Tak je za kastrirat, da se ne množijo taki izrodki. Sicer pa običajno narava sama poskrbi za to. Sem prepričana, da nima nasledstva, kar je .

Živijo,  sem v podobni situaciji.. sem ta teden  vložila tožbo na razvezo…po 25 letih zakona…zadnjih 5 let sem se maksimalno trudila na primeren način povedati, kaj pogrešam, kako se počutim, kaj je zame pomembno…. bila sva na terapiji….on enkrat, ker baje mu je terapevtka rekla,da on ne rabi več hoditi, jaz pa da bom še mogla…  ogromno sem naredila na sebi, na prepoznavanju svojih vzorcev, razumem tudi njega, zakaj je tako, kot je….  odvisen od dela in denarja…  on pravi, da najin odnos sicer ni idealen, ni mu pa tako slabo…

Jaz pa še vedno ob njem ne videna, ne slišana…  šla neštetokrat čez sebe za drobtinice njegovega časa, pozornosti, prijaznosti…

Ko vidiš, da nikoli ne bo drugače… se odločiš ali to sprejeti ali oditi…

Če želiš, si lahko izmenjave kontakte in spijeva kakšno kavico ob pogovoru..

Nisi še toliko stara, da ne bi začela znova. Ampak to pomeni, da boš do konca življenja sama, saj normalnega moškega ne boš več našla.

Torej, če si pripravljena od zdaj naprej živeti sama in večinoma osamljena, potem se loči.

Drugače pa začni delat na odnosu.

50+ in normalnost?

Tudi zaljubis se lahko ponovno,  ce ni prevelike kalkulacije in imas za sabo zadeve pociscene.  Tiste veze, ko je vsak na svoji lokaciji so bolj kratkotrajne. Za biti skupaj pa se je  potrebno znati prenasati.

Jp, s tem zapisom se pa zelo strinjam….

Za Anonimno 3469!

Kateri nasvet pa?

Sem v podobni situaciji in odločila sem se, da vseeno ni tako hudo, da bi odšla. Ja, je čustvena in duševna praznina. Odtujenost. Ampak se oblečem in grem pač sama na kolo, sama na pijačo s prijateljicami, vzamem knjigo, grem v sobo in pogledam film in pridem do naslednjega dne. Je odgovoren, za otroke je skrbel in še vedno, če je treba. Drži se dogovorov. Ni nemaren.

Če bi bilo pa nasilje, ljubosumje, kakršen koli teror, pa niti ne bi razmišljala, samo šla bi.

Ne razumem, kako se lahko odtujite od moža, ki je deloven, odgovoren, skrben…to so lastnosti, ki jih danes težko dobiš pri obeh spolih. Logično je, da po več letih ni več ognjemeta v odnosu. Ljubezen ne umre kar tako. Možno je edino, da je že na začetku ni bilo.

Kaj kvazite o osamljenosti in podobnimi?! Sploh veš kako hudo je biti osamljen v paru?! Ko te ne vidi in ne sliši!

Odkar sva šla narazen, sem boljša oseba. Več se mi da, bolje se počutim.

za Srce125

Zaradi takih zapisov kot je tvoj, pari ostajajo skupaj, a bi bilo bolje, da bi šli narazen! Nismo več v 1950! Ženske znamo in smo sposobne poskrbeti zase. Vidva sta sostanovalca, ki zunanjemu svetu lažeta da sta par. Zakaj bi živela v taki laži? Sostanovalca v teh letih pa ne rabim.

Ne bluzi, nobenega sostanovalca nimam. Narobe si razumela moj zapis. Avtorica ni navedla razloga za razhod. Zdolgočasenost ni razlog za ločitev, ampak nekaj resnejšega.

Je še kdo razbral koliko zakoncev ostaja skupaj iz vseh drugih razlogov kot tistih, ki bi naj veljali za srečne zakonce?

Fora je, da gredo časi zvez hitro proti koncu, ker zveza enostavno več ni potrebna za preživetje.  Tako kot že kakšno generacijo več praktično ne obstajajo 3+ generacijska gospodinjstva.  S tem, da je samski stan tako in tako v interesu globalnih pastirjev.  Več smo na spletu, več potrošnje, več vsega kar je v interesu sistema, ki se trudi z nami upravljati.

Kakorkoli že, znova se da začeti kadarkoli.  Je pa precej retardirano, če gre 50letnica narazen z idejo, da bo začela novo boljšo vezo z boljšim tipom.

Tudi jaz tako!!

Dokler ne skočiš v mrzlo vodo, ne boš vedela, kaj in kako bo.

Če čutiš, da moraš oditi, potem odidi. Če si zgolj naveličana sama sebe in rutine, jo spremeni in delaj na sebi znotraj veze. Ampak naj te ne bo strah prihodnosti – neglede na starost je to velik korak, ki s sabo prinaša skrbi, negotovost, strah, da ostaneš sam. Pa se potem vseeno nekako znajdeš in si življenje zasučeš tako, da ti ustreza. Le pogumno na pot, morda ne bo vedno najlažja, ampak ko sprejmeš tako odločitev, je zagotovo vredna tega.

Jaz sem se po razhodu še kakšno leto borila z osamljenostjo zvečer, pa sem si našla prijatelje in hobije, potem se je stanje umirilo. 2 leti sem uživala svoje življenje kot še nikoli prej, dokler nisem začela spet hrepeneti po nežnosti, bližini in partnerju – takrat sem vedela, da je čas, da sprejmem ljudi v svoje življenje. Ljudje smo socialna bitja, s tem ni nič narobe. Pol leta kasneje sva se z možem spoznala in skupaj zaživela. In niti dneva ali koraka mi ni žal.

Anonimn Ti si pa res bumbar

@1434. Ni flancanje ampak so to dejstva. Kvaliteten moški pri teh letih (50 in več) ne bo dolgo samski, zanj se bodo hitro zagreble zenske. Dolgoletni samski moški so vulgarni, čudaški, neprilagojeni, zanemarjeni,  skratka moški ki ga nobena noče. Zato so sami, z leti se navadijo, polne gostilne so jih, zmeraj bolj so sovražni do žensk kar vidimo tudi tu. Seveda ima lahko tudi mlajšo 40 letnico. 20 letnica pa starca ne bo pogledala . Razen če je ultra bogataš in bi naletel na tako punco ki išče denar.

nikoli ni prepozno. Moj dedek je pri 87. letih starosti začel znova. Leto kasneje je pa umrl.

Ce malo obrnemo na hec,  dasiravno je vse res.

“Teraj konja, koji dobro vuce”

Naj bo v firmi ali v familiji, vedno se najde nekdo, ki vlece in nekdo, ki se veselo slepa.

V DOBREM IN SLABEM,  je ponavadi izgovor sleparjev/ic.

Vendar po pravilu se taksen suzenjski” odnos,  slabo konca,  za sleparje/ice.

In potem poslusas,  kako se jim godi krivica.  Zakaj ze?

Vsakič se vprašam: ali želim naslednjih 30-40 let živeti tako kot zdaj?

Če je odgovor ne, je čas za spremembo.

Ne vlagate v zakone potem pa bežite

vlagat bi morala oba… kaj pa narediš, če eden 25 let gleda le na svojo rit – da ima skuhano in oprano, da se “tečna baba” ukvarja z otroki, da ima popoldan in vikende za spočit (beri ležat na kavču, ne pa okrog letat po izletih), da ima svoje pivo in čik… no????

meni se zdi odgovor jasen