Oseba je v parih mesecih zapravila 15.000 eur za nič. Daje mastne napitnine. Sosedom daje po 15, 20 eur za 2 km vožnje. Še taxi bi bil manj. Ko kdo naredi za njo nekaj malenkostnega je prepričana, da mora dat več 10 eur, ne 1x, ampak vsakič. Ko jaz kaj za njo naredim zastonj pa čez dva meseca reče, da to ni res in, da jaz nič nisem naredila za njo. Ne razumem – se pravi, če ni plačala potem je prepričana, da ni bilo narejeno. Namesto, da bi bila hvaležna, da ji ni bilo treba plačati, je jezna, ker ni plačala. A je to kakšna bolezen? Ko bo čisto vse zapravila bo verjetno začela govorit, da ji ljudje kradejo.

O komu to pišete, o mami, tašči, očetu, tastu, starih starših? To je lahko starostna raztresenost in demenca. Samo, kolikor je meni jasno, dementni ljudje postanejo skopi in obtožujejo, da jim drugi kradejo.

bližnja sorodnica

Ti ji moraš narediti vse zastonj, saj si vendar njena bliznja, kaj zi ni jasno? Druge mora pa placevati za naklonjenost.

Če je do tebe zgolj skopuška, boš morala postaviti meje in ji to posebej povedati iskreno.

Če boš pa dedovala po njej, pa jo seveda moraš razumeti, zakaj je Tvoja naklonjenost zanjo zelo samoumevna.

There is no free lunch! 

Nič ni zastonj 

Ok, da sosedu recimo plačaš, ker ti recimo prebeli stanovanje mi je še logično. Da pa plačuješ, ker te nekam zapelje pa … ni šans, in da še računa več kot uradno taksi. Noup! Nikjer ni napisala, da so bile velike stvari, napisala je za malenkost da par deset eurov. Mene so sosedje še vedno zapeljali zastonj, tudi izven mojega kraja in prišli pome. Sem vprašala kok bo računal, me je pogledal in rekel, če sem nora, da to pa že ne bo nič računal. Pa je bilo to večkrat.

To je dobri sosed.