Prekleti alkohol
Pozdravljeni, prosim za spodbudne besede kako prekiniti ta ” moj pekel” ob možu, ki rad popije, predvsem ko je prost si kar dobro privošči. Če ga kaj “šinfam” se vedno vleče ven, da kako je kolesaril, pa da naj jaz naredim 100 km in več, pa da je delal in take mimo izgovore za početje. V takem stanju ni nasilen je pa zame zelo odvraten. Najhuje zame pa je , da sem imela tudi očeta alkoholika, ki je bil še nasilen, predvsem verbalno. Naj pojasnim današnji dan. Povabljena sva bila na prijateljevo 50 letnico in je zopet zamočil. Že cel teden sem ga proseče rotila, da si želim res se sprostiti in mi ni vseeno, če bo spet tako pijan, da še plesat ne more. In že od včeraj ima kar nekaj pločevink podlage, premalo spanca in pop. je pomagal sosedu ja in zopet pivo….Domov je prišel tik preden bi mogla iti čist mimo. Omenila sem da sploh ne grem, malo je odspal na sedežni in pred deveto zvečer kar peš odšel, kljub moji in sestrini prošnji, njegova sestra. Za povrh je jutri krst nečaka, sina njegovega brata, in on je boter, in bo tak…., cel zabuhel, prepit, zaudarjal. Prosit sem šla kar njegovega brata, če ga pokličei in mu omeni, da tako ne gre pa ni želel, čes da bo jutri le tam stal. Tako ostajam sama , z grenkim priokusom, hudo mi je za družino prijatelja ki praznuje, samo ne morem iti tja tako zagrenjena in razočarana.
Želim si prekiniti ta pekel, prišla sva tudi do točke LOČITEV, in kar pristane. Namreč si ne prizna da je tako globoko zabrel in nima meje.
Sama sem od vseh teh dogajanj kar na antidepresivu, saj ne zmorem več, ima tri otroke, svojo hišo, oba službo. Naj omenim pomislila sem celo na samomor, ker ne zdržim več tega. Vem, da bi s tem rešila le sebe, otroke pa potunkala v prepad, in bodo imeli take travme… Enostavno nisem tako močna in samozavestna, da bi se lotila projekta LOČITEV. Velike težave nosim še od doma, kaj vse smo doživljali. Hvala za vašo pomoč!
Želiš si prekiniti ta pekel, navajaš ločitev. Mož se strinja. Prvo kar je, če se boš želela pobrati iz pekla, imaš odgovor že na dlani, kjer nimaš niti nasprotovanja. Imaš pravzaprav prosto pot, vendar ti se oklepaš tega pekla in trpljenja na vse pretege. Zakaj bi sebe kaznovala, če imaš na dlani drugo možnost, da odideš stran in zaživiš na novo? Nekako bi ti želela na vsak način še reševati moža, upaš, pa čeprav v peklu in trpljenju, da se bo spremenil, pa globoko v sebi veš, da, če je pristal na ločitev, da se je odločil, da bo dal prednost njegovemu načinu življenja, ki vsebuje tudi alkohol.
Reševati moraš ti zadeve, ne tvoj ali njegov brat. Ne meči si peska v oči, vse že veš, le korake moraš začeti še delati.
Še vprašanje – misliš, da je otrokom fajn ob alkoholiku in ali res misliš, da tudi za njih odhod ne bi bila odrešitev, ker morda sedaj doživljajo travme ob alkoholiku? A z otoci se ne pogovarjaš, ker je logično, da bi recimo travmirali, ko bi se ti na vrat na nos odločila, ne tebi ne meni nič in presekala. Usedi se z otroci in se pogovori. Jih nikdar ne vprašaš, kako oni prenašajo situacijo?
Če se boš pa želela zares losati pekla in trpljenja, boš morala pa v prvi vrsti razrešiti tudi sama pri sebi vzorce iz otroštva, saj praviš, da preteklo prtljago še vsa ta leta nosiš za seboj na puklu.
Ne rešuj njega, ker se spremenil ne bo. Imaš odprte poti, zato jih zagrabi in zadihaj, če si res želiš stvari prekiniti oz. oditi iz stanja, v katerem si.
Preberi si večkrat, stavek za stavkom in se ob vsakem zamisli ter seveda ukrepaj.
Dodal bi le: dokler temeljito ne razčistiš vzorcev iz otroštva, ne razmišljaj o drugem moškem. Mogoče se ti zdaj zdi to neumno in verjamem, da si ne zamišljaš, da bi se v kaj spuščala. A velikokrat se zgodi, da ženska s podobno situacijo in z nerazčiščenimi vzorci po razhodu naleti na “čutečo oporo”, za katero se kmalu izkaže, da je prav tak model kot bivši in oče.
Draga vdova,
meni je bilo kar hudo, ko sem prebrala tvoje pismo. Prosim te zberi se, imaš otroke, takoj ukrepaj, lepo so ti povedali resnico: loči se pa naj se sam odloča ali se bo zdravil ali zapil do konca. Joj, ne se pustiti bedaku, ki mu je alkohol popil možgane, to je pa res zadnje…
Drži se, saj zmoreš, boš videla da bo tako bolje zate in otroke. Srečno!
Draga ” slamnata vdova ” !
Napisala ti bom nekaj stavkov, ki te bodo mogoče malce prizadeli, mogoče pa boš vseeno razumela kaj ti hočem z njimi povedati. Kot že sama veš, tvoj mož je ALKOHOLIK. Z njim živiš ti in ne njegovi sorodniki. Njim je vseeno če je on pijan, tebe pa to žre, ubija, sram te je itd, itd,.. Niti mož niti njegovi sorodniki te ne spoštujejo, kajti, če bi te spoštovali, bi potegnili s teboj in od njega zahtevali drugačno obnašanje. Njemu ( tvojemu možu ) se fučka za vajino ( ti+ on )družino, pomemben je kozarec, občutek blaženosti, on, ja predvsem on. Ti, ti si nekje daleč iz konteksta, kdo te potrebuje, saj ti nič ne veš, ne razumeš.Občutki opitosti so več vredni, to je ljubezen,pot do sreče, ki jo ti ne boš nikoli spoznala. Ja tako on gleda na svoje stanje. Ne misli, da se bo spremenil, ker se ne bo. Včasih se zgodi, da se kateri alkoholik spremeni, tvoj se pa ne bo. Sama naštevaš razne situacije , ko ti je dokazal, kaj on misli o tem. Verjetno si še kar mlada. Na tvojem mestu, bi začela premišljevati o ločitvi. V takem primeru, kot je tvoj, niti ni vredno ali se on strinja. Pomembna si ti in tvoje življenje. To kar pa ti sedaj živiš NI ŽIVLJENJE. Prosim te lepo, ne se slepit, če bo nekaj dni trezen in ves meden, to ne pomeni željo po spremembi in svoji družini, to je samo igra mačke in miši. Alkoholik se nikoli ne spremeni. Trenutno praviš, da ni nasilen. Naj te vprašam, kako, pa ti imenuješ njegovo početje. Umirjenost ? Spoštovanje ? Ljubezen ? Ne bodi naivna, seveda je nasilen, samo, da si ti predstavljaš nasilje kot nasilje, če bi se te fizično lotil, ti razbil glavo, zobe,… To kar on počne JE nasilje. Zaradi njegovega početja trpiš ti , tvoje zdravje, psiha, družina, otroci, ..Čim prej poišči pomoč pri katerem izmed mnogih društev , ki ti bodo pomagali z nasveti. Ne boj se, vse je anonimno. Ti in tvoja otroka potrebujeta boljše življenje. Naj te ne bo strah za skupno premoženje, tudi tukaj znajo pomagat. Le hoteti moraš poiskati pomoč. Vrata so ti odprta. Z njegovimi sorodniki ne debatiraj o svojih namerah, naredi in pojdi. Tudi oni niso govorili z njim, da bi tebi olajšali življenje. Srečno !
pozdravljena. te čisto razumem v kakšni situaciji si. par let nazaj sem bila v podobni tudi sama. s tem da nisem imela alkoholika moža ampak očeta. poleg vsega pa še brata narkomana. kot vidim tvoj mož še ni dozorel oziroma se še ne zaveda kako daleč je zabredel. priporočam ti, da če ga spoštuješ kot moža, da izbereš pod prvo opcijo, pomoč pri zdravljenju alkohola. Če pa le te ne bo sprejel, ti ni druge, kot da greš. tvojega moža ne poznam zato ti tudi težko svetujem kaj bi bilo v tvojem primeru najbolj pravilno. mislim, da ga moraš postaviti pred dejstvo in sicer ti in otroci ali alkohol. postaviti ga moraš pred zid in to resno. jaz bi morda za začetek, mu še ne grozila z ločitvijo ampak z odselitvijo drugam. poskusi si najti kakšno pomoč za svojce alkoholikov. dokler pa sam ne bo dojel, da je zabredel že tako daleč, verjetno bo vse kar boš hotela postoriti, šlo mimo njega.
Srečno.
Nekateri pa ste res pravi patroni, ko svetujete življenje ” mimo” njega. Garantirano, ne moreš pod isto streho živet s pijancem v miru. Zakaj ? Za to, ker pijanec večino svojega časa preživi v iskanju alkohola in želji po fizičnem, ekonomskem, verbalnem,…nasilju. Zaključek : .ŽIVLJENJE s pijancem v miru NI mogoče.
Ko sem kolesaril veliko več kot sedaj sem z lahkoto popil 8 pirov na malo več kot 150 km, pa nisem bil podrt! Sicer nikoli nisem redno treniral akohola, vendar na kolesu paše, še posebej, če vmes prigrizneš kak “terenski” sendvič (četrt kruha in 15 dag ljubljanske).
Tvoj ni še nikoli naredil 100 km v enem šusu! Čisto navaden pijanček je!
Odločitev je tvoja.
In kako misliš, da bi zahteva zalegla, če pač živi po svoje, kot njemu paše?
Navsezadnje pa, ne rešuje se to tik pred krstom, kjer bi moral iti brat tik dan pred tem njemu peti kozje molitvice, pri čemer bi obstajala možnost, da pokvari dan svoji lastni familiji in bi moral morda na vrat na nos potem iskati novega botra. Kar pa ne pomeni, da njegov brat te ženske ne spoštuje. Da se pogovori začnejo v to smer odvijati, da ni moteč samo doma, ampak tudi drugim z obnašanjem (če je tudi drugim), najdeš vsekakor kakšno drugo priložnost. Ker ženska pravi, kot da je prosila njegovega brata šele danes. Ker ima pa brat svoje življenje, mu je pa morda že poskušal tudi on odpreti oči, pa ni nikamor prišel in se od takrat naprej morda več ne vtikuje v njegovo življenje. Ker v prvi vrsti se problemi, če so, rešujejo s človekom, s katerim živiš.
Ne razumem pa na koncu tvojega zaključka, če praviš, da bi morali potegniti z njo kot njegovi sorodniki, na koncu pa praviš, da jim naj ne govori o njenih namerah. Ker namreč ne veš, ali so, preden, je danes prosila brata tik pred dnevom krsta, naj ga opomni na lepo obnašanje.
Odločitev z razumom
Razumem , kaj si hotela povedati, samo razumi tudi ti mene. Saj sama praviš EN DAN pred krstom. Imaš prav, le da si pozabila, da njegov brat ve ,da je NJEGOV brat pijanček. Ne mi no molarizirat, kdaj je pravi čas. Pravi čas je VEDNO. Še vedno trdim, da jo njegovi sorodniki( brat in ostali ) ne spoštujejo in , da je boljše, da o morebitni ločitvi in ostalih zadevah z njimi ne debatira. Kakšne izgovore pa ti uporabljaš, noče se umešavat v njegovo življenje. Ma daj no, daj. To je tako po ceni. Pijanec in življenje. Čigavo ? Njegovo, njeno, svoje ?Prišparala si bo veliko gorja. Nihče mi ne bo trdil, da sorodniki, sploh bližji, ne morejo uplivat na alkoholika. Prej sorodniki, kot družina ( ona, otroci ), ker je do družine že zdavnaj izgubil občutek, kompas, ljubezen, odgovornost.Prava odločitev z razumom bi bila, da bi ga zapustila pred krstom, kajti s temi njegovimi sorodniki tako ali tako ne bo doživela nič lepega.
Uh, nič ti nočem, še najmanj pa, da bi ti kaj odmoralizirala. Če si preskočila, sem tudi napisala, da se je morda njegov brat že poskušal ali kdo drug od sorodnikom z njim kaj pogovoriti, pa ni bilo nobenega haska. In se zato noče več umešavati v njegovo življenje. Saj ni potrebno videti le tistega, kar ti želiš videti in če smo že na tem, ne uporabljam izgovorov, le najdem še kakšno morebitno opcijo, ki ni zapisana in se je morda že kaj v to smer tudi dogajalo. Prav tako sem zapisala, da morda ne bi bil pravi čas tudi ne za takšne pogovore morda dve uri prej, predno bi se morda pa njegov brat ženil. In če res vidiš samo tisto, kar želiš videti, potem kaj več niti ne bom razlagala.
Če se je nekdo morda trudil odpreti oči nekomu in pač ta oseba tega ne želi, pač ne boš vztrajal v nedogled, saj je v prvi vrsti oseba sama, ki si mora določenih sprememb želeti. In ta oseba si jih več kot očitno ne želi.
Če morda še pri komu obstaja kakšen nerazrešeni vzorec, je morda dobro, da tudi sam to malo bolj globlje pogleda. Ker se tvoj odgovor bere zelo naelektreno in meni ni v interesu, da v to smer tudi nadaljujem neko debato.
Pri tebi sem le postavila vprašanje zato, ker od človeka ne moreš izsiliti ali zahtevati, da nekaj stori, če tega pač sam ne bo storil in bo raje morda vse izgubil kot pa delal spremembe, ker si to drugi želijo, on pa ne. Ker Zato tudi alkoholike ne moreš prisiliti pod neko roko pravice, da se morajo iti zdraviti, razen, če se bo sam odločil in odšel.
Svoj odgovor sem pa v ostalem odgovorila osebi, če ji bo kaj v pomoč. Mirno in lahko noč želim.
Ja, kar fajn ste se razpisal.1 To vse že vem in sem slišala, le udejaniti moram sama. Resnično ne vem zakaj tako počne, KAJ GA MUČI, da se s tem teši. V njegovi družini oče sploh ne popije, in tega vzorca doma ni doživljal. Zame je pa res, da kar me je motilo prej in težilo, sem prišla z dežja pod kap, v upanju, da me ima rad. Prosila sem os. zdravnico, da opažam kako sem obremenjena z alkoholom in imam skoraj ničelno toleranco, no pa ni je svetovala psihiatrinjo. Vendar bila sem 1x, pa menim da to ni tisto kar sem želela. Skratka sem čisto živčna razvalina, kolikokrat sem po nepotrebnem znesem nad otroci, ali pa mi posledično zmanjka ” moči ” za mirnejši razplet situacije. Otroci so dva šolarja , na višji stopnji in en vrtičkar. Ne med tednom ne ugotoviš , da kaj ne bi “štimalo”, gre na kolo, morda se s tem išče vem, na kak hrib, vendar takrat ko ga ni itak vse na meni ostane in se počutim še bolj zasuta.
No zjutraj je prišel s slavja malo pred štiro in pol bo po enajsti kao nek uglajen smreč boter.
Kolikokrat sem tašči omenila težavo in želela kakšno pomoč, pa se je le hecala, saj globoko v sebi je gotovo žalostna, ima en kup bolezni, prav zaradi tega ker vse v sebi drži. Resno razmišljam, da bom tudi to popoldan sama doma, ne bom šla niti na praznovanje, ker mi dela sramoto – smo blizu doma, mi imamo hišo za njihovim skedenjčkom, oz. na vrtu.
Hudo mi je , ker vem da ženi abrahamovca ni glih prav, pa tudi njemu, ampak jaz ne morem s tako žabo tam biti, pa še plesat…….
Midva sva 9,5 let razlike, mislim da prav razlika v letih pove, da sem iskala uteho, kar nisem dobila ljubezni očetove, drugje.
Še kamor sva šla , je bil edini najbolj pijan, in jaz edina najbolj žalostna. Dejjstvo je ,da vsi drugi so zanimivi in smešni, ko so pijani, le meni se zdi žaba.
Sicer je on kar karakter za kar želi, je vztrajen, v dobrem in slabem, je nehal kadit čez noč, je shujšal preko 30 kg, le alko ga “j…”. s kolesom, ima boljšega, prevozi v enem dnevu 200 + km, želi si 300km , a za tak podvig pa nima “jajc”
Vam pišem kako se bo odvijalo. Sledil bo ultimat brez milosti, ZDRAVLJENJE ali moja odselitev. KO sem omenjala ločitev ja prav če tako želiš, sej se lahko umaknem je dejal, pa ne bom tu, ker ne prenesem te hinavščine, v smislu alkohola. Hvala !
Vzorec se prenaša,najprej oče,sedaj mož. Sama sem bila na istem ob očetu alkoholiku,nato kljub očetovi ozdravitvi,naletela na partnerja alkoholika.Po 4 letih,groženj,nasilja,alkohola sem se iz zveze rešila…hvalabogu.Moj zdajšnji partner je nasprotje mojega očeta in vzorcev v katerih sem odraščala,zavestnonsem poiskala partnerja,ki je vsemu temu kontra.Kljub vsemu lepemu pa sedaj hodim na psihoterapijo,da predelam moje otroštvo in to priporočam tudi tebi.Slej ko prej nas začne preteklost loviti,mene je začela nažalost v nosečnosti in po porodu.Predelujem tudi spolno zlorabo,ki je ni storil moj oče,ampak nekdo drug.Ne bom lagala delo na sebi in vse kar se odpira ob psihoterapiji ni lahko,daleč od tega.Začele so se mi nočne more v katerih je večinoma oče,ni prijetno še sedaj sem malo iz sebe od današnjih mor,ampak se splača,delo na sebi se nam vedno obrestuje.Ve§ takšno življenje pusti določene posledice,meni so se začeli panični napadi,ampak vem da bom zmagala in živela mirno življenje,predvsem pa mi je važno,da ga ima in ga bo imel moj otrok.Zaradi očetove agresije sem strogo proti nasilju in derenju nad otroki.Če želiš sebi in otrokom dobro,potem naredi nekaj zase in za otroke.Ali mu postavi ultimat,ali pa se takoj odseli…sebi pa poišči psihoterapevta.Vse srečo
Nisem prebrala vsega, ampak oditi je tako težko, ker imaš že zaradi življenja z očetom alkoholikom spremenjene osebnostne lastnosti. To je soodvisnostna motnja. Guglaj codependency ali si v knjižnici sposodi ”zbogom soodvisnost”. Ni naključje, da si si izbrala njega in niti slučajno ni naključje, da je on alkoholik.
Povedano po domače: zapletla sta se v ples, ki te uničuje, onesrečuje, ampak se nisi sposobna/ vajena ukvarjati s seboj in zdravo reči ”ne, tega se pa ne grem, ali se greš/greva(!) zdravit ali pa greva narazen”. To je v bistvu precej preprost korak. Boleč, ampak za nekoga z zdravim jedrom, preprost.
Tebi je težje predvsem zato, ker si rasla ob alkoholiku in ti je to spremenilo percepcijo in delovanje. Je pa to v tej državi precejšen problem; bolj malo je ljudi, ki niso rasli gor v do alkohola pretolerantni družbi, kar se kaže tudi v tem, da ti nihče od njegovih sorojencev ne ”pomaga težit”. Je pa to patološko, četudi to počne večina.
Torej – TI SI TISTA, KI IMA (TUDI) PROBLEM. Alkoholizem tvojega moža je sekundarna težava, z njo se boš ali pa ne boš ukvarjala, tukaj soodloča on. Primarna je tvoja navajenost, iskanje in zapletanje z alkohliki zato, da podoživljaš znane vzorce. Moraš se ukvarjati s seboj in s tem, v kakšnem okolju rasejo tvoji otroci (!). Opcij imaš mnogo: AA, psihoterapevt, skupine za pomoč svojcem alkoholikov. Predvsem svetujem eno dobro terapevtsko skupino, da dobiš podporo, da se vse te meglice poležejo in boš uvidela jasno sliko.
Če teh stvari v sebi ne boš razrešila, bo zelo verjetno tudi tvoj naslednji partner alkoholik ali s kakšno drugo motnjo odvisnosti.
Moje mnenje.
Vse dobro.
Kaj mi priporočate, oz. skupino za pomoč svojcem, ali AA, ne bi pa rada za začetek v svojem kraju, ker mi bo lažje se “odpreti “, pozna kdo iz izkušenj, ali pripovedovanja, kaj dobrega mi priporočate. Ko sem bila prvič pri psihiatrinji, pa je dobra, mi je bilo zelo hudo, ker pričakuješ neke vrste tolažbo, pa me je čist do joka spravila, ker se je treba spet soočati z kruto resnico. Najlažje je reči to, to,,…, ampak to izvesti,,,!
Čutim, da tudi če greva narazen , še letos, bom rabila čustveno oporo in bližino, da me ima rad nekdo in si želim moškega , pa ne me razumet , da zaradi seksa, tistih 5 min gor ali dol,…..
Upam, na vašo pomoč, hvala vsem za vse nasvete. So kruti, ampak realni. Naj omenim, da zaznam tudi eno pivo, ki ga spije.
Vidva oba potrebujeta zdravljenje od odvisnosti. Ker tale stavek, da na vsak način potrebuješ nekoga, ki te bo imel rad, ti nudil bližino in oporo, je sporen v tistem smislu, da si ga napisala, še preden si opravila z moškim, ki ti trenutno predstavlja težavo. To pove tudi to, da dokler ne najdeš nadomestila za moža, boš pač še malo potrpela. Iskati in sklepati novo vezo pod takšnimi pogoji pa je že vnaprej pogubno.
Tvoje razmišljanje je enako, kot če bi tvoj mož izjavil, da se bo sicer odpovedal pivu, ker bo šla njegova družina v nasprotnem v maloro, bo pa moral pivo nadomestiti s kakšnim litrom vina.
Predvsem ne pričakuj, da bodo vajin zakon reševali njegovi sorodniki. To bi bilo navadno vtikavanje v vajino zvezo. Vajine težave morata reševati sama, se sama odločit kakšno strokovno pomoč si bosta poiskala in to ne pomeni, da se mora mož vključiti v kakšno skupino za alkoholike, skupaj lahko obiščeta dobrega psihoterapevta in z njegovo pomočjo začneta spoznavati težave in iskati rešitve.
V kolikor pa imaš v mislih po hitrem postopku poiskati nadomestilo za moža, ki ga boš, ko boš našla novega potem po hitrem postopku odslovila, boš pri novem spregledala marsikaj, kar bo čez kakšno leto zopet povzročalo neprekosljive ovire za normalno življenje. Si odrasla ženska in mati in predvsem to ti mora narekovati veliko odgovornost.
Jaz v tvojem razmišljanju zaznam več in večje težave, kot je popito pivo tvojega moža…
Že po prvem zapisu se mi je zdelo, da je v ozadju nekaj takega (tvoja odvisnost od odnosov, ki skoraj “šolsko” sovpada z alkoholizmom partnerja). Zato sem ti tudi napisal, da pusti moške pri miru, dokler ne urediš sebe, saj se ti v nasprotnem primeru zna zgoditi še večji fiasko. Za začetek preberi čim več literature na to temo (obv. čtivo Sanja Rozman). Časovno in energetsko se posveti izključno sebi. Ne rešuj pijanca (neplavalec ne more reševat utapljajočega se, saj potoneta oba), zakona, ne obremenjuj se z žlahto in zunanjim vtisom svojega modela. V tvoji situaciji je daleč najmanjši problem, kako bo zgledal krst, abraham itd. drugih in kaj si bo mislila/čutila okolica. Tvoje ukvarjanje s tovrstnimi trivialnostmi kaže na težnjo po zanikanju problema, bežanju od TVOJIH resničnih problemov.
Tudi ločitev zaenkrat pusti ob strani, saj boš šla čez celoten proces (ne pravno formalno, ampak psihološko) težko čez osebnostno tako slabo opremljena. Ko boš prebrala nekaj na to temo in sproti razmišljala, dobila kakšen uvid, se boš lažje odločila za najprimernejšo metodo obravnave SEBE. Nato šele pride možnost sprejeti optimalno odločitev o nadaljevanju v eno ali drugo smer.
Joj, besede “draga moja ” so kar malo kruto realne, si predstavljate občutek enih 20 srečnih in veselih ljudi in ENEGA pijanega in eno nesrečno, no tiste nesrečne sploh najbrž ne bo tam. Samo kako se “zgodovina” ponavlja, ko smo še prej doma imeli kaj je foter bil vedno pod gasom, ( je že pokojni ) zdaj pa mož. Tole moram presekat. Zapisala sem zato da rabim nekoga v naprej, ker sicer se bom preveč, želela, hotela, navezala, na otroke. Želim jim, da se osamosvojijo na pravi način. Problem je tudi v tem , ker mu ne morem več zaupati, saj me vedno razočara, obljubi eno, dela drugo. Velikokrat kar obljubi, pa čeprav ve kaj bo storil, samo da bom srečna, in se laže— enako počne sin bo letos dopolnil 11 let. Revež tako laže da sam sebi verjame, pa potem grenko razočaranje, ko ga ujamem.
Kot vidim, bo najbolj da še jaz začnem kaj žingat in mu vračat, da če bo občutil sramoto, malo heca
No glede moje odvisnosti pa le toliko, da želim človeku dobro, ne pa da sem odvisna, pa take. Enkrat je bil zame najboljši izmed najboljših, zato sva se poročila, in obljubila v dobrem in slabem, le da je slabega zdaj že dovolj…
resnica je zaenkrat zate še preveliko breme in je nisi sposobna nositi. zato še kar vztrajaj ob pijancu, ker zate alternative ni, spreminjanje bi bilo zate preveč boleče. prišla si pojamrat, potolažili so te, sedaj pa kar na žurko, meni je najbolj žalostno gledat take kislice kot si ti, zraven pijanca, pa en kup otrok, ki v tekme odrašča.
“kolikokrat sem po nepotrebnem znesem nad otroci”
“gre na kolo, morda se s tem išče vem, vendar takrat ko ga ni itak vse na meni ostane in se počutim še bolj zasuta”
“bom rabila čustveno oporo in bližino, da me ima rad nekdo in si želim moškega”
da rabim nekoga v naprej, ker sicer se bom preveč, želela, hotela, navezala, na otroke
Sprašuješ, kaj ga muči, da posega po alkoholu, kjer išče bližnjice za rešitev vseh njegovih težav, kamor zbeži z alkoholom. Ker je beg pred rešitvijo težav najlažji, ampak hkrati tudi najtežji, ko to doda le dodatno težo na vse težave, ki ne ostajajo več samo pri njemu, ampak se odražajo nato v neki celotni skupnosti.
Sedaj se pa vprašaj, kaj otroka muči, če se odmakne od doma, gre negativno energijo razpucati na kolo, kjer se po hribu fajn razgoni in s tem odstranja stres, saj je v prvi vrsti bolje, da ne gre po moževih stopinjah kot to, da je energijo obrnil v šport. Ker se morda ničkolikokrat nekontrolirano zneseš nad otroci in ko otrok ni doma, ti ostanejo le prazne stene, nad katerimi bi se lahko znesla. Neupravičeno.
Kot pa sama na koncu ugotavljaš, praviš, da mož dela eno, stori drugo. Ravno tako sin. Samo zato, da boš ti srečna. A ti to kaj pove? Sin, če se ni že sedaj srečal z alkoholom (kar v teh časih kaj tudi ne bi bilo presenetljivega, saj tako kmalu nekateri posegajo tudi po cigaretah), se je pa navadil doma, da se je bolje zlagati in imajo mir pri bajti. In potem ni nič boljše, ko so zaloteni. V vsakem primeru, kadar ne bi šlo po načrtih ali se ne bi odvijalo kot bi se moralo, razumem, da bi nastala galama. In so se naučili, da je bolje tistih 5 minut miru (če uporabim tvoj termin), kot ga pa sploh ne imeti.
Na zadnje ali pa kar na prvo mesto pa postavi sebe, kaj tebe muči. Sama dobro veš, kaj te muči, ampak, ti bi na vse pretege želela reševati moža in kot sem že včeraj rekla oz. te vprašala, ali komunikacija je med teboj in otroci oz. ali misliš, da bi bil odhod iz te situacije res travma za nijh ali je morda za otroke travmatično sedaj, ko še živite skupaj, na eni strani alkoholik, na drugi strani pa ti, kot sama praviš, ko se nekontrolirano znašaš nad njimi? In pa, ali bi bil odhod bolj kot ne, travmatičen zate, saj se, kot pišeš, tako zelo bojiš ostati sama in bi bila pripravljena biti z nekom za tistih 5 minut imeti rad, pri čemer bi ostalih 23.55 minut morda spet padla v še večji zos, ker ti je pomembno le to, da pač imaš nekoga, ne glede na to, kakšen odnos goji do tebe. Vse skupaj se samo potrdi, ko praviš, da če še otroka ni doma, se ti sesuje svet.
Da pa si že sedaj navezana na otroke, kot praviš, se ti sesuva svet, moraš presekati tudi ta krog, kajti dokler boš govorila, da rabiš nekoga v naprej, brez da bi se odločila reševati najprej pretekle in sedanje prtljage, boš ob tem morda dosegla le, da boš tisto novo osebo dokaj hitro zadušila, saj brez nje morda ne boš znala spet storiti niti koraka sama. Skozi življenje se človek neprestano uči in tudi zate ne bo nikdar prepozno, da se poskušaš naučiti živeti samostojno sama s seboj. Pri čemer boš rabila veliko dela na samozavesti in samopodobi, ki je povezana predvsem tudi z vzorci iz otroštva. Ker si naučena, da je dobro le takrat, kadar kdo ravna s teboj slabo. In nekega normalnega funkcioniranja v odnosih pravzaprav ne poznaš, saj se nisi imela nikjer možnosti tega naučiti. Morda le primer, ki morda ni v kontekstu ali pa – bi nosila umazane spodnje hlače za vsako ceno, kjer bi jih imela obtežene z drisko, pri tem bi drisko le odstranila, oblekla spet te iste hlače, čeprav te v predalu čakajo sveže in oprane? Morda boš rekla, to pa ne, ker bi ob tem dobila infekcije in bi zaradi tega morda morala iskati zdravniško pomoč, ker ti tvoja domača lekarna ne bi več zadostovala.
Ko si prvič omenila psihiatra, si takoj povedala, da to ni zate. V nadalje pa problem, ki ni v psihiatru, temveč v tem, da se nisi pripravljena soočati s kruto realnostjo. In do takrat boš reševala in reševala druge – moža, pa čeprav ti je jasno, da se tvoj mož ni pripravljen spreminjati, ne zate, ne za otroke, še najmanj pa zase. In če se potegne neko ločnico, na eni strani se mož ni pripravljen spreminjati na ljubo vam, še manj sebi, na drugi strani si pa ti, ki se nisi pripravljena spremeniti oziroma delati spremembe, niti za voljo otrok. In delaš na tem, da, če se že boš spremenila oz. kaj spreminjala, boš to storila za voljo moža, pa ne z odhodom, ampak s prilagajanjem njemu in s tem, da boš poskušala zlepiti še tako rasut kozarec, ki ga nobeno lepilo ne bo moglo več sestaviti. Zapihal bo najmanjša sapica in boš ležala spet na razbitih črepinjah.
Dokler ti sama ne boš pripravljena na spremembe in razrešitev globoko zasidrane pretekle prtljage, da boš lahko reševala tudi sedanjo, ti pravzaprav nihče ne bo mogel pomagati do mere, kjer bi se začeli odražati rezultati, ki si jih sicer želiš. Nihče namesto tebe ne bo reševal težav, če jih sama nisi pripravljena. Ker bi ti morda reševala tako, da vse ostane isto, le osebe bi se zamenjale. Vse skupaj pa bi samo le še poglobilo, saj bi tudi nova oseba prinesla kakšen nov dodatni problem in bi tako namesto reševanja osnove, od koder izvira problem tudi pri tebi, le dodatno obtežila in naložila breme na kup, dokler hrbtenica in noge, niti glava ne bi zmogli več prenašati takšne teže.Kar je najslabše, vse to bi občutili otroci, morda še v večji meri, kot to doživljajo sedaj, tudi z znašanjem nad njimi, čeprav niso čisto nič krivi.
Vi doma imate večplastni problem, pri čemer je potrebno videti ne samo moževega, ampak je treba korenito pogledati tudi pri sebi. Ker je najlažje za vse kriviti drugega, pri sebi pa človek noče ali pa ni zmožen vpogleda, ker noče, ker ni pripravljen, ker četudi je slabo, je pač dobro in bo že kako.
Če si ugotovila, da psihater le ni bil tako slab, ker te je soočil s kruto realnostjo in trdim delom, ki ga boš morala storiti, če želiš kaj rešiti in spremeniti, sodeluj še naprej z njim. Ker v tvoji situaciji ti celofan ali vatke bolj škodijo kot pa obratno.
Ampak, če nočeš, ne želiš, kot na drugi strani ne mož, potem se želje ne bodo mogle realizirati in tudi drugi namesto vas težav ne bodo mogli rešiti.
Prvi koraki so najtežji. Predstavljaj si kobacalo od otroka, ko se uči shoditi. Kljub temu, da parkrat pade, nima občutka varnosti, mu ne zmanjka poguma, da se po parih padcih tudi nauči kobacati tudi po dveh nožicah, namesto po vseh štirih. In upam, da uspe tudi tebi, če si tega le dovolj močno želiš in si pripravljena trdo poprijeti za delo.