Je tu kdo, ki se je ločil po 45. letu ali še kasneje? Kako ste sprejeli to odločitev po 15 ali 20 letih zveze, ko so otroci že odrasli? Je bila ločitev posledica tega, da ste našli novega partnerja, ali ste se odločili za novo življenje sami? Kako ste se spopadli s strahom pred spremembo in samoto?
Sem v precejšnji psihični stiski. Po dvajsetih letih zakona čutim, da bi najraje odšla, a me hkrati preplavlja strah. Kako se bom znašla? Kako je začeti znova pri tej starosti? Malo me je strah tudi samote, a hkrati ne vem, ali lahko še naprej živim tako, kot sem do zdaj. Bi mi kdo, ki je šel skozi to, lahko delil svojo izkušnjo?

pri tej starosti se ne začne znova, ker je polovica življenja že za teboj in si glavne stvari že naredila, ampak se enostavno živi naprej drugače. v razvitih državah, kjer imajo ljudje dovolj sredstev, so ločitve v teh letih pogoste, saj želijo posamezniki živeti po svoje in ne biti privezani na svojega partnerja, s katerim so se odtujili.

videla boš da normalnega v zrelih letih iščeš z lučjo. Si pripravljena ostati samska preostali del življenja?

Lahko kakorkoli obnoviš vajin odnos z možem?

Kam je izginilo, kar je bilo?

Naredi najprej vse, kar se da, da se ponovno najdeta, razen če je res kreten in raje ostaneš sama, kot z njim.

Za vse pare je šok, ko otroci mal odrastejo in so kar naenkrat soočeni z realnostjo, da so se izgubili v razdajanju za družinsko življenje. A vse to se da obnoviti, ponovno zbuditi iskro, če sta oba seveda za to. Dokler je samo eden pobudnik, kasneje drugi, ne gre. Sočasen, obojestranski trud mora biti. Da sta si prioriteta in da se še kaj drugega menita kot le o družini in obveznostih. Izleti, pijače, večerje, zmenki kot nekoč. Ne moreš se naveličati osebe, ki jo ljubiš, lahko pa rutina začasno ohladi odnos, ki se ga ne neguje redno. Nič tragičnega.

Če so pa vmes prevare, izdaje, alkohol, droge, zapravljanje ipd težave, tu bi pa naredila jaz čisti rez. Pri teh letih se človek mora spremeniti na bolje, nikakor ne na slabše in če koga obrne v napačno smer, sam adijo. Ne bi zapravljala zlata leta za reševanje dram in nezrelosti partnerja. Naj dela kar želi, samo ne ob meni..

Malo čez 50let in sva šla narazen. Ne mislim do konca življenja živeti v mrtvi zvezi.

Denar ni dovolj za mir ki ga imaš ko si sama. In svobodo. Ne se bati samote, ker ni samota ampak je neskončni mir.

Meni je samo žal, da nisem že prej šla stran.

ne razumeš, ženske se v teh letih ločijo zato, da so lahko v miru debele, kakšnega spijejo, da se jim ni treba več rihtat in predvsem, da jim ni treba drugih rihtat in se jim prilagajat. ali pa samo takega kreljota kot si ti poslušat.

Barbi 154:

Pri teh letih sta povecini obe opciji slabi.

Edina trda stvar, ki te bo se spravila v dobro voljo so zlate palice.

Srecno

Meni je jako čudno, ko vprašam katero nezadovoljno pred ločitvijo, kaj je njen plan. Ločitev, ok, razumem. Ampak pol? Boš začela hodit v kino, v hribe, boš cele dneve ležala v neredu,  brala knjige do nezavesti, pohajkovala po trgovinah, hodila na dopuste, spremenila pričesko, ne boš več kuhala in stregla moža,… ?? Kaj je razlog in kaj želiš doseči? Vzemi list in si napiši vse razloge, zakaj nočeš več biti z njim. Nato obkroži vse tisto, na kar imaš vpliv sama. Ugotovila boš, da vse tisto, kar želiš, lahko počneš tudi če si poročena. Ali se bojiš, da te bo zaklenil, pretepel, če boš sla sama nekam? Ker če, šele potem imaš razlog za ločitev. Naveličanost svoje lastne rutine ni razlog za ločitev, ampak da brcneš v rit sama sebe.

Veste koliko je takšnih, ki bi najraje odšli, pa jih je strah; strah tudi “očitkov”, zakaj najprej ne končajo prejšnje zveze in gredo šele nato v novo.

Če čutite, da vam ni več za biti v obstoječi zvezi, odidite. Pri tem si lahko prej najdete novega partnerja, ali pa to storite kasneje. Samo ne bojte se zgoraj omenjenih očitkov.

Res je, vrednost zlata in srebra raste….hm, bo treba razmisliti v tej smeri.

Za Barbi:

Sama veš v kakšnem stanju je vajin zakon in če so popravki možni. Vedi pa, da je pri teh letih spoznati pravega primerljivo z zadetkom glavnega dobitka na loteriji. Skoraj mission impossible.

Tudi jaz sem bila v podobni situaciji, ampak sem se odločila, da grem. Sprejela sem že nekatere ukrepe, kmalu se selim. Tudi jaz sem bila in sem še v psihični stiski, skrbi me, ali bom zmogla – finančno, psihično, ali bom sama / osamljena… ampak potem moj partner nekaj naredi ali se nekaj zgodi, kar mi pokaže, da sem na pravi poti. Sploh pa če pomislim, kaj vse je že bilo… (veliko tistega, kar ena pravi gor, da bi potegnila črto), preplavi me taka jeza in se zopet zavem, zakaj sem se tako odločila.

Seveda nihče ne more vedeti, kako bo – večina ljudi zato ostane skupaj in se do smrti žrejo, ignorirajo, kregajo, imajo toksične odnose… ampak jaz sem se odločila biti pogumna in sprejeti usodo, kakršna bo, pač bo. Imam nekaj backupa (ne finančnega bolj moralnega), tako da mislim, da nekaj pomoči bom imela, če mi zagusti. Ampak vem, da na dolgi rok tako, kot je zdaj, ne more več iti, partner se mi je zagabil, izogibava se drug drugemu (v kolikor ne, se skregava) in jaz mislim, da se bo pri meni na dolgi rok vse poravnalo. Moram biti optimist. Želim si samo priti domov in imeti MIR!!!

No, evo, a bi s takšnim ostale do smrti?

Kaj bo počela? Kar bo želela, ko bo hotela! Brez polaganja računov! Pa kaj če leži 3 dni na kavču?! Ni noben problem. Sama ve zakaj.

Svobodna bo! SVOBODNA!!!

Tudi če s pol manj denarja, iz danes na jutri, je svoboda in mir boljša opcija od životarjenja s partnerjem, ki ga ne prenašaš.

dosti dobrih odgovorov.od uporabnic No in mijav sem jih vajen.

bi pa na to temo samo tole dodal,da ste v teh primerih ženske veliko bolj pogumne,odločne kot moški.

Dzizus, a 3469  a si ti, poleg tega da si totalen kreten, tudi funkcionalno nepismen. Napisala je, da ima ONA DOST.

In nikjer ne pìšem, da je mož kreten. Kar je sicer lahko tudi možno. Lahko sta se samo odtujila, lahko je njuna različnost postala nepremostljiva…  itd itd itd

SE TAKOJ USTRELIM. ALI PA NJEGA.  RAJE V ZAPOR

Nimam te izkušnje, ampak najprej si odgovori , zakaj bi šla? Kaj ti manjka v zakonu? Strah pred osamljenostjo je razumljiv, ker moraš življenje vzpostaviti na nove temelje. Sedaj je hiša ali stanovanje polna , potem bo tišina. Ampak ali je treba končati zakon? Misliš da boš našla boljšega ali planiras sama ostati? V 90% bos našla slabšega, ker moški pri 50-ih ki so samski, niso kaj prida. Tadobri so zasedeni. Res dobro razmisli. Glede premoženja, imaš opcijo da delita premoženje? To so vprašanja za naprej.  otroci so večji, nekako bi verjetno razumeli. Dobro razmisli . Spomnim se ene gospe, ki je tu pisala, da  se je ločila, po ločitvi pa ni bila več prepričana. Motila jo je čustvena hladnost moža. Ampak za njega so po ločitvi  v vrsti ženske stale. To ti marsikaj pove, da je v redu moškega pri teh letih težko najti. Marsikaj boš doživela. Srečno in trezen razmislek. Jaz sem z mojim skupaj več kot 20 let, pozorna sva drug do drugega, ne kritiziram ga, ne kregava se za neumnosti, v podporo sva si. Dober odnos ni samoumeven. Če sta z možem kompatibilna v večini ključnih pogledov, se splača potruditi. Če je zakon zavozen, mož ti gre na živce, pa pojdi in začni na novo, kar pač bo , bo bolje kot sedaj. Srečno in vse dobro želim.

Avtorica, zakaj bi sploh rada šla? Gre za toksičen odnos ali zgolj rutino?

V prvem primeru je odgovor jasen…. pojdi, bo težko, ampak sčasoma se bodo stvari postavile na svoje mesto.

V drugem primeru, torej da gre za naveličanost, pa bi rekla, da pošteno razmisli. Se res ne da nič narediti, da zakon rešita? V vseh letih skupnega življenja seveda pride do vzponov in padcev, ampak če je mož sicer spoštljiv do tebe (in seveda ti do njega), se je vredno potruditi.

Ampak seveda je v prvi vrsti vse odvisno od razlogov zaradi katerih sploh razmišljaš o odhodu…

Znova začeti v bistvu ni mogoče. Tudi tulipanov ne sadiš poleti.  Lahko pa greš dalje. Biti sam je lahko zelo prijetno, če se znaš imeti lepo.

( https://www.youtube.com/watch?v=LybFybGEoz8 )

To, da so samski 50letniki slabi, luzerji, bla bla, ker dobri so vezani, poročeni, je navadno flancanje.

Med samskimi 50letniki ni nič več takšnih kot med splošno populacijo.

Problem je drugje.  Samske 50letnike na nivoju vrstnice NE zanimajo.  Vsekakor ne za resno zvezo.

Imam jih 46 in mi na pamet ne pade. Imava soliden odnos. Vedno je prostor za izboljšav, tako kot tudi za poslabšanje. Da bi se pa zdaj z nekim novim petljala, živce zgubljala zaradi njegovih navad, se prepucavala kdo od naju bo na zabavi od otrok ali raznih praznovanj, pajade. Če mi kakšen dan kaj ne paše, grem v svoj kujavnik brat knjigo. In drug dan je svet lepši. Če bi mi bilo dolgčas, bi si odprla popoldanski s.p. ne pa da bi se šla ločit.

v začetku 30 in pol še ene par krat… Že takrat je bila misija nemogoče najti primerno partijo, se je pa dogajalo, se ne pritožujem, fajn je ko si svoboden in na lovu, seveda, če imaš družbo .. Po 50 paaa… , bi rekel, da bi bilo lažje kot v 30 tih, pač zarad kilometrine, ker  tisti, ki si res želijo partnerja, tako ženske kot moški več ne glumijo… Točno vejo, al rezkirajo z novo partijo al ne..

niti ene ure heheee

3469

Ti si en takih, ki te je žena pustila in ne boš nikoli dobil druge, ker si debil.