Prepiri
velkam tu d klab :-)))
prav na smeh mi gre, ko se spomnim časov, ko sta bila otroka še majhna in sem si taaakoooooo želela, da bi že malo zrasla 🙂
Zdaj pa imamo. Eno najstnico in enega mulčka, ki bo glih kar najstnik, ampak pameten je pa že zdaj tako, da sliši travo rast. In če sta se včasih zravsala, se danes včasih dobesedno “zgarbata” 🙂
Kar pa se prepirov tiče: takih prepirov, ki ne zadevajo otrok skorajda ne rešujeva pred otroci, oz. takrat, ko so zraven nimava nekih “deep” pogovorov. Če pa se tiče mularije, pa nekako zagovarjava teorijo, da misliva isto. (NO, če ne, potem tudi to poveva).
Kolikor jaz poznam familij z najstniki, službo, šolo in ostalimi dejavniki v življenju, ti pa moram povedat, da ne poznam hiše, kjer bi živeli v miru in ljubezni. Prav gotovo je povsod kdaj pa kdaj bolj glasno :-)))
Poznam 🙁
Imate še kje doma 13-letnico in 10-letnico, ob katerih dobivate občutek, da se vsak pes in mačka lepše gledala, kot onidve??
Še najbolj mi je hudo za 10-letnico, ki je res še igriva in večkrat najde sebe v igri z mlajšima fantoma, a vendar vidim, da si včasih zaželi tudi prijazne besede, pozornosti sestre… a jo res komaj kdaj dobi.
Skodla, niste edini v tem.
Vladka
To je obdobje, ki bo minilo. Enkrat … :)))) A veš kakšno je bilo včasih pri nas doma, ko sva z sestro 10 let narazen in je bilo ona tam tik pred puberteto, jaz pa že globoko v njej? Samo vpitje in prepiri, mami izgubljala živce z nama, oče je pa bolj mirna dušca in se med tri kregajoče babnice sploh vmešavat ni upal. :)))) Je minilo, ko je šla tamala v srednjo šolo, jaz pa en štuk višje na svoje. Zdaj se super razumemo, razen kakšnih manjših občasnih navzkrižij.
LP in šparaj živčke. Je samo obdobje. :))))
Predstavljaj si nas v mojih najstniških letih – bila sem najstarejša in osem let starejša od mojega brata, vmes pa še dve sestri. Stalno si je bil kdo s kom v laseh, stalno kdo s kom skregan in tudi pretepali smo se. Če sta se starša jezila, sta se samo zaradi nas, ker sta nas imela poln kufer. Pa smo zrasli, vsak od nas je na svoje in se dobro razumemo. Zadnjega medsebojnega prepira se pravzaprav ne spomnim več. Je že leta od tega. Prerasti je treba, samo to je.
Prepiri za otroke niso to kot za nas odrasle. Oni ob tem ne zgubljajo energije in ne vijejo rok, pravzaprav se jim ne zdijo nič posebnega. Vendar pa jaz pri svojih najstnikih (kmalu 18, 14, 11) vztrajam, da se grdih besed, kričanja ali celo fizičnega obračunavanja pri nas pač ne tolerira. Lahko so jezni drug na drugega, vendar morajo to rešiti brez hude krvi. Če se kdo začne dreti na drugega, mora pri priči v sobo. Ne vtikam se v to, kaj se je dogajalo in zakaj so se spričkali, toda dokler se ne ohladijo toliko, da bodo lahko normalno komunicirali (brez vreščanja in ostalih izpadov), jih ni dolžan nihče poslušat. Tako da je kdaj prav smešno, ko se pričkajo šepetaje ali z znižanim glasom, da ne bi poslala vsakega v svojo sobo.
Kreganje med sorojenci je nekaj najbolj normalnega na svetu, toda vi kot starši niste dolžni poslušati njihovega kreganja, toliko bolj če to počnejo zelo neprimerno. Ko sem jim jaz (sem se zadrževala, da sem izgledala kar najbolj mirno in hladnokrvno) parkrat zažugala, da se bosta šla v klet kregat in sem jih enkrat tudi v resnici tja poslala z besedami:”Tam se pa kregajta tudi par ur skupaj, če hočeta, ostali pač nismo dolžni tega poslušati.”, sta se hitro ohladila. Če se sedaj razvnamejo kakšni hujši prepiri, jih samo pogledam, pa zadostuje, da ali nehajo, ali se gredo prepirati v svojo sobo. Se mi zdi, da je pa treba toliko vztrajati pri tem, da naj se prepiri obdržijo na nekem kolikor toliko kulturnem nivoju in da drugim družinskim članom tega ni treba poslušati (ker gre vedno za kakšne malenkosti in nepomembne stvari). Otroci morajo dojeti, da ne zahtevamo, da ne smejo biti jezni ali da se ne smejo spričkati med seboj, pač pa da imamo tudi mi starši pravico mirno preživeti popoldan brez njihovih stalnih zbadanj in pričkanj. Torej naj se le kregajo (v mejah normale), vendar naj to počnejo tako, da s tem ne motijo drugih, ki z njihovim prepirom nimajo nič. (lahko tudi v dnevni sobi, če ne gre za pretirano povzdigovanje glasu). Pri tem vztrajava oba z možem (najini prepiri so izredno redki, pa še takrat ni kričanja ali vulgarnih izrazov, jih izvajava tudi kdaj pred otroci, vendar gre bolj za malo ostrejše izražanje nestrinjanja kot za resnične prepire).
Ni vam torej treba kar trpeti vreščanja, divjanja in nenehnih pričkanj. Tudi vi kot starši imate svoje pravice.
Če jim pri devetih letih dopustiš kričanje in zmerjanje, je normalno, da bo v najstniških letih še večji obup. Jaz pa ti lahko že zdaj povem, da pri nas pretepanja, zmerjanja in kričanja ne bo, ker ga že zdaj ne toleriram.
Ne poznam najstnika (pa jih poznam kar nekaj), ki bi iz vljudnega in prijetnega devetletnika kar čez noč postal podivjani razgrajač. Te zadeve se ponavadi dajo predvideti že prej. Vsi podivjani najstniki so bili že kot otroci težavni. Sicer manj kot v puberteti, vendar so bili gotovo vidni zametki slabega obnašanja, če ne že kar neobvladljivo obnašanje.
Betka, iz vljudnega, mirnega, pridnega………do desetletnika rata najstnik, ki popeni in mu letijo ven najgrše besede možno, ki bi kar fizično obračunal in tudi na prikrit način to naredi (se zaleti kao nehote). Na nas starših je, da nezaželjeno vedenje odpravljamo. Všeč mi je nasvet xxy, doslej so ble kazni vsak v svoji sobi, naslednjič bom pa prepirljivca poslala skupaj v eno sobo.:-))))))))
Če iz “normalnega” desetletnika, ki ni govoril grdih izrazov in se je znal kontrolirati, postane dvanajstlenik, ki začne psovati in popeni za vsak nič, je z njim nekaj narobe, in tega ne moreš pripisovati zgolj puberteti. Z njim se je treba dodobra pogovoriti ker mogoče je problem v šoli ali kje drugje, hkrati pa ne dovoljevati psovk in zmerjanj, pa naj bo še tako jezen. Domači nismo kante za smeti, ob katere se lahko vedno obregne ko mu kaj ne paše. Se strinjam z xxy.