Vse življenje sem imela primerno težo. Okoli 35. leta sem se zaradi drugačnega režima prehranjevanja pričela rediti, česar kar nisem opazila. Tisto poletje mi je na morju en star prijatelj rekel, da sem se precej zredila. To mi je dalo misliti, pogledala sem si še počitniške slike, šla na dieto in shujšala do stare teže. Naslednjih 15 let sem ostala vitka, potem pa sem zakorakala v petdeseta in spet teža gor. Nikakor nisem bila zadovoljna a volje za hujšanje ni in ni bilo. Tako sem spet morala slišati, da sem se pa res zredila, kar mi je dokončno dalo dovolj volje, da sem se odločila za hujšanje. V teh letih gre malo težje in bolj počasi, a gre. Voljo in disciplino imam, zato mi tudi uspeva.

Nekateri moramo tudi slišati tisto, s čemer se bi morali ukvarjati, pa se ne. Ko nas en spodbudi, pa najdemo tudi voljo.

Vse življenje sem imela primerno težo. Okoli 35. leta sem se zaradi drugačnega režima prehranjevanja pričela rediti, česar kar nisem opazila. Tisto poletje mi je na morju en star prijatelj rekel, da sem se precej zredila. To mi je dalo misliti, pogledala sem si še počitniške slike, šla na dieto in shujšala do stare teže. Naslednjih 15 let sem ostala vitka, potem pa sem zakorakala v petdeseta in spet teža gor. Nikakor nisem bila zadovoljna a volje za hujšanje ni in ni bilo. Tako sem spet morala slišati, da sem se pa res zredila, kar mi je dokončno dalo dovolj volje, da sem se odločila za hujšanje. V teh letih gre malo težje in bolj počasi, a gre. Voljo in disciplino imam, zato mi tudi uspeva.

Nekateri moramo tudi slišati tisto, s čemer se bi morali ukvarjati, pa se ne. Ko nas en spodbudi, pa najdemo tudi voljo.

Vse življenje sem imela primerno težo. Okoli 35. leta sem se zaradi drugačnega režima prehranjevanja pričela rediti, česar kar nisem opazila. Tisto poletje mi je na morju en star prijatelj rekel, da sem se precej zredila. To mi je dalo misliti, pogledala sem si še počitniške slike, šla na dieto in shujšala do stare teže. Naslednjih 15 let sem ostala vitka, potem pa sem zakorakala v petdeseta in spet teža gor. Nikakor nisem bila zadovoljna a volje za hujšanje ni in ni bilo. Tako sem spet morala slišati, da sem se pa res zredila, kar mi je dokončno dalo dovolj volje, da sem se odločila za hujšanje. V teh letih gre malo težje in bolj počasi, a gre. Voljo in disciplino imam, zato mi tudi uspeva.

Nekateri moramo tudi slišati tisto, s čemer se bi morali ukvarjati, pa se ne. Ko nas en spodbudi, pa najdemo tudi voljo.

Vse življenje sem imela primerno težo. Okoli 35. leta sem se zaradi drugačnega režima prehranjevanja pričela rediti, česar kar nisem opazila. Tisto poletje mi je na morju en star prijatelj rekel, da sem se precej zredila. To mi je dalo misliti, pogledala sem si še počitniške slike, šla na dieto in shujšala do stare teže. Naslednjih 15 let sem ostala vitka, potem pa sem zakorakala v petdeseta in spet teža gor. Nikakor nisem bila zadovoljna a volje za hujšanje ni in ni bilo. Tako sem spet morala slišati, da sem se pa res zredila, kar mi je dokončno dalo dovolj volje, da sem se odločila za hujšanje. V teh letih gre malo težje in bolj počasi, a gre. Voljo in disciplino imam, zato mi tudi uspeva.

Nekateri moramo tudi slišati tisto, s čemer se bi morali ukvarjati, pa se ne. Ko nas en spodbudi, pa najdemo tudi voljo.

Vse življenje sem imela primerno težo. Okoli 35. leta sem se zaradi drugačnega režima prehranjevanja pričela rediti, česar kar nisem opazila. Tisto poletje mi je na morju en star prijatelj rekel, da sem se precej zredila. To mi je dalo misliti, pogledala sem si še počitniške slike, šla na dieto in shujšala do stare teže. Naslednjih 15 let sem ostala vitka, potem pa sem zakorakala v petdeseta in spet teža gor. Nikakor nisem bila zadovoljna a volje za hujšanje ni in ni bilo. Tako sem spet morala slišati, da sem se pa res zredila, kar mi je dokončno dalo dovolj volje, da sem se odločila za hujšanje. V teh letih gre malo težje in bolj počasi, a gre. Voljo in disciplino imam, zato mi tudi uspeva.

Nekateri moramo tudi slišati tisto, s čemer se bi morali ukvarjati, pa se ne. Ko nas en spodbudi, pa najdemo tudi voljo.

Vse življenje sem imela primerno težo. Okoli 35. leta sem se zaradi drugačnega režima prehranjevanja pričela rediti, česar kar nisem opazila. Tisto poletje mi je na morju en star prijatelj rekel, da sem se precej zredila. To mi je dalo misliti, pogledala sem si še počitniške slike, šla na dieto in shujšala do stare teže. Naslednjih 15 let sem ostala vitka, potem pa sem zakorakala v petdeseta in spet teža gor. Nikakor nisem bila zadovoljna a volje za hujšanje ni in ni bilo. Tako sem spet morala slišati, da sem se pa res zredila, kar mi je dokončno dalo dovolj volje, da sem se odločila za hujšanje. V teh letih gre malo težje in bolj počasi, a gre. Voljo in disciplino imam, zato mi tudi uspeva.

Nekateri moramo tudi slišati tisto, s čemer se bi morali ukvarjati, pa se ne. Ko nas en spodbudi, pa najdemo tudi voljo.

Imam toliko kg preveč, da premišljujem o bariatrični operaciji. Ne, nisem zadovoljna v svoji koži, nikoli nisem bila, ker sem od otroka predebela in gre samo na slabšem. Shujšam 15 kil, zredim se 20, pa nisem kavč-fan, pri 3 otrocih niti ne morem biti. Tudi prenažiram se ne, nimamo doma ne čipsa, ne smokijev, piškotov in čokolad, ne cockt in cocacol, ne jemo dunajcev, pomfrija iz vrečk, vsaj 1 x tedensko plavam(o), ob vikendih so na sporedu hribi, med tednom kolo, za potrebo, ker živimo cca 7 km iz mesta itd. Dnevno prekolesarim vsaj 28 km.

Zadovoljna seveda nisem. Na smrt mi gre na jetra viseč vamp. Po drugi strani sem v življenju shujšala vsaj 100 kil – in se za enako tudi zredila nazaj. Zakaj? Ker hujšam samo, kadar skrajno stradam in zraven ogromno migam. Pri 3 otrocih nimam – ne časa, ne volje, ne energije in ne moči, da bi vztrajala mesece in mesece na solatki in puranjem zrezku, velikem za dlan in ob tem fitnesirala po uro in več – ne znese. Če tega ne počnem, ne shujšam. In tudi ko shujšam, dobim v 6 ms vse spet nazaj. Tega nekdo, ki v tem nikoli ni bil, ne more razumet in mu niti ne zamerim. Samo jezik naj pa le drži za zobmi. Vsak živi sam s sabo in če to zmore, nima drugih kaj dosi brigat, sploh ne na tak način, kakršen veje iz pisanja avtorice.

To so samo izgovori. Hujša se ne samo ob solatki ter za pest velikemu puranjemu zrezku… Hujša se ko je kalorični deficit, glede na tvoj bazalni metabolizem. Ker si se očitno veliko igrala s stradanjem je le ta precej nizek. Logična posledica. Been there, done that. Uf, koliko stradalnih diet sem dala v življenju skozi, shujšala pa dejansko ob tej, ko nisem stradala…. 🙂

Brez konkretne spremembe v življenju ti tudi bariatrična operacija ne bo pomagala. Morda na krajši rok, na daljši nikakor… Verjemi iz prve roke. Od moje bariatrične operacije je tri leta in moje prehranjevalne navade, moje športne navade, nasploh življenje je povsem drugo kot pred operacijo. Če bi bilo enako le z zavezanim želodcem, ne bi bila prav posebej daleč oz. ko se stvari nazaj raztegnejo, bi se začela rediti nazaj…. Za dosego cilja se je treba potruditi, tako ali drugače, operacija je le bergla, ki nas opira in nam preprečuje kakšne kompulzivne navade… Takoj po op. mi je bil šok, ko nisem več mogla žret, je pa bilo to lepo obdobje, da se navadim normalno jest 🙂

Jaz sem tokrat prvič v fazi, ko mi je vsako miganje napor, obupen napor. Kar je pri tej kilaži logično. Operacijo jemljem kot berglo, če se seveda bom zanjo sploh odločila (pa ne za trak), ki mi bo pomagala manj jest in več migat. Saj jaz shujšam še nekako, čeprav je že to muka, ampak ohraniti pa nikakor ne morem. Sama sem sprobala vse, od hujašnaj v KC, pa Sentočnikovo pa vse živo – saj dol je šlo, ampak čim sem prišla na t. i. “vzdrževalni način” je bilo konec.

Tuja koža- če vsak dan prekolesariš 28 km, plavaš, se zdravo prehranjuješ je nemogoče da bi bila takšna kot ti pišeš.

Brez nič ni nič.

Predlagam ti psihoterapijo glede na napisano.

Večina žensk govori, da ne more shujšat, pa da nič ne jejo… to je lari fari, vsak ve kje dela narobe.

Pri treh otrocih se da rekreirat, samo če se hoče, si je treba vzet tudi čas zase.
Sama sem z malčkom v nahrbtnikom lezla vsak dan v hrib, ko sem druga dva oddala v vrtcu.
Zdaj ko so večji tečem tudi že ob zgodnjih jutrih ko še spijo.
Ko sem tretjič prišla iz porodnišnice sem se kar v japonkah odravila ob 6 zjutraj na dolg sprehod medtem ko so še vsi spali. Možnosti rekreacij je malo morje.

Kot sem domnevala,je velika večina napadla in skritizirala nazaj. Ja. Tudi jaz imam napake. Pa se jih zavedam in jih poskušam odpraviti ali vsaj omiliti. Telesna teža je tabu. To vem. Ampak zakaj? Kaj je v tem tako hudega – če so vse revije in časopisi in reklame dobesedno zasičene s takšnimi ali drugačnimi nasveti kako shujšati. Tudi sama sem imela 20 kg preveč po porodu in malo vem kako se počutiš. Dobeseno me je teža ovirala pri vseh opravilih. In brez skrbi – tudi prijatelji so dali komentar , češ kako sem se zredila. Pa nisem zamerila. Ker sem sama vedela,da se slabo počutim s temi kilogrami. In sem jih dala dol v enem letu.
Večina vas je napadla nazaj. Samo nekatere pa ste pritrdile. In najbolj cenim odgovor – da vas muči telesna teža – ampak ne gre navzdol nikakor ali da se mučite. Te moje kolegice niti ne poskušajo in jim niti ni mar za svojo težo. Verjemite – jih dobro poznam. Sem jih spravljala na kolo,na rolerje,na odbojko,na lahek tek – pa nič od nič. Jim je vseeno. In zato me je zanimalo – a je ženskam tako vseeno kakšno maso nosijo ali se s tem kaj obremenjujejo. Pa zgleda da je napad še vedno najboljši,kolikor berem.:-)
Hvala za vse odgovore. Imam realno sliko kaj ženske nosijo v glavi glede kg. Jaz tega pač nisem vedela. Jih bom pustila pri miru. In naj pač ležijo na kavču. Dale ste mi pa pravilni vpogled v vaše misli in glave. HVALA:-)

Mogoče naj dodam: niti najbližji niso nikoli vedeli, kako, kdaj in zakaj se obremenjujem s svojo težo. Moj najpogostejši odgovor je bil v stilu: glej stran, če te moti.
Pa sem telovadila, tekla, manj jedla, se držala te ali one diete – ampak ko me ni nihče videl. Tortico sem pojedla, ko smo šle na tortico – ampak to je bila edina v tistih dveh mesecih.
Mož, sicer hud športnik je po tem, ko je bil že en mesec doma na bolniški našel moje skrite tekaške copate in uro v predalu.

Ne moreš obsodit, da jim je vseeno, ker res ne veš.

Vzdrževanje teže ne pomeni, jej enako kot pred hujšanjem. Vzdrževanje pomeni, da popolnoma spremeniš svoje življenjske navade okoli prehranjevanja in gibanja… To zmoremo samo, ko nam naredi klik v glavi… če tega ni, nobena operacija ne pomaga…

Jaz si več ne znam predstavljati življenja, ki sem ga imela prej, ko sem v gostilni najprej pogledala, če bom pasala v stol, kako mi bo vse viselo, ko bom sedela, ko sem se tako prenajedla, da sem se dejansko sede znojila ter da mi je bilo ubitačno slabo od sitosti…. Imela sem takšen odnos do hrane, da si kaj takšnega, s to pametjo in miselnostjo danes sploh več ne znam predstavljati. Nikoli več v prejšnjo kožo! Vem, kako je bilo težko s 127kg lesti v hrib, znova in znova, zato vem, da se marsikaj da z veliko vztrajnosti in volje. Meni nihče ne bo rekel, da se ne da, vse se da, če se le hoče, ostalo so izgovori.

Živjo. Zanimiva tema in občutljiva. Naj dodam svoje mnjenje, kot študentka. Ja, boli, če te kdo nekaj bucne z besedo v smislu, kot ste napisali. Omenili ste trebuh. Zakaj ravno trebuh? Večkrat me je kdo zbadal zaradi ušesov in še sedaj se ne morem losati tega, teh opazk. Trebuh se vidi, kaj pomeni trebuh? Ženskost, ali je ženska zanemarjena, če ima trebuh, so različni tipi postave in maščoba se kopiči na dele telesa. Zakaj ne vpraša nihče tega, ali je ta ženska prijazna, zna pomagati, zna poslušati, dobra mama in podobno. Tu pa ne. Potem, če ima trebuh je za v smeti in polom. Ne vem. Kaj točno misliti?
POtem pa nekdo kritizira tvoj trebuh, ker ni po merah nekih kvazi revij. Ni čudno in sploh ne, da je toliko motenj hranjena pri gospeh srednjih let in začne se že v vrtcu, ko mi je kolegica rekla, da je punčka stara 5 let, rekla, da ne bo več jedla in nikakor ne morejo spraviti se jesti, ker ji je ena rekla, da je bajsa. S takimi rečmi se obkladamo tudi kasneje, morda na drug način.
Na spoštovanje in človeka pa se pozablja, na jedro in osebnost. Kot, da so brezcelulitne noge, raven trebuh, in dobro oprsje edino kar šteje… Moje razmišljanje.

Lep vikend,

ayna

Maš prav! Psiha, to mora dozoreti v glavi! Sej vsi vse vemo, debelost ubija itn! Samo en mali klik v možganih pomaga, ne pomaga pa pametovanje ene suhice, ki ve EN DREK!