prekleta anoreksija
Draga gospa, tudi mi smo se spopadali s tem. To je nolezen otrok perfekcionistov. To je grozno. Prosili smo, jo, jokali z njo, se pogovarjali z njo, kričali nanjo, obupavali in to par let. Skoraj nerešljiv problem. Potem smo z njenim privoljenjem nadzirali količino hrane, ki jo je pojedla, pa je naskrivaj bruhala. Sama sem obupala. Mož je imel več potrpljenja. Zagrozili smo ji s pomočjo od zunaj in ji povedali, da sami ne zmoremo in ne znamo. Takrat je nehala. Počasi, ampak začela je jesti. Sram jo je bilo, da bi se razvedelo. Je pa zlata deklica takrat postala drugi človek. Mrka, nejevoljna, zaprta vase. Kot, da to ni več moj 13 letni otrok. Isto, kot pri vas. Razumem vad, o, pa še kako vas razumem, da ne zmorete več. Ampak, če boste odnehali s podporo, se bo uničila. Sami nikoli ne uvidijo, da delajo tako hudičevo narobe. Dajte še malo, iztisnite še zadnje atome iz sebe in ne odnehajte. Poskusite z njo na vse mogoče in nemogoče načine. Nekaj bo prijelo, drugače bo telo pojedlo samo sebe. Držim pesti za njo in za vas.
Naša je danes zdravnica in čisto normalna ženska, z normalno kilažo in zagotovo je že pozanila6, kako hudo je bilo, ko ni šlo naprej.
Pozdravljeni,
Tovrstne stvari so v 99% stvar celega družinskega sistema in hči po vse verjetnosti kaže na energijska ravnovesja cele družine.
Če obiskujete psihoterapevta, potem vam zgornje nebi smelo biti tuje.
Zakaj bi hci tako močno zavračala življenje?
Podajte se tudi v raziskovanje predniških linij. O tem, kako se vzorci, misli, čustva, stresi, anksioznost, depresije, travme prenašajo iz roda v rod, so že znanstvene raziskave narejene. Na nas psihološko vplivajo močno najmanj tri generacije nazaj. Če boste to raziskovali, boste prišli do praktičnih primetov, kako so močne depresije pestile nekoga živečega danes, zaradi neizražene custvene teze in stiske pri babici. Dokler človek tega ne začne raziskovati, ne more verjeti, da je vpliv tako mocan. Tudi v svoji praksi vidim ogromno povezav tezav danes, ki prihajajo od nerazresenih stvari med predniki.
Morda je to. Morda njen psiho-fizicen sistem zavraca zivljenje tukaj in zdaj.
A velja, da pomoc lahko nudimo tistemu, ki si jo zeli …
Sicer ti ne morem dati nasveta, ker nisem v enaki situaciji, vendar te razumem tudi jaz sem imela take dneve ali mesece.
Od kar sem rodila drugega otroka stvari niso bile ok. Najprej smo se borili za njegovo preživetje, in še 5let konstantnega boja z zdravjem, danes je hvala bogu zdrav, a glej ga zlomka se pri mlajšemu stvari uredijo, sem bila prepričana da sedaj bomo kot družina končno lahko zadihali, se pokaže da je starejši avtističen. Napetost je rasla v meni in sem dala odpoved v službi. Na vsakem koraku sva morala sina ocenjevati, za vsako njegovo vedenje sva morala poiskati odgovor, da sva ga lahko vodila in obvladala. Doktorje smo skenslali ker niso dali nobenih pametnih nasvetov. Tudi za njegovo samomorilno željo ni bilo nobenega nasveta. Za vse sva bila sama in še danes sva. Marsikdo iz naše okolice je pameten in daje nasvete glede vzgoje ker nihče pravzaprav ne razume kaj avtizem sploh je. Edina oseba ki mi je bila v pomoč je bila zlata pedagoginja iz šole ki je z njim delala 4 dni na teden. Ona je bila edina oseba ki je poleg naju poznala sina v pravem smislu. Hvala bogu so učitelji upoštevali moje nasvete. Sicer gredo st ari na bolje a se veedno znova pokažejo nove situacije, ko ke sina potrebno potrpežljivo učiti kako se obnašati v vsaki novi situaciji. Venda pa sedaj ko je v puberteti stvari to zakomplicira. Včasih se vprašam če bo sploh kdaj sposoben sam živeti, kaj bo ko naju ne bo več da ga usmerjava…
Tako da te razumem, so dnevi ko bi najraje obupal, vendar si zapomni, ves tvoj trud se bo poplačal. Pri nas so se stvari začele obračati na bolje ko sem najbolj želela puško vržti v koruzo.
Pa en nasvet naše pediatrinje iz časa ko smo se borili za mlajšega sina, ko ke visel na nitki. Rekla mi je, naj si predstavljam prihodnost z zdravim sinom, kako skupaj tečemo po travi in se igramo. In res vsak dan sem pred spanjem sanjarila o tem in si v živo predstavljala kako poven energije teče po travi. Ti trenutki so me držali pokonci in mi narisali nasmeh ko sem ga gledala na respiratorju in ga božala. No in to se je uresničilo.
Vse dobro vam želim <3
Anonimno 9555, 13.07.2021 ob 14:29
Desperada, 13.07.2021 ob 13:26
K osebni zdravnici hodi zadnje 3 mesece, ta jo (menda) stehta, pregleda kri in “se pogovorita”.
Hči je polnoletna, torej ne smem ukrepati namesto nje, kar naprej poslušamo tudi o “poseganju v njeno integriteto”.
Obiskuje terapevta v Svetovalnici Muza, o njem imam svoje mnenje, ona drugega mnenja sploh ne želi, predlagali smo ji že se mogoče.
Grozljivo je to – gledati, kako otrok propada.
Včasih si zaželim, da bi odšla skupaj z njo. Ker se počutim kot največja zguba.
Redki razumejo, kaj se dogaja, redki ne obsojajo in redki ne pametujejo.
Mene pa tako prekleto boli.
Lahko ukrepas ‘proti’ njej, ce ogroza svoje zivljenje. Kakor je napisala ena prej, priporocam popovno hospitalizacijo.
Vi sami pa se lahko tudi obrnete na druge oblike pomoci, priporocam anomimni telefon samarijan
najdi koga osebno, ki ima izkušnje s to boleznijo in se je izvlekel… in če se je pripravljena ta oseba pogovoriti z njo, ji svetovati, ker jo bo bolj razumela in tudi hčerka bo bolj odprta do te osebe po mojem.
Srečno
Ne vem, zakaj bi šlo samo za perfekcionizem ali družinske težave. Nekateri si sprva želijo izgubiti težo in ko ne gre več čez plato normalno, vedno manj jejo in ko so enkrat v tem, ne morejo prenehati. Družbena obsedenost in občudovanje suhosti je tudi izvor anoreksije, bulimije … Zakaj bi šlo vedno le za neke druge psihične težave.
Huh… Težko je pametovati, ampak se mi zdi, da potrebuje na nek način tudi pozornost. Napisali ste, da bi skupaj z njo šli. Kam? Pojdite! Najprej za vikend. Na morje, v gore… Brez prisile pogovora, brez prisile hranjenja… Samo vidve! Potem pa večkrat in za dlje časa. Mogoče spozna fanta, prijatelja, ali njo… Imeli se bosta lepo. Začnite počasi spet sestavljati vez, ki sta jo imeli.
Vse dobro obema! 🍀
Je prebrodila hud konflikt, med vemi in njo. Tipicno anoreksicno, ko mati izgubi custveno uglasenost s hcerko. Groznje in ostalo tezenje zlomijo voljo in zaradi njenih obcutkiliv sramote ste zmagali.
Ne glede na vse je fizicno okrevanje zgolj ficno, ne pa custveno. V ozadju je bila mocna psihicna stiska, ki je zagotovo od idealne matere, ki se ni znala nikoli custveno povezati s hcerko in orikrit konflik v partnerstvu, kar je vedno pri dusevnih motnjah otrok, ki ima za svoj custveni razvoj problematicna starsa. Pogledal sem nekaj videov, ki pojasnjujejo, te neiskrene odnose v teh intelektualnih druzinah, kjer je bil otrok oropqn custvene plati odnosa do njega.
Poanta vsega je, da starsi nimajo problematicnih otrok ampak otrok taksna starsa, ki sta custveno odceplena med seboj in do otroka.
Ni otrok perfekcionist, tisti, ki bi sprozil vzrok, ampak perfekcionisticna drucinska klima, v kateri je bilo zelo nezazeleno izrazati negativna custva, ker so druzina spodobnih vedenj in ves bes in jezo na starsa usmeri inverzivno vase in hoce suciodalno pokoncati svoje telo s tovrstno suciodalnostjo.
Seveda so starsi uzgubljeni, ker tudi oni izhajajo iz custveno hladnih druzin, kjer je bil status in storilnost glavna vrednota.
Kot je razlozeno se naj bi razvijal otrok ob starsih in stsrsi ob otroku, kar pa tem custveno zaprtim in custveno kontoliranim starsem ne uspe. Zato vlada neka pritirano zascitniska resnoba z ocetom umaknjenim v svoj svet.
So pa to baje oridne punce, sicer neproblematicne za starse, ubogljive, vestne, perfekcionisticne in za temi v druzini hvaljenimi atributi zakrivajo svojo izjemno slabo samopodobo. Zgolj modelno posnamejo materin odnos do sebe. Anoreksija ni telesni problem in se ne resuje zgolj s tezo.
Je primerna teza sele prvi ustrezen pogoj, da se ta razresi tudi psiholosko, sicer ta prikrito ostaja.
Bodo pa to tezavo na drug nacin razresevali naslednji rodovi.
Tudi hci bo verjetno custveno klepnila, ko bo njen otrok prisel v najstniska leta, ker bo v isto custveno nemoc opremljena, ko se bo njen otrok znasel v custvenih stiskah razvoja lastne custvene avtonomne identitete.
Cetudi je zdravnica ali bila sodnica, bo ostala v zamrznjena in zato okrnjeno odrasla kot vi v tistih letih custvenega razvoja, kjer dobila in obcutila najmanj, ljubezni, obcutenja, slisanosti in sprejetosti.
Idrasli, ki so se razvili ob starsih, ki so “zmagali” ohranijo obcutek ne-varne navezanosti na svoje starse in tudi sami n zmorejo vzpostaviti custvene varnosti, ker so od custev miselno odcepljeni.
Lahko si custveno lojalni svojim starsem, kot ste verjetno vi v hierhiji, lazne navezanosti na njih, ker tudi vas niso znali custveno “nahraniti”.
Kot je v vasem pisanju za zaslediti, ni nobenih custev, zgolj opis prisile, telesa, hrane in statusa.
To, da vedeti, da imata z hcerjo custveno distanciran odnos in hci le minimalno givori intimno o sebi ali kaj globljega z ocetom.
Slika navzven pa je “fantasticna” in z mozem se “ljubita”, kot pred boleznijo hcere, da bi vaju zdruzila v skrbi zanjo, ter vaju tako skusala custveno povezati. Zato je postala crna ovca druzine, da izsilila do sebe bolj mehko pozornost custev. Pa jih je na nek nacin uspelo za nekaj casa. Vse iz lastnih primarnih druzin se prenasa in se ustvari prav taksna cudtveno druzinska klima v kateri smo sami odrascali.
Ta pa ni bila custveno bogata.
@Vulkan 951 – zanimivo, natanko taka pisanja pošilja pacientom in staršem terapevt iz Muze, ki ga očitno nekateri (bivši) pacienti nimamo v najlepšem spominu …
Barba papa14.07.2021. ob 07:52 Naj gre ven iz te svetovalnice (Muza). Sem hodila tja tudi zaradi motenj hranjenja in lahko ti zagotovim, da nimajo zadosti izkušenj in ne znajo pravilno usmerjati. Poleg tega, če hodi k moškemu sploh ni po izobrazbi psiholog ali psihiater, ima narejeno izobraževanje samo iz Teološki fakultete (ne faks ampak izobraževanje) na temo družinskih odnosov. Pa vse preveč povezuje zdravljenje s prerokovanjem. Sicer pa poglej njegov fb profil in ti bo jasno, da o motnjah nima pojma. Sama sem zamenjala.
Bila sem tam, 13.07.2021. ob 17:15 Moja (in materina) izkusnja z MUZ-o je negativna. Sama sem sla k terapevtu, ki je bil zelo neprofesionalen in je sprozil pri meni “relapse”. Govoril je (pred mojo materjo), da so starsi bolnikov idioti, tezo njegovih pacijentk… V primeru, da hodi k njemu bi priporocala, da ni on razlog za njej “downfall”.
Očitno imajo “usposobljeni psihoterapevti” z “opravljenim izpitom iz socialnega dela” poleti premalo dela, pa srfajo po forumih. Eh…
Predlagam da ji rečeš, da jo podpiraš v vsem, tudi v anoteksiji, če se je tako odločila. In predlagam še, da tudi ti začneš z anoreksijo, brez očitkov ali pojasnjevanj. Ko bo videla da hujšaš, jo bo postalo strah zate, če jo že zanjo ni. Morda ji bo to dalo deugo perapektivo, bo razumela, da ljudje okoli nje zaradi nje trpijo. Jaz bi tako naredila, če drugo ne zaleže. Srečno
Ni čisto res, 14.07.2021 ob 14:17
hrana je čustvena droga, 13.07.2021 ob 13:52
Desperada, 13.07.2021 ob 11:29
22-letna hči se že leto in pol bojuje z motnjami hranjenja.
Odnosi v družini so načeti, spopadamo se z jezo, obupom, žalostjo, zamerljivostjo; po dobrem letu in pol podpore, razumevanja, ljubezni, ko njena teža kljub pomoči psihoterapevta še kar pada in se po stanovanju sprehaja okostnjak, ko je bolezen poleg telesa grozljivo spremenila tudi njeno osebnost, ugotavljam, da imam vsega dovolj.
Ne zmorem več – naporne službe, napetosti doma, bolnega otroka, zahtevne ostarele matere.
Ne zmorem več. Pika. Postalo mi je res vseeno – se bo izstradala do smrti? Naj se; če ji je res tako prekleto težko živeti, kar naj se. Če je njen edini dosežek ta, da vsak dan poje manj, potem nima smisla, da se muči.
Tiste čudovito lepe deklice, ki sem jo prvič prijela v roke pred skoraj 22-timi leti, ni več.
Avtorica, ne boš vesela, kar boš prebrala… Vlak vam je odpeljal… Vgojno – do nekje 12leta.z lastnimi zgledi, adnosom -predvsem pa je noreksija bolezen čustvene odtegnitve, predvsem o v odnosu hči-mati v rani mladosti. Malo pokoplji po svoji zgodovii, kakšen dnos si imela s svojo materjo, ker se dostikrat ta vzorec prenaša, deduje.
In hrana je tista, ki takoj sproži endorfine, homone sreče, česar takemu troku primanjkuje, ker ne dobi prave pozornosti, ljubezni, čustev in pomoči, zaupanja varnosti od starša.
Ampak……
Veliko vzrokov anoreksije tiči ravno za vrati domovanj in primarnih družin. Odnosov mama-otrok, oče-otrok, ali pa odnos sorojenci-otrok, ki trpi za motnjami hranjenja. Posledično ima neizdelano samozavest in samopodobo in kot tak hitro postane tarča sovrstnikov v pubertetniških letih. To je pa potem še dodatna sol na primarno rano.
Glede na tvoj “attitude” pisanja zna biti težava v odnosu med vama.
Ta bolezen je žal neozdravljiva; ko za njo zboli tak mlad človek s še nedozorelimi možgani in neizdelano samopodobo,, ga travma hudo prizadene, zaznamuje in spremlja skozi vse žvljenje in vedno hodi po robu te bolezni – je neozdravljiva, lahko je nadzorovana, oseba jasno mora biti nadzorovana – to je pa težko, ker to je tudi patološko, da boš nekomu nonstop za zadnjico hodil in ga psihiral še dodatno. Se lahko potuhne in uravnava s samodisciplino ampak takoj, ko nastopi stresna situacija tudi npr. po 10ih, 15ih letih, se stanje anoreksije povrne. Kar ni očem javnosti vidno, se ni zgodilo….
Se precej strinjam s tem odgovorom. Razen v eni točki – je ozdravljivo – je pa mogoče tudi vprašanje, kako kdo definira zdravje, ali je v tem pogledu danes kdo zares zdrav? Je pa pot zelo dolga, težka in niti slučajno naravnost navzgor. Po mojih izkušnjah je nujna popolna osamosvojitev od primarne družine, v vseh pogledih. Tudi če res želijo pomagati. Kar ni samoumevno, bolj običajno zgolj obsojajo.
Ne ni ozdravljivo; pri kronični dolgotrajni obliki, žal ne. Pozam primer, ko se bori oseba z bulimijo že 30 et, od svojega 14ega leta. Kljub zamenjanemu okolju, ustvaritvi lastne družine, že najstniški otroci in mož sploh ne vedo, nikoli niso opazili – tako tiho zna bruhati. Mi je sama to povedala, kako ji uspeva. Imapa zdrav odos s svojima otrokoma – nikoli ni zpostavljala – ravno nasprotje d svoje matere, kar je njena mati njej počela.In ja, težava je bila izključno z njeno materjo; ker jo je vedno dajala v nič, nikoli nič ni bilo dovolj dobro za njeno mati, tudi ko je že imela otroke, pa moža- pa odličnjakinja veskozi sicer, pametna, ne piflarka, uspešna v vsem, česarkoli se je vedno lotila. Samo za lastno mati nikoli dovolj dobro. Mati matere te osebe potomka alkoholikov sicer, torej je njena mati doživljala marsikaj, kar je “sproščala ventile” popolnoma neupravičeno in nehumano na svoji hčerki.
Pozdravljena!
Vem kaj preživljate. Tudi moja hči se zdravi za anoreksijo in se tega ne sramujem. Poizkusite ji stati ob strani, saj vas potrebuje. Morda bi bilo zanjo bolj ustrezno bolnišnično zdravljenje, kjer ji lahko nudijo strokoven kader in ustrezna zdravila. Morate razumeti, da v tej fazi v kateri je vaša hči, ni prostora za nikogar drugega kot samo za bolezen, ki se je oklepa, saj je trenutno njena edina prijateljica. Vem da je to težko razumeti, vendar tako je. Kar se tiče njenega obnašanja, to ni ona ampak bolezen, ki se odraža v njenem obnašanju. Poiščite ji ustrezno pomoč, saj sami ne boste zmogli.
Vse dobro želim vam in vaši hčeri.
Ne zmoreš službe, ostarele matere, anoreksične hčere? In zato črtala hčer? Si zihr, da imaš prave prioritete? Preberi kakšno knjigo, da boš hči bolje razumela:
Ja taksna bolna je je vsa druzina. Tudi vi in vas moz sta zelo verjetno cudezne custvene cvetke.
Hojla rija mesarija custev pa je morala peti ze pred bolezijo hcere. Zdaj ste pa zelo dobro med seboj uglsen dzez orkrster.
Zato vam svetujem, da dobite zdravo glavo v kaksnih porcijah psihoterapije, da ne bo zgolj vas custveni posnetek okreval enkrat ob da, bosta psiholosko obe hkrati ona pa se fiziolosko zraven. Vse delo je, da zamislite kaj vse ste poceli hceri in tega ne nadaljujete vec tako kot do sedaj. Enkrat morate tudi vi odrasti, da hci ne bo ob vas vecen otrok. Postanite odrasli midel, ne pa cagarjanski.
sej ne morem verjet kaj sem prebrala. ja fa*. da ni ozdravljiva? pa ti sploh kaj veš? ne govori neumnosti. Je ozdravljiva, veliko jih odzdravi. nekaj jih pa pac ne, kot pri vsaki bolezni. amapk vecina jih ce ima pravilno pomoč. tako da raje ne pisi neumnosti in ne spravljal ljudi, se globje v žalost…