22-letna hči se že leto in pol bojuje z motnjami hranjenja.

Odnosi v družini so načeti, spopadamo se z jezo, obupom, žalostjo, zamerljivostjo; po dobrem letu in pol podpore, razumevanja, ljubezni, ko njena teža kljub pomoči psihoterapevta še kar pada in se po stanovanju sprehaja okostnjak, ko je bolezen poleg telesa grozljivo spremenila tudi njeno osebnost, ugotavljam, da imam vsega dovolj.

Ne zmorem več – naporne službe, napetosti doma, bolnega otroka, zahtevne ostarele matere.

Ne zmorem več. Pika. Postalo mi je res vseeno – se bo izstradala do smrti? Naj se; če ji je res tako prekleto težko živeti, kar naj se. Če je njen edini dosežek ta, da vsak dan poje manj, potem nima smisla, da se muči.

Tiste čudovito lepe deklice, ki sem jo prvič prijela v roke pred skoraj 22-timi leti, ni več.

Ste poiskali stokovno pomoč?

Vse dobro želim.

Vzemi si malo oddiha (psihičnega). Verjamem, da te težave niso prišle čez noč, odšle tudi ne bodo.

Poskusi tudi razmisliti, če lahko kakšno breme spustiš – npr. Mamo v DSO.

Ker govoriš o družinskih odnosih, predvidevam, da hčera ni edinka in ti mati samohranilka – poskusite še zmeniti za “rotacije”, da se “delo” porazdeli (seveda v okviru zmožnosti) npr. Najstniški sin lahko 1x tedensko “čuva” sestro za par ur, da imaš ti kaj time-off; mož lahko večkrat pospravi pa se še kaj s taščo ukvarja…

Če ti pa nagajajo tako, da je še več za narediti, kot, če bi že od začetka vse sama, pa ni samo hčera problem ampak bolj pokazatelj.

Psihični oddih – pod nujno.

Drži se.

Za hcero:

Kot prvo osebni zdravnik, ce se ni bila, ta jo bo napotil naprej.

Obstajajo podporne skupine, za ljudi z anoreksijo.

Psihoanalitik, da se ugotovi, kje se je zalomilo – odkriti vzrok in ga predelati

Kognitivna terapija :ustvariti nove vednjske vzroce.

Za vas:

Psiholog, nekdo ki vas po poslusal in vam odvzel breme ❤️ stopite do osebnega zdravnika, ta vas bo prav tako  napotil dalje dk psihologa.

Poiscite drugega psihoanalitika in se druge oblike podpore. Na voljo je mnnogo razlicnih terapevtov z razlicnimi pristopi.

Trenutni ocitno ni primerni.

Sem imela anoreksijo, spremeni ti nacin razmisljanja. Ona ne razume da umira.

https://www.svetovalni-svet.si/

Priporocam

Imela sem obdobje, ko sem tudi jaz hujšala, po cele dneve nisem jedla, non stop sem telovadila, prišla sem do 39 kg. Doma so mi kar naprej težili, da me bodo poslali na psihiatrijo itd. Sčasoma sem začela jesti in pridobila nekaj kg ampak se zdaj po 5ih letih, se spopadam s tem, se zdaj gledam kaj dam v usta, se konstantno tehtam, da ne bi slucajno prišla do 55 kg. Mislim, da del mene ne bo nikoli prenehal z anoreksijo in bo z mano do konca življenja.

Dejstvo je, da ja, ne moreš več in itak ne moreš nič. Gre za odraslo osebo. Pa četudi ne bi bila, bi v taki fazi ti ne mogla storiti nič. Starš lahko stori kaj na začetku, niti ne na začetku, pred začetkom, pred tem ko nastopi anoreksija, ko gre še za fazo “hujšanja”. Ko nastopi anoreksija, je to že huda duševna motnja in jo je kot tako tudi potrebno zdraviti. In tam ti kot mama nimaš kaj zraven, razen praviloma slabšat zadeve. Ampak če punca tega noče, žal noče in je v to ne moreš prisilit. Vsekakor pa trenutno zdravljenje očitno nima uspeha. Punca se je odločila umret.

istih let kot tvoja, podoben problem z bulimijo. Že 5 let. Sem se predala. Sem šla 3x z njo h zdravniku, več pa jaz ne moram. Naj že neha bruhat, preveč ma cajta.

K osebni zdravnici hodi zadnje 3 mesece, ta jo (menda) stehta, pregleda kri in “se pogovorita”.

Hči je polnoletna, torej ne smem ukrepati namesto nje, kar naprej poslušamo tudi o “poseganju v njeno integriteto”.

Obiskuje terapevta v Svetovalnici Muza, o njem imam svoje mnenje, ona drugega mnenja sploh ne želi, predlagali smo ji že se mogoče.

Grozljivo je to – gledati, kako otrok propada.

Včasih si zaželim, da bi odšla skupaj z njo. Ker se počutim kot največja zguba.

Redki razumejo, kaj se dogaja, redki ne obsojajo in redki ne pametujejo.

Mene pa tako prekleto boli.

Avtorica, ne boš vesela, kar boš prebrala… Vlak vam je odpeljal… Vgojno – do nekje 12leta.z lastnimi zgledi, adnosom -predvsem pa je noreksija bolezen čustvene odtegnitve, predvsem o v odnosu hči-mati v rani mladosti.   Malo pokoplji po svoji zgodovii, kakšen dnos si imela s svojo materjo, ker se dostikrat ta vzorec prenaša, deduje.

In hrana je tista, ki takoj sproži endorfine, homone sreče, česar takemu troku primanjkuje, ker ne dobi prave pozornosti, ljubezni, čustev in pomoči, zaupanja varnosti od starša.

Ampak……

Veliko vzrokov anoreksije tiči ravno za vrati domovanj in primarnih družin. Odnosov mama-otrok, oče-otrok, ali pa odnos sorojenci-otrok, ki trpi za motnjami hranjenja. Posledično ima neizdelano samozavest in samopodobo in kot tak hitro postane tarča sovrstnikov v pubertetniških letih. To je pa potem še dodatna sol na primarno rano.

Glede na tvoj “attitude” pisanja zna biti težava v odnosu med vama.

Ta bolezen je žal neozdravljiva; ko za njo zboli tak mlad človek s še nedozorelimi možgani in neizdelano samopodobo,, ga travma hudo prizadene, zaznamuje in spremlja skozi vse žvljenje in vedno hodi po robu te bolezni – je neozdravljiva, lahko je nadzorovana, oseba jasno mora biti nadzorovana – to je pa težko, ker to je tudi patološko, da boš nekomu nonstop za zadnjico hodil in ga psihiral še dodatno. Se lahko potuhne in uravnava s samodisciplino ampak takoj, ko nastopi stresna situacija tudi npr. po 10ih, 15ih letih, se stanje anoreksije povrne. Kar ni očem javnosti vidno, se ni zgodilo….

Okoli 20ih sem sama zapadla v bulimijo. Vem, da se z anoreksojo ne more primerjati. Prijateljica pa v anoreksijo. Zelo dolgo se je zdravila, bila na psihoterapiji.

Sedaj imava skoraj 50 let. Obe sva ok. Z izobrazbo, družinama.

Jaz sem nehala bruhat, ko sem zanosila.

Najprej poišči pomoč zase. Poskrbi zase.

Potem tudi hčeri zamenjsj psihoterapevta.

Morda se dogovorite tudi za ponovno hospitalizacijo in potem psohoterapevtsko obravnavo.

Drži se. Želim ti veliko poguma!

Meni so predlagali veganstvo in to predstavili na nacin, da lahko uzivas hrano, ki te ne zredi: zacela sem z veliko sadja, zelenjave, joguri (sojin), ampak sme seveda morala vrdeti kaj jem in vs eimeti pod kontrolo. Dali so mi priblizni jedilnik:koliko kalorij moram pojesti da se ne zredim. To mi je zelo pomagalo.

Bolezen in odpor do hrane sem zdravila s hrano

Sedaj po veliko veliko casa, sem se vedno veganka z normalno tezo, ki lahko normalno funkcionira, telovadi, ima misicno maso, in najpomembneje, sebe v ogledalu vidim kot to kaj sem, in tisti 4 centimsrti trebusceka mi ne pomenijo nic.

Po moje je pa prav, da stopiš stran, kot si rekla. Tvoja hči je odrasla in mora prevzeti odgovornost zase. Če se ti zdi, da je dobila vso možno pomoč in da si naredila, kar si lahko – potem res odnehaj. Povej ji, da jo imaš rada in da lahko vedno računa nate, a da ne zmoreš več in da če se hoče izstradati do smrti, naj se. Kruto, ampak mogoče jo bo kaj premaknilo.

Mi smo imeli podobno zgodbo, le da je bila hči mlajša, še najstnica, in nisem skrbela za starše. V nekem trenutku smo kot družina kolapsirali. Lahko bi se žrla, kaj sem naredila narobe, verjetno sem marsikaj, tako kot vsak starš, a z neznosnimi občutki krivde se enostavno ni dalo več živeti. Hči je perfekcionistka, je bila od malega, in je morala popolnoma vse v svojem življenju kontrolirati, vključno s hrano, čeprav nikoli od nje nismo pričakovali samih petk, uspehov, lepote ali vitkosti. Kaj smo naredili? Z možem sva pustila službe, prodali smo hišo in avto in šli za eno leto potovat. Niti slučajno ni bilo lahko ali kar čez noč čudežno bolje, nas je pa kot družino čisto spremenilo in hči je okrevala. Če ne bi šli, bi se pobili, z možem bi se ločila. Hči še zdaj, pri 25-ih, ni čisto ok, vseeno pa normalno funkcionira, ima službo, fanta, normalno težo.

Meni je bilo takrat že kar vseeno, čeprav sem vedela, da ne bo lahko najti službe, ko se vrnemo. A je kar šlo, tudi zato, ker sem naredila spremembe pri sebi. Zdaj imamo manjše stanovanje, a sta otroka na svojem, finančno smo ok.

Tak drastičen korak ni za vse, mogoče pa lahko kaj podobnega pomaga.

Lahko ukrepas ‘proti’ njej, ce ogroza svoje zivljenje. Kakor je napisala ena prej, priporocam popovno hospitalizacijo.

Vi sami pa se lahko tudi obrnete na druge oblike pomoci, priporocam anomimni telefon samarijan

Tudi, ce je odrasla oseba.. Reci naj se izstrada, je nebo oremaknilo. Bolelo jo bo zelo. Se bolj. Se bolj bo stradala.

To je paihicna bolezen. Kot reci samomorilni osebi, naj ze gre na strik.

Velikokrat pomaga, ko se oboleli z motnjami hranjenja popolnoma izolira od tega “cikla” rednega spremljanja.

Tprej: rešitev je: odselitev, morda kak fant, ki jo bo razumel in ga bo poslušala, mu zaupala, zgradila popolnoma novo čustveno vez in nov začetek.  Oseba z motnjami hrnjenja ne sme ostati v istem okolju, zaciklana .

Pomč strokovnjakov je dostikrat boljškoda, kot korist; ker so nenehno nadzorovani. Bulimik, anoreksik pa ne trpi nadzora nikogar nad seboj.  Ker je velikokrat kot otrok doživljal “pretirani” adzor in upravljanje s strani ene bližnje osebe, ponavadi je to roditelj. Tudi takega, zdravstvenega nadzora, konstantnega ne.

pozna primer, ko so prekinii z zdravljenjem, terapijo, spoznali partnerje, obrnili nov list, se dlepili celo od primarnih družin in živijo odlično, brez kakršnihkoli težav. Imajo svojo, novo zdravo družino.

Meni je očitno res pomagala veza s fantom, sedaj možem.

Presenetli so me odnosi v njegovi družini. Kako nič ne komplicirajo. Kako se sploh ne kregajo. Kako nič ne zamerijo drug drugemu.

10 let sem porabila, da sem se tega vssj malo naučila. Še vedno, pa čeprav je tega že skoraj 30 let, se kaj naučim, poskusim pogledati na stvari z drugega zornega kota.

Poročila sva se, odselila. Zaživela na novo.

Ko sem zanosila, sem z bruhanjem prenehala.

V vseh teh letih, se mi je nekajkrat zgodilo, da sem se zrlo najedla in šla bruhat. Ampak to po ene 3 dni res nekajkrat.

Dober nasvet je, da spremenite življenje. Pa čeprav ima punca 22 let. V avtodom in po svetu. Zakaj pa ne?

Če le imate vsaj malo možmosti. Službe se pa tudi dobijo. Ne oh in sploh, ampak se dobijo. Za preživeti je.

Zdaj pravzaprav ne živite. Na robu ste.

Si torej vsekana?

Je 100 let nazaj tudi obstajala anoreksija? Koliko primerov pa je bilo?

Ali pa je anoreksija le bolezen sodobnega časa? Ker… ženska mora biti suhcena, da je po današnjih standardih lepa, a ni tako? Marylin Monroe bi bila za današnje čase prava neprivlačna bajsa.

Pozdravljena!

Stara sem 19 let in sem v procesu “recovery”. Na zacetku bi rada povedala nekaj iz osebnih izkusenj. Odlocitev oz. zelja, da bi bilo boljse ne pride cez noc. Vcasih se bolnik sploh je zaveda, da je  bolan. S tem, da ji govorite da ne zmorete vec z njo nazalost to ne bo pomagalo pri zelji, da bi bila bolje.
Moja (in materina) izkusnja z MUZ-o je negativna. Sama sem sla k terapevtu, ki je bil zelo neprofesionalen in je sprozil pri meni “relapse”. Govoril je (pred mojo materjo), da so starsi bolnikov idioti, tezo njegovih pacijentk… V primeru, da hodi k njemu bi priporocala, da ni on razlog za njej “downfall”. Trenutno sem sama na cakalnem listu za Mladinsko zdravilisce Rakitna (priporocam pogledati).

Meni osebno pomaga pomoc starsev. Da te ne obupajo, mi vcasih prinesejo hrano/vprasajo ali bi z njimi jedla. Na zacetku majhni koraki. Tudi, ce si naredi svojo solato samo, da se ne izolira se bolj. Ker je bolezen izolacije. Pomagajo tudi knjige (Scoop into ED recovery, Unpack your eating disorder…), morda pogovor s prijateljicami da jo povabijo na pijaco… Ter psiholog, psihijater s katerim klikne. Morda tudi zdravila.

Priporocam, da si tudi vi poiscete pomoc in se z njo druzite ter ne govorite nic o bolezni, saj je vasa hci veliko vec kot anoreksija.

Upam, da vam kaj pomaga in upam, da se vse cimprej in cimbolje razresi.

no jaz pa ne..Sem imela probleme konec srednje in tekom študija, tudi v kombinaciji z bulimijo, potem pa spoznala sedanjega, tapravega partnerja. Že 20 let ne duha ne sluha o tem..Jem normalno in vse, ne pretiravam s športom in sem suha, kot sem tudi vedno bila, ampak v glavi nikoli ni bilo dovolj. Vse je v glavi in dokler sam ne poštimaš zadeve, super je, če imaš partnerja, ki te podpira in razume, bo šlo težko na bolje.

Mame pa znajo biti v tem primeru ” strupen” faktor. Žal, ampak je res. Jaz samo z mamo, oziroma primarno družino tega ne bi rešila, kot sem napisala, ogromno je pri tem prispeval partner, brez nekega velikega truda.

Vsi ,ki se spopadajo z bulemijo in anoreksijo jim fali nekaj v glavi. So enake ali enaki kot zasvojenci.

Torej si še ena čez les? Kaj nisi našla prej dosti debelega tiča?

Morate pa res biti čez les, če vas družba mora definirati!

Kaj bo ,ko bomo vam partnerji rekli, da ste se zredili???

Bote spet suhe butalke začele se stradati, ali bruhati???

Moraš pa biti res neuravnevešen, da si prst tišiš v usta ,ali se stradaš, samo zato, ker imaš defektno sliko o sebi .