prekleta anoreksija
Anonimno 5967, 13.07.2021 ob 21:47
Nekateri komentarji so necloveski… In se zanjih ne zmenit, ker prokovacija, ker sk nevedni.
Vsem puncam cestitam, da ste na dobri poti. Tistim, ki okrevate in tistim, ki vam je uspelo.
Avtorica, najdi pomoc zase, dober psiholog.
Srco upam na boljse case ❤️
Gremo gate na glavo in prste v usta, pa glavo čez školjko ,juhej in juhu…..
Nečloveški zakaj? Meni se te trape ne smilijo. Jih je kdo prisilil, da ne jejo, stradajo ali zanalšč bruhajo? Enako narkomani.
čez les, 13.07.2021 ob 17:46
Bila sem tam, 13.07.2021 ob 17:15
Pozdravljena!
Stara sem 19 let in sem v procesu “recovery”. Na zacetku bi rada povedala nekaj iz osebnih izkusenj. Odlocitev oz. zelja, da bi bilo boljse ne pride cez noc. Vcasih se bolnik sploh je zaveda, da je bolan. S tem, da ji govorite da ne zmorete vec z njo nazalost to ne bo pomagalo pri zelji, da bi bila bolje.
Moja (in materina) izkusnja z MUZ-o je negativna. Sama sem sla k terapevtu, ki je bil zelo neprofesionalen in je sprozil pri meni “relapse”. Govoril je (pred mojo materjo), da so starsi bolnikov idioti, tezo njegovih pacijentk… V primeru, da hodi k njemu bi priporocala, da ni on razlog za njej “downfall”. Trenutno sem sama na cakalnem listu za Mladinsko zdravilisce Rakitna (priporocam pogledati).
Meni osebno pomaga pomoc starsev. Da te ne obupajo, mi vcasih prinesejo hrano/vprasajo ali bi z njimi jedla. Na zacetku majhni koraki. Tudi, ce si naredi svojo solato samo, da se ne izolira se bolj. Ker je bolezen izolacije. Pomagajo tudi knjige (Scoop into ED recovery, Unpack your eating disorder…), morda pogovor s prijateljicami da jo povabijo na pijaco… Ter psiholog, psihijater s katerim klikne. Morda tudi zdravila.
Priporocam, da si tudi vi poiscete pomoc in se z njo druzite ter ne govorite nic o bolezni, saj je vasa hci veliko vec kot anoreksija.
Upam, da vam kaj pomaga in upam, da se vse cimprej in cimbolje razresi.
Torej si še ena čez les? Kaj nisi našla prej dosti debelega tiča?
Morate pa res biti čez les, če vas družba mora definirati!
Upam, da se ne boš kdaj srečal z osebo, za katero ti bo mar in se bo soočala s problemi kot so motnje hranjenja. Ne morem verjet kakšni nerazgledani in nerazumevajoči “idioti”hodijo po tem svetu, polni predsodkov in žlehnobe.
Desperada, 13.07.2021 ob 13:26
K osebni zdravnici hodi zadnje 3 mesece, ta jo (menda) stehta, pregleda kri in “se pogovorita”.
Hči je polnoletna, torej ne smem ukrepati namesto nje, kar naprej poslušamo tudi o “poseganju v njeno integriteto”.
Obiskuje terapevta v Svetovalnici Muza, o njem imam svoje mnenje, ona drugega mnenja sploh ne želi, predlagali smo ji že se mogoče.
Grozljivo je to – gledati, kako otrok propada.
Včasih si zaželim, da bi odšla skupaj z njo. Ker se počutim kot največja zguba.
Redki razumejo, kaj se dogaja, redki ne obsojajo in redki ne pametujejo.
Mene pa tako prekleto boli.
Naj gre ven iz te svetovalnice (Muza). Sem hodila tja tudi zaradi motenj hranjenja in lahko ti zagotovim, da nimajo zadosti izkušenj in ne znajo pravilno usmerjati. Poleg tega, če hodi k moškemu sploh ni po izobrazbi psiholog ali psihiater, ima narejeno izobraževanje samo iz Teološki fakultete (ne faks ampak izobraževanje) na temo družinskih odnosov. Pa vse preveč povezuje zdravljenje s prerokovanjem. Sicer pa poglej njegov fb profil in ti bo jasno, da o motnjah nima pojma. Sama sem zamenjala.
kot so že povedali, vzrok je v glavnem pri tebi, saj si hčeri predala slabo samopodobo, očitno te stara mati obvladuje na polno. Zato se je hči odločila, da bo nadzorovala tisto, kar edino zmore, to je lastno ubogo izmučeno telo, ker ti ne obvladuješ v svojem življenju čisto ničesar.
Ko se boš nehala obremenjevati s službo, sterala staro tja kamor sodi, se postavila v odnosu z možem, bodo tudi hčerine težave izginile.
seveda ni na mesto, na mestu je jamranje in “sočustvovanje” beri pometanje pod preprogo. Če je prava mati in si res želi, da bi hči ozdravela, bo za to naredila vse, kar je v njeni moči. To pa bo zanjo zelo boleče.
Očitno pa je mnogim veliko lažje narediti iz lastnega otroka črno ovco v družini in jo potem na silo vlačiti okrog dohtarjev, psihologov in ostalih “pomagačev”. Hči je posledica in ne vzrok slabih odnosov v družini.
Desperada, 13.07.2021 ob 11:29
22-letna hči se že leto in pol bojuje z motnjami hranjenja.
Odnosi v družini so načeti, spopadamo se z jezo, obupom, žalostjo, zamerljivostjo; po dobrem letu in pol podpore, razumevanja, ljubezni, ko njena teža kljub pomoči psihoterapevta še kar pada in se po stanovanju sprehaja okostnjak, ko je bolezen poleg telesa grozljivo spremenila tudi njeno osebnost, ugotavljam, da imam vsega dovolj.
Ne zmorem več – naporne službe, napetosti doma, bolnega otroka, zahtevne ostarele matere.
Ne zmorem več. Pika. Postalo mi je res vseeno – se bo izstradala do smrti? Naj se; če ji je res tako prekleto težko živeti, kar naj se. Če je njen edini dosežek ta, da vsak dan poje manj, potem nima smisla, da se muči.
Tiste čudovito lepe deklice, ki sem jo prvič prijela v roke pred skoraj 22-timi leti, ni več.
ANOREKSIJA je bolezen in zavedaj se, da je tvoj otrok bolan in si sam ne more pomagati. Ni to odvisno od njene volje in razumevanja bolezni. Gre za shizofreno konstelacijo na možganskem korteksu, ki je posledica JEZE v teritoriju, ki prizadene želodec, trebušno slinovka in žolčne kanale. Če želiš ti lahko napišem več na tvoj meil , če ga boš pustila tu, je pa zadeva rešljiva ob podpori vseh vseh. V džumbusu se punca ne bo postavila na noge. Še enkrat pa apeliram na tebe, da si sama tega ne želi in to ne počne namerno.