Malo cudno bo tole slisat…pa ce bi jo postavili pred vrata? Recite ji, da tega ne zmorete vec gledat in naj gre na svoje. Mogoce jo bo streznilo. A dela, studira?

Ja, tezke so vse odvisnosti. Kako je pa do tega prislo in zakaj….tisto je treba resit po moje. Vse dobro ♥️🙏

Grozno je tole, se bolj grozno je za gledat. Ze jaz sem precej suha, ampak ko pa pogledam te anoreksicne punce, ene tako suhe, da jih mores dvakrat pogledat, da jih 1x vidis.. Omg, groza, ne razumem te njihove logike in kaj jim dogaja v glavi.

Zakaj pa je 55kg neka čudežna meja? Moja žena jih je imela 47 ko sva se spoznala. Sedaj jih ima 59 in je lepša kot kadarkoli prej.

More si zacet zvijat Jointe!!!??

Če nič ne pomaga se ji pridružite…. cela družina…. jejte kar bo ona predlagala oz. nič in pol pojdite bruhat…. mogoče se ji bojo pa na tak način odprle oči…. ko bo videla koga od vas…. ko vas bo hotela zaščitit…

Vem da se sliši noro, toda če ji je za sebe vseeno ji za vas sigurno ne bo.

Glede psihiatra…. če sama ni pripravljena ji žal noben psihiater ne bo pomagal.

Te popolnoma razumem. Poznam take zgodbe. In ja, če hočeš ti preživet, pravilno razmisljaš, čeprav vem, da je težko.

Vem, so strokovne pomoči, so strokovnjaki….ampak dokler ona noče, ne pomaga nič.

To kot odvisnik…sam mora preklopit v glavi.

Poznam take zgodbe in vem, žal, da se včasih nekatere žalostno končajo….pa so lahko starši super, podpora neverjetna….ampak ne gre.

Kdor to ni preizkusil, ne ve..kako je. Kako boli, ko gledaš otroka, ki umira…počasi..a zanesljivo…

Drži se

Strpaj mamo že v dom, kaj tu ni jasno. Hči je stara 22, lahko ima še celo življenje pred sabo, mama ga pa pač zaključuje, tako je. Pa poišči profesionalno pomoč, ne neke kvazi svetovalnice. Daj ji denar, naj se odseli, pomagaj ji, saj je tvoja hčer.

Otroka rešuj, mater prepusti drugim!

čez takole kalvarijo sva s hčerko šle pred 14 leti in uspele. Danes je krasno  dekle ups mlada ženska ampak zame še vedno moja najmlajša ………Nikoli ne bom pozabila besed predstojnice otroške psihiatrije na moje vprašanje kako naj ji to razložim, njen odgovor je bil : To je bolezen z največjo smrtnostjo in jaz ti ne bom dovolila umreti! Bila sem šokirana vendar je imela še kako prav. In smo začele:3 meseci  hospitali z občasnimi vikendi, 3x na teden na obisk v LJ za 1h………..9 mesecev 3x tedensko kontrola v LJ, 1 leto 1x tedensko………potem pa redni obiski pedopsihjatrinje v domačem kraju. Bojev, jokanja, kričanja, obupa je bilo precej vendar mi je hčerka vseeno zaupala in ob veliki podpori moža-očeta in sorojencev smo uspeli…. vendar je spomin ostal in včasih še vedno pokukam, če je vse v redu, kajti anoreksija tudi ta atipična, ki se loteva zelo majhnih otrok obeh spolov ( hkrati s hčerko, ki je bila najmlajša na  oddelku je bil hospitaliziran deček z enakim problemom ) je za vedno, lahko jo nadziraš , ozdraviš nikoli …….zato ne obupaj, kajti nič ni več vredno kot tvoj otrok in zanj noben napor ni pretežak, njeno vedenje pa se bo z izboljšanjem tudi popravilo, kajti kot je rekla predstojnica otroške psihiatrije v LJ je anoreksija najbolj egoistična bolezen na svetu…….. srečno

Zdaj ti ni več… že pred leti si zasrala, pa še vedele nisi. V enem stavku si se opisala, “ne zmorem več zahtevne službe  zahtevne matere” ali nekaj podobnega… Same zahteve še od tebe? Te res mine apetit!

Preden se karkoli odločite in delate, najprej hčerko iskreno, nežno, brez obsojanja vprašajte, če želi umreti. Če želi umreti, ji to, seveda v sodelovanju s strokovnjaki, tudi dovolite / omogočite. V bistvu je itak polnoletna in je sama zase odgovorna… Če pa jo bo to vprašanje pretreslo in prestrašilo, jo bo morda predramilo. Morda celo pomagalo. Odziv bo povedal vse. In če ne želi umreti, jo vprašajte, če se strinja z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici.

Obstaja tudi skrajnost… Preverite pri pristojnih…

Zahtevajte oceno na klinični psihiatriji, da se jo razglasiti za nezmožno odločanja o sebi. Potem pa poiščite psihiatrično bolnico, kjer imajo izkušnje z zdravljenjem anoreksije. Seveda ne take, kjer jih našopajo z antidepresivi in vsemi zdravili, kar jih imajo, ampak, kjer bodo dejansko pomagali in zdravili.

Sicer se tole bere kruto, ampak to je edina rešitev, ki jo imate, če vseeno ne želi umreti in tudi naredi ne nič…

Je pa še ena skrajna možnost, da ji postavite ultimat, ali zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, ali pa naj gre od doma in poskrbi zase,  kot ve in zna. Obvezno ji ob tem povejte, da ne zmorete več, vendar da če se odloči za zdravljneje, da boste zbrala vso moč, kolikor jo premorete in ji pomagala po svojih močeh.

Glede zahtevne ostarele mame pa dajte jo v DSO. Bo za vse boljše. Nekateri na stara leta postanejo dobesedno neznosni.

Pa ne mi zdaj s tem, da bom tudi jaz stara itd, seveda da bom, ampak vse ima svojo mejo, zame bodo pač poskrbeli v DSO, mladi imajo navadno dovolj svojih skrbi. Avtorica jih ima več kot dovolj…