Dobra je tale zgodbica, ki je nedavno nazaj
krožila po e-pošti v skrajšani obliki. Danes sem
jo našla na drugem forumu in če se jo komu ljubi
prebrati …

John Blanchard je vstal iz klopi, zgladil svojo vojaško uniformo in skrbno opazoval množico ljudi, ki so hodili mimo centralne železniške postaje. Oprezal je za dekletom, katerega srce je poznal, obraza pa ne, dekletom s cvetom na svoji obleki.

Njegovo zanimanje zanjo se je začelo pred trinajstimi meseci v knjižnici na Floridi. Ko je jemal knjigo iz police, je postal zelo radoveden, ne zaradi besed v knjigi, ampak zaradi ročno napisanega sporočila na njenem robu. Nežen rokopis je izražal modro dušo in bister um. Pri knjižničarki je ugotovil ime prejšnjega lastnika knjige. Hollis Maynell. S precejšnjim naporom je odkril njen naslov. Živela je v New Yorku. Napisal ji je pismo, se predstavil in jo povabil k dopisovanju. Naslednji dan je odšel v vojsko služiti svoji domovini.

V naslednjem letu sta se John in Hollis spoznala preko pisem. Vsako pismo je bilo seme, ki je pristalo na plodna tla njunega srca. Romanca je bila obetavna. Blanchard je prosil Hollis, naj mu pošlje svojo sliko, a ga je zavrnila. Čutila je, da če mu je res mar zanjo, potem mu mora biti vseeno, kako izgleda.

Končno je nastopil dan, ko se je John vrnil iz Evrope in s Hollis sta določila termin njunega prvega srečanja – ob sedmih popoldan na centralni železniški postaji v New Yorku. »Prepoznal me boš,« mu je napisala, »po rdečem cvetu na zavihku moje obleke. Tako je torej John ob sedmi uri stal na postaji in čakal dekle, katerega srce je ljubil, obraza pa nikoli videl.

Takole je gospod Blanchard doživljal ta dogodek:

Mlado dekle je hodilo proti meni, visoka in postavna ženska. Njeni modri lasje so valovili v vetru, oči modre kakor nebo, ustnice in lica nežna kot blag veter, brez najmanjše gubice in njena bledo zelena obleka kakor prebujajoča se pomlad. Krenil sem proti njej in popolnoma pozabil, da na sebi ni nosila cvetice. Ko sem se premaknil, je droben, dražljiv nasmešek priplaval na njene ustnice, »Greste v mojo smer, mornar?« je vprašala. Skoraj neobvladano sem naredil še korak bliže k njej, potem pa sem zagledal Hollis Maynell. Stala je skoraj naravnost za lepim dekletom. Ženska, krepko čez štirideset let, z osivelimi lasmi potlačenimi v klobuk. Bila je več kot le okrogla in njene debele noge in gležnji so bili videti vsiljeni v čevlje z nizkimi petami. Dekle v zeleni obleki se je hitro oddaljevala. Bil sem v precepu, tako močno sem si želel slediti mlademu dekletu, a vseeno je bilo moje srce tako globoko zasajeno v žensko katere duh me je resnično spremljal, bodril in držal pokonci. In sedaj je stala tukaj. Njen bledi, okrogel obraz je bil nežen in občutljiv, sive oči pa so izražale toplino in prijazno so mežikale. Prav nič nisem okleval. S prsti sem segel po majhni modri knjigici, mojemu razpoznavnemu znaku.

To ne bo strastna ljubezen, sem si mislil, vendar pa bo nekaj dragocenega, morda nekaj boljšega kot to, prijateljstvo za katerega sem ves čas bil in sem še vedno najbolj hvaležen. Poravnal sem svoja ramena, pozdravil in pogumno pokazal ženski knjigo, čeprav je bil moj glas, ko sem spregovoril, zadušen od grenkobe in razočaranja. »Jaz sem poročnik John Blanchard in vi ste zagotovo gospa Maynell. Zelo sem vesel, da se končno srečava; vas smem povabiti na večerjo?«

Obraz ženske se je raztegnil v razumevajoč nasmeh. »Ne vem čemu, sin,« je odgovorila, »toda mlada gospodična v zeleni obleki, ki je ravnokar prišla mimo, me je prosila, naj si nadenem to rožo na plašč. In naročila mi je, da če me boste povabili na večerjo, naj vam povem, da vas dama čaka v veliki restavraciji čez cesto. Rekla je, da je to nekakšen preizkus!«

Kar zmrazilo me je :)))
Hvala ti za tole zgodbico , veliko pove !!!!!!!!!!!!!!!