Najbolje, da pri notarju sklenete izročilno pogodbo.

“Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja (izročilna pogodba) je bila do uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ) urejena v Zakonu o dedovanju. Z uveljavitvijo OZ pa je njeno urejanje prešlo pod omenjeni zakonik. Izročilna pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, sicer je neveljavna. Od drugih pogodb se izročilna pogodba (darilne pogodbe, pogodbe o dosmrtnem preživljanju, preužitne pogodbe) razlikuje predvsem po tem, da se lahko sklepa le med izročiteljem in njegovimi potomci, posvojenci in njihovimi potomci (v nadaljevanju: potomci) . Pri tem mora biti izpolnjen pogoj, da se morajo z izročilno pogodbo strinjati vsi, ki bi s tako pogodbo lahko pridobili določene koristi, torej vsi izročiteljevi potomci, ne glede na to ali pogodba vključuje le enega izmed njih ali vse. Če se kakšen od izročiteljevih potomcev s pogodbo ne strinja, lahko da privolitev k pogodbi tudi kasneje v enaki obliki. Prav tako pa izročilna pogodba ostane veljavna, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi bil zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdedinjen ali če je dedno nevreden.  Seveda pa je lahko stranka izročilne pogodbe tudi zapustnikov zakonec ali izvenzakonski partner. V tem primeru je pomembno da se z izročitvijo in razdelitvijo tudi ta strinja. Če zapustnikov zakonec v izročilni pogodbi ni upoštevan ima še zmeraj iz zapuščine pravico uveljavljati nujni delež, iz česar izhaja, da se pri ugotavljanju vrednosti zapuščine (na podlagi katere se določi vrednost deleža nujnega dediča) tisti del, ki je bil z izročilno pogodbo izročen izročiteljevim potomcem, šteje za darila. Izročitelj lahko v izročilni pogodbi razpolaga le s svojim premoženjem, ki ga je imel ob trenutku naprave izročilne pogodbe in ne s premoženjme, ki bi ga imel v trenutku svoje smrti. Prav tako pa lahko razpolaga s svojim celotnim premoženjem ali le z delom premoženja.”

Kot da je pri dedovanju vazno, kako bogat je brat … ce je bogat, mu pa nic ne pripada?

Kdaj so ukinili status zaščitene kmetije?

Iz napisanega sklepam, da ste sklenili Pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Zato boš postal lastnik kmetije, šele po smrti staršev.

Popravi, če se motim.

Vse te negativne komentarje zagotovo pretežno pišejo samo ljudje, ki na kavčih čakajo kdaj in kaj jim bo iz lufta padlo, kot nujni delež, zakoniti delež, kot ne vem kakšna pravica… Kaj pa ste ustvarili v življenju, kako ste pripomogli k ohranitvi, oplemenitenju premoženja vaših nujnih zapustnikov, skrbite za  svoje starše, jim pomagate pri delu, vsakodnevnih opravilih ali le čakate na svoj plen, ki vam nujno pripada, da ga boste prodali, zaveseljačili…?? Bruh. Bruh.

Dragi mladi nadebudni kmet! Čestitam ti za tvojo pogumno odločitev, da prevzameš kmetijo!  Naredite pogodbo o preužitku, saj boš s starši najbrž živel pod skupno streho ali vsaj v neposredni bližini, nadaljeval njihovo delo in poskrbel za njihovo dostojanstveno staranje. Pogodba o preužitku je v pravnem jeziku odplačna, pomeni, da boš s svojim delom in izpolnjevanjem zapisane vsebine “odplačal” nepremičnino in ti ni treba plačevati nobenih deležev. Sorojenci jo sicer lahko poiskušajo izpodbijati s tožbo, vprašanje pa je, kako uspešni bodo pri tem, če je bila takšna volja staršev, ti pa vestno izpolnjuješ svoje obveznosti. Kot mladi kmet zaprosi za subvencijo. Ta denar je zate, za nov zagon, morda želiš uvesti spremembe, obnoviti stroje… Ta denar ni za nujne dediče! Pozanimaj se, bodi informiran in ne boj se! Starši ti očitno zaupajo svoje življenjsko delo! Srečno!

O, pa je važno. Ker so lahko prav bogati najbolj lakomni in bi rajši na kant spravili drugega, samo da bi dobili nekaj, kar jim kao pripada. Že prevečkrat videno. In to je za vas pravica?

Ne pripisuj meni (svoje) lakomnosti. Podpiras, da si nekdo prigrabi vse premozenje, ne oziraje se na moralno upravicenost tudi drugega. Naloga starsev je, da posteno razdelijo premozenje. Pri tem imajo seveda vso pravico, da tako tudi ne storijo, saj s svojim premozenjem vsak lahko dela kar hoce.

Že v osnovi gre za to, da bodo prihodnji odnos gradili na tem, da se pridobi na način, da se drugega izrine. Te prakse so sporne. Super, če hoče nekdo prevzet in delat, ampak po sistemu, mi bomo tako, da drug nima pravice niti oporekat odločitvam, pa ne. Če je dogovor, je dogovor. Dogovor je lahko tudi, da brat doživljenjsko ohrani del, delež brez da se uradno deli. Lahko je tudi kos zemlje, kjer bo imel leseno vikend hiško z vrtom, lahko je delež od pridelka, lahko je sioupravljanje in sofinanciranje. Lahko je formalno vse od enega, pa drugega izplačuje s pujsom in pol teleta ali dvema ovcama na leto. Vse je stvar dogovora. Lahko je tudi, oskrbni dan za starša znaša 1600 eur na mesec, tvoj del vrednosti kmetije je 100k, vsak mesec se odšteje 800, dnevno vloženo delo za vzdrževanje stanja kmetije je 100 eur, če te ni, se od tvojega dela odšteva. Vse možnosti dogovora obstajajo, ne pa na pas mater. Lahko je tudi, da so starši od nekega razloga dvignili roke, pijančevanje, droge, kreg, nepošteni nameni in se tudi to všteje v to, zakaj želijo urediti skrb zase skozi enega potomca, lahko da so enemu že pomagali z lesom in finančno pri gradnji, vse je možno, ampak za boga milega, naj bo transparentno! Zato da družina ostane družina!!

A vi sploh veste, kaj pomeni prevzet kmetijo? Pa skrbet za starsa do smrti, po moznosti, da sta leta nepokretna? Ste vi blesavi, da obsojate cloveka pohlepa?? Ce se vam zdi pa tako enostavno, pa ajde, da vas vidim: v Slo vsak dan propade nekaj kmetij, zagrebite se zanje cim prej! Prav tako je precej obnemoglih starih ljudi, ajde, zagrebite se in poskrbite zanje!

Delo na kmetiji je 24/7, skrb za obnemoglega starsa je 24/7.

Ce bi dobro brala ali se potrudila razumet, bi ti bilo jasno, da gre za nacin, kako to dela. Za hrbtom brata, ki nima nobene moznosti se izjasnit, kaj bi on zelel, in tako, da bi za brata ne bilo NIC, zanj pa vse. Saj morda bi bil brat hvalezen in bi mu odleglo, da je on pripravljen vse to vzet nase. Ampak morda pa ne, morda se tudi on vidi v tej vlogi.

Nekateri vidite samo premoženje, drugi vidijo tudi delo. Ampak tega najbrž nekateri ne morete razumet. Ker res je čudno, da toliko kmetij propada, ko pa je to blazno premoženje.

In kje je avtor napisal, da npr. ne bi dajal vreče krompirja ali soda vina ali tramov za ostrešje? Piše le o izplačilu deleža – kar jaz razumem pod denar, ki bi ga v kosu moral naenkrat dat.

Avtor je v uvodnem postu navedel, da brat ni zainteresiran za prevzem. Lahko bi vsaj prebrali.

Sem prebrala in mu to napisala v svojem komentarju. Meni je sporen avtorjev način, kako dobiti vse in nič dati bratu. Vsak pravni posel (kar prevzem tudi je) mora biti transparenten in z odprtimi kartami na mizi. Ostalo so #mutna posla, ki pripeljejo do zamer in kreganja.

Zakaj se potem boji, da ga bo brat tožil za nujni delež?

Način ni pravi.

Sicer ne vem, kdo točno je kaj pisal, tako da odgovarjam na splošno tistim, ki so avtorja proglasili za lakotnika. Nekateri pa smo se mu postavili njemu v bran. Avtor ni navedel, v kakšnih odnosih je z bratom. Morda avtor pozna brata in je morda on lakoten in se zato hoče zavarovat, da ga brat ne bi obral do kosti. Kajti, kjer so odnosi v redu, ljudje običajno ne razmišljajo o tožbah, avtor pa se že vnaprej morda upravičeno zato boji in samo sprašuje o variantah.

To, da bi bila z bratom solastnika vam pa ni kapnilo?

Koliko podpore dobiva avtor ?? Torej vam je kot normalno to v odnosnih? To je dejansko odraz stanja pri nas, bratje in sestre pri skoraj vsaki bajti se skregajo za dediščino. Če bi bil odnos korekten, bi doma dogovorili medsebojno pogodbo, kaj in kako sledi z nasledstvom, uredili to notarsko, si podali roke in živeli v skladu z dogovorom v slogi naprej. Tu pa se vprašanje glasi, kaj moram narediti, da brat ne dobi ničesar. Da, življenje na kmetiji je izjemno zahtevno, skrb za starša tudi. Ampak eno je urejati tako, da se že v štartu čuti, da se nekoga žaga. Avtor se sklicuje, da nima denarja za izplačilo. A za domsko oskrbo morebiti nepokritnih staršev pa ima? Ali bo na koncu tako, da je kmetija nerentabilna, da denarja za stroške ne bo, plačevala bosta pa oskrbo oba? Tako je bilo kar kje. Pobral vse eden, stroški pa na vse. Ne, teh zadev se NE ureja zahrbtno, ampak dogovorno! Če dogovora ni, potem očitno tudi strinjanja ni, se vam ne zdi?

Vsi tisti, ki tulite, da se na kmetijah samo dela cele dni od jutra do večera. A bi prosim izstopili iz svojih vizij kmetij izpred 100 let nazaj? Danes kmetje ne kosilo več ročno, zatorej ni treba na travnike ob svitu in garati do kosila. Tudi sena se ne obrača več ročno, ne spravlja se ga več ročno, ampak se to vse dela s stroji. Prav tako se na poljih dela vse s stroji. Ročnega dela je bistveno manj. Tudi les iz gozda se ne vlači več s konji, ampak s stroji. Ja, krave je treba nahranit, spucat (če so v hlevu, sicer se to ne), pomolze pa stroj, ki ga človek upravlja.

Delo je resda lahko razporejeno preko celega dneva, ampak da bi garal kot suženj 24 ur, tega pa že zdavnaj ni več.

In vsaka malo spodobnejsa kmetija ima vsaj 1 traktor, povečini pa imajo po 2 ali 3, da ni treba “prikljuckov” menjavat.

Ok, mogoče bo avtor prevzel kmetijo v slabem stanju in je brez strojev, hlevi potrebni popravila ali pa se bo lotil čisto nekaj novega in se zato otepa izplačila brata. Ampak vseeno bi bilo dobro pomisliti, če ni brat pijanec, nasilnež, manipulator ali prevarant, ali je prav, da se ga v celoti izloči iz dedovanja. To napoveduje slabe odnose, kar pa je škoda. Družina je le druzina. Škoda jo je zgubiti zaradi lakomnosti.

Lastnik zaščitene kmetije je lahko samo eden.

No, tako se je zgodilo pri nas. Zaščitena kmetija, ki jo je oče podedoval po svojem očetu. Nenadoma umre. Vse štiri hčerke in mati se dogovorimo, da vse, vključno z konkretno vsoto prihrankov, prepustimo materi. Za vsak slučaj. Podpišemo dedni dogovor. Dobimo sklep in do tu vse lepo in prav. Ena od hčera (naša sestra) je lepo potihoma in zahrbtno pregledala vse parcele in ugotovila, da je 6000 m2 zazidljivega. Po dobrega pol leta, ko smo zaključili dedovanje. Mater naloži v avto, jo odpelje h notarki in spišeta darilno pogodbo za celo zazidljivo parcelo. Slučajno mi pride pod roke ta pogodba in materi povem, da smo se drugače dogovoril. Joka, da ni vedla, kaj je podpisala. Ampak to je bilo kot bomba, ki jo je razneslo v naši familiji. Res je, da je mati lahko naredila s svojo zemljo, kar je hotela, ker je bila lastnica. Ampak način je bil po južnaško rečeno #kurbinski. Če bi se sestra obvezala, da bo skrbela do smrti za mater. Ok bi se vse strinjale. Aja, po oceni sodnega cenilca je bila vrednost podarjene parcele 120 tisoč eur.

Mati zboli in nas sestra kliče, kako si bomo razdelili skrb in stroške za bolno mater. Nisem HB zamerljive sorte in sem, ne glede na vse, skrbela zanjo. Ostali dve sestri sta prišli samo na njen pogreb. In pozneje, vsaka s svojim odvetnikom, na zapuščinsko obravnavo po njej.

Minilo je deset let od materine smrti, nobena z nobeno ne govori. Za grob skrbim sama, ker me je sram, da bi ljudje hodili mimo zapuščenega groba, kot bi bil #grob neznanega junaka. Neumno in žalostno hkrati.