Anoreksija je kompleksna duševna motnja, ki nastane tekom daljšega obdobja, skozi odraščanje v dani družini in drùžbi. Več dejavnikov vpliva na njen nastanek. Pri vsaki osebi se na začetku terapije naredi celostno sliko (vzrokov in sprožilcev) za njeno težavo.

Od vseh motenj hranjenja je proces okrevanja od anoreksije najzahtevnejši in najdaljši ((tudi do 6 let). Pri kronični AN okrevanje pomeni vzdrževanje in ohranjanje čimboljšega stanja in kvalitete življenja, ozdravitev lahko ni več mogoča zaradi številnih poslexic skozi več let.

V socialnovarstvenih programih kot so Svetovalnica Muza, Svetovalni svet in podobni smo zaposleni izključno strokovnjaki za to področje in za področje socialnega varstva. Smo strokovni delavci v socialnem varstvu (imamo opravljen izpit iz soc.varstva) in dodatna terapevtska znanja za delo s to problematiko. Vsak terapevt ali svetovalec se že vrsto let, nekateri tudi že 20 let vsakodnevno srečujemo s pomočjo osebam z motnjami hranjenja. Naša prizadevanja so strokovno podprta , poleg tega pa v tem delu čutumo tudi svoje poslanstvo, drugače tovrstni programi soloh ne bi nastali tekom let.

Iz izkušenj opažamo, da lahko pomagamo 90% udeleženih v programu, da okrevajo v roku 1-5let. 10% osebam ne moremo pomagati. Dejavnikov je več: program za njih ni ustrezen, oseba se ne ujame s terapevtom ali terapevtko, prenizka notranja motivacija pri uporabniku programa in nazadnje tudi neustrezno sodelovanje staršev v programu ter nesodelovanjem.z zdravnikom/psihiatrom.  Kadar so ti 4 pogoji urejeni, se motnja hranjenja predvidoma začne urejati, seveda pa je najbolj ključen dejavnik v procesu urejanja Vztrajanje in potrpežljivost v odnosu, da se z osebo srečujemo kontinuirano vsak teden in da smo z njo prisotni, ko ji je najtežje.

V 10% primerih pri anoreksiji je tekom našega terapevtskega dela potrebna vmesna hospitalizacija (do 17.leta na PPO Oddelku Pediatrične klinike Lj. in od 17.leta dalje na Enoti za zdravljenje motenj hranjenja, CMZ v Lj)., potem se osebe spet vrnejo v terapijo k nam.

Pri mami 22 letnice, ki je izrazila stisko, je možna vključitev v hospitalno obravnavo na EMH, ki ga vodi dr.Karin Sernec. V kolikor teža pri AN tekom terapij v naših programih pada, je potrebno nujno sodelovanje z zdravstvom. Hcerka ima spremljanje zdravnice, ki ji lahko izda napotnico za Oddelek EMH v Ljubljani.

Mama v stiski nujno potrebuje pomoč. Predlagana je v takih primerih osebna terapija, ki si jo poiščete zase drugje. Lahko se vključite v skupino staršev, vendar starši morajo biti v tem primeru motivirani za delo na sebi. Pri mami se pojavlja problem, ker je klonila sama, in v začetnem.pismu izreka hčerki misli, ki niso primerni. Četudi jih ne izrečete, otroci to čutijo. Zato je nujno, da si poiščete pidporo najprej zase.

Na programih ugotavljamo, da starši, ki neustrezno skrbijo zase, se nato počutijo nemočne in s tem ko so v vlogi žrtve  začno ovirati terapevtski, ki se izvaja v programu s strokovnjakom tako, da razvrednotijo njegovo delo  doma pa v odnosu z otrokom v stiski odpovejo v smislu čustvene opore in sprejemanja .

Možne so še druge vrste pomoči, nyjbolje terapevtske, ki se izvajajo na tedenski bazi. Tudi v naših programih delujejo usposbljeni strokovnjaki in terapevti različnih usmeritev, a če ste kljub temu nezadovoljni, si lahko pomoč poiščete še pri privat terapevtih in poskusite. Vendar pri anoreksiji bo potrebno dolgo časa , da se bo mh uredila. To drugje ne bo nič dugače-takšne so naše izkušnje.

Mislim, da sem napisala vse možnosti in upam, da vam bo to v pomoč v tej zahtevni situaciji.

V imenu Svetovalnice Muza, Andreja Modrin Švab, psihologinja in geštalt psihotrapevtka in supervizorka

Ti gledaš samo iz svoje perspektive, ker te bolezni nimaš in ne moreš dojeti, da ni ona sama tista, ki odklanja hrano in si reče, da sedaj pač nič ne bo jedla, ampak je v ozadju resna bolezen, katera ji ne pusti jesti.

Vem, ker sem skoraj 10 let borila z MH in sicer prenajedanjem. Na srečo nisem imela še bulimije poleg, ker tako bi bila zadeva dosti bolj težka. Takrat me tudi ni nihče mogel ustaviti, da se ne bi prenajedala. Imela sem le srečo, da je to popolnoma samo od sebe izzvenelo, ampak vem, da večina z MH potrebuje strokovno pomoč.

To kar si naštelo v svojem postu velja za otroke, tale punca pa je odrasla oseba, ki je v zelo velikem sporu s svojo mamo in še kom. Punca ima anoreksijo lahko že veliko let Le kje ste bili do sedaj in kje je bila vaša pomoč?

Se precej strinjam s tem odgovorom. Razen v eni točki – je ozdravljivo – je pa mogoče tudi vprašanje, kako kdo definira zdravje, ali je v tem pogledu danes kdo zares zdrav? Je pa pot zelo dolga, težka in niti slučajno naravnost navzgor. Po mojih izkušnjah je nujna popolna osamosvojitev od primarne družine, v vseh pogledih. Tudi če res želijo pomagati. Kar ni samoumevno, bolj običajno zgolj obsojajo.

Je vedel. A temu ne jaz, ne on nisva namenjala veliko pozornosti. Danes to izgleda verjetno čudno . Me je pa bodril. Res je, da se je stanje izboljševalo, ko sva postala par. Sploh pa po poroki, ko sva zaživela skupaj.

O kakšnem slabem trenutku pa mu zdaj niti ne povem. To ni niti na 8 let npr..

Nima smisla, ker sem pravzaprav ok.

Sama sem imela v najstniskih letih anoreksijo. Takrat so nas zdravili na Vrazovem trgu, tam sem prezivela veliko mesecev. Po mojih izkusnjah in izkusnjah deklet, ki so bile takrat z mano na oddelku, je problem anoreksije v odnosu mama-hci in globjih druzinskih odnosih, predvsem mame z narcisoidno motnjo in oceta, ki ne odigra svoje vloge. Vnos hrane je bilo edino podrocje, ki sem ga lahko sama nadzorovala, vse ostalo so od mene zahtevali – perfekcionizem na vseh podrocjih. Gre za zahtevno bolezen in ne, da vi ne zmorete vec, pac pa verjetno ona ni zmogla vec. Pri meni je anoreksija trajala nekaj let, dokler nisem zamenjala okolja. Z vpitjem, slabo voljo in podobnim se ne bo koncalo, vedno huje bo.

Izbira terapevta je pomembna, predvsem pa je treba spremeniti vzorce v domacem okolju.

Ne vem ste pismeni al ste samo naslov prebrali??

Enim vam je res dolg čas

S teboj se absolutno strinjam, MAMA je za otroka teritorij in ne oče, oče je lahko vsak, mama ne in če je mama zadirčna, se dere itd….pride otrok v konflikt. To da je oče nesposoben član drižine, vpliva samo na mamo, ne na otroka toliko, razen da ga otrok pogreša če je bolj malo doma.

Ta mama ki je napisala uvodni post tega nikakor ne more rešiti, ker ni sposobna, se vidi po tem kar je napisala.

Pa, a ti si resna? Da te ni sram! Kakšna mati pa si ti? Ma nisi. Kup gnijočih smeti si. Zganjaš dramatiko neke kraljice, ti si žrtev, boga revca, ne moreš več… naj umre, da si boš ti spočila. A pa ti si sploh človek? Poglej se v ogledalo in se sooči sama s sabo! Nehaj se spravljati na hčerko! Pepka, tebi ni nič jasno. Ti imaš problem. Niso drugi tvoj problem. Ti si. Že zdavnaj prestopila mejo. Ma, daj, spravi se k sebi, spokaj k zdravniku po antidepresive in na bolniško zaradi izžetosti, mamo pa v dom! Potem pa na družinsko terapijo. Kaj ti res ni jasno, da je bolezen tvoje hčerke psihične narave in da jo tvoje zavračanje poriva le še globje? Včasih ne razumem kako ste ljudje lahko tako tupi in poleg vsega še sadistični. Tvoje deklice ni več, si rekla – no, njene mame tudi ne. To kar je njeno ljubljeno mamo zamenjalo, je razvalina, ki krivi druge in je tako otopela, da drugim želi smrt. Bolno! Ti. Ne ona. Pojdi se zdravit, dokler se še kaj humanosti v tvoji duši da rešit. Kako si pa stvari lahko pripeljala tako daleč je pa nekaj, kar bi imelo smisel predelati s terapevtom.

Po moje imas njbolj negativne izkusnje od starsev, ki so te napsihirali za psihiatra.

Potem dusevni postavlja diagnoze se psihoanalitikom je res bolno.

Pa ne, da si ljubljena od starsev tako mocno, da si zbolela kd ocaranosti z njima.

Po moje imas njbolj negativne izkusnje od starsev, ki so te napsihirali za psihiatra.

Potem dusevni postavlja diagnoze se psihoanalitikom je res bolno.

Pa ne, da si ljubljena od starsev tako mocno, da si zbolela kd ocaranosti z njima.

????