,
zakaj mora otrok oditi od tam, kjer mu je lepo? Ali morda …..
zakaj lipa ne cvete čez celo leto ?? Ali morda, zakaj nimam
večkrat tistega trenutka, ko bi postala in si priklicala v spomin
starega očeta v srajci z zavihanimi rokavi, s klobukom in …
zakaj si ne dovolim sezuti se in bosa teči po rosni trati, prej kot
se opravim za vsakodnevno delo ??? Kako neumno, ali ne, da
človek z odraslostjo pridobi toliko zavor in zadržkov ???
Pozdravljena, tiha, pozdravljena gmajnica. Lep dan vam želim.
In želim tudi vam, da vas vonj po nečem, kar vam je drago, za
hipec popeljejo v vaš najlepše doživeti čas.
Tiha, hvala ti… tudi za kresničke … oja, tudi za te ! In … povem
ti, da bojo, ziher bojo. Sicer se mi zdi, da se le-te pojavljajo bolj v
maju, ampak letos bojo tudi v začetku julija še !!
Marija, moja
pravijo, da človekov spomin ohrani same lepe trenutke in slabe (v glavnem) potisne v pozabo (nezavedno?).
Ampak tudi lepi spomini so lahko otožni, ker je vse minilo, ker časa ne moreš povrniti nazaj. Lahko so sonce v turobnih dneh in hrana lačnemu veselja.
Tudi medve sva se spremenili. Še sedaj se čudim travniku. Ko sem bila majhna, je bila trava velika, čez glavo. Sedaj mi je do kolen. Spremenila sem se.
Ostanejo sanje in sanjarjenja. Sanje otroka, ki se ne bodo nikoli uresničile in sanjarjenje odrasle, ki se ne bo nikoli uresničilo. A sanjati ni greh in upati ni greh.
Treba je živeti tudi ta čas in ga preživeti.
Kako?
Ne vem!
Samo verjamem, da bomo zmogli. Nič ni samemu sebi namen, vse ima smisel. Četudi ga kdaj ne vidimo.
da bi bil lep dan Marija, da nikoli ne bi pozabila hrepeneti!
pozdravček
D