Preselila bi se na svoje, a ostala poročena
Vsakomur pride partner kdaj čez glavo, ampak HB si jaz lahko privoščim odklop od njega tudi v lastni hiši, ne rabim bežat od njega. Eno je odklop, drugo pa ločeno življenje, o katerem govori avtorica. In praktično imaš z možem samo zmenke. Itak je provokacija. Ko vsaj ne bi napisala, da si sveže poročena,
Okej, če se oba strinjata s tako ureditvijo, s takim zakonom-zakaj pa ne. Ožji sorodniki bi znali namreč res biti komu moteč faktor. Čeprav bolj smiselno bi bilo, da iščeta skupni dom stran od teh sorodnikov. Če je pa zadeva v tem, da vidva nočeta biti skupaj drug z drugim, pa zato iščeš to prostorsko čustveno distanco, pa je tak zakon popolna farsa.
Sama se tega ne bi šla.
Ojoj, bogi beta samci, papučarji, ki trpijo odnos iz poslovne odločitve. Vzela si ga, ker si samska mamica in rabiš nekoga za emotivno oporo in izkoriščanje. Da ti je zares všeč, bi si želela z njem preživljati čas, ne pa da te njegova bližina guši. Žalostno samo da se najdejo taki obupanci, ki to tolerirajo. Da sam na njegovem mestu ko omeniš da bi rada šla na svoje, vložim papirje za ločitev v isti sekundi. Je pa res da na njegovem mestu nikoli ne bi bil, saj nikoli ne bi vstopal v partnerski odnos z samsko mamico, posebej z tako, ki ima tri otroke od prej. Namesto da si srečna da se je našel dovolj velik obupanec, da je sprejel tri tvoje otroke a svojih nima in se še poročil z vami, ti zakompliciraš, ti ni prav. Te pa razumem, ker kvalitetnega moškega brez svojih otrok pač ne moreš dobiti, se bo treba sprijazniti z obupancem, ki se bo obnašal temu primerno in ta njegova obupanost te duši, a druge ni. Od kvalitetnih moških si lahko najdeš edino takega, ki že ima svoje otroke od prej. Uspešni samski brez otrok, si želijo mlade punce brez otrok, da si skupaj ustvarijo družino. Obupanci sprejmejo tudi žensko z otroci. Lp
Vsakemu paše, govora je o ločenem življenju in poroki le na papirju. Pa kaj je sploh kdo prebral uvodni post? 🤔
Eni smo pač bolj strastni in imamo kaj početi skupaj, tako da nam je 24 ur še premalo. Kaj čem vam jaz, če je v nekaterih led namesto ognja… 🤣
I’m out preden me monovci raztržejo😅🤣
[/quote]
Tebe jaz iz tvojega pisanja čutim, kot eno posesivno osebo, brez globine.
Drugače pa meni tudi ta model “biti poročen in živeti kot samec” ne leži, oz. se ga ne bi posluževala, ker imam pač neka svoja stališča in dojemam partnersko-zakonsko življenje na en drug način, kar zame ne pomeni, da moram 24 ur na dan gledati partnerju v oči in ga imeti na razdalji pol metra.
Tebe jaz iz tvojega pisanja čutim, kot eno posesivno osebo, brez globine.
Drugače pa meni tudi ta model “biti poročen in živeti kot samec” ne leži, oz. se ga ne bi posluževala, ker imam pač neka svoja stališča in dojemam partnersko-zakonsko življenje na en drug način, kar zame ne pomeni, da moram 24 ur na dan gledati partnerju v oči in ga imeti na razdalji pol metra.
[/quote]
Mogoče tako čutiš, ker s takim tonom bereš.. nikoli nisem bila posesivna. Sem pa imela izkušnjo, zelo slabo, ki me je pripravila do takšnega razmišljanja, da vsa ta “svoboda” ki sem jo jaz dajala, ni bila pametna ideja. Namreč ravno zaradi tega je prišlo do neljube situacije, ko sva se z možem povsem oddaljila, on je pa v tem dobil priložnost in jo izkoristil. Biti toliko časa narazen je test za vsak par. Morda se je najin odnos izpel in bi v vsakem primeru končal kot je, ne vem.. a ostaja vprašanje ali nisem morda ravno s tem jaz njega potisnila drugi v objem. Moški so čudni. Ne razumem jih še. Želijo svobodo, ko mu jo nudiš pa gre h taki, ki je čisto nasprotje in kot bi hrepenel po tej posesivnosti, ljubosumju, kar jaz nikoli nisem znala biti, ona pa ja.
Globine niso za čvek.
Midva tako živiva, sva poročena se imava rada in se odlično razumeva in funkcionirava. Kolikor je le mogoče, preživiva čas skupaj, sploh čez vikende.
Vendar bi se jaz na tvojem mestu vprašala zakaj se počutiš v partnerstvu utesnjeno? Postajaš tudi tesnobna, depresivna? Je zate značilno čustveno odmikanje in spet približevanje?
Preberi si spodnji članek, ljudje niti ne vedo zakaj se v zvezi počutijo ujeto in tesnobno, kljub temu da partnerja ljubijo. Včasih je razlog tule:
https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/shizoidna-osebnostna-motnja
Presenečena sem nad toliko negativnimi odgovori. Toliko netolerance in prepričanja, da je prava edino tista oblika, ki velja za pravo, tista, ki je v skladu z nenapisanimi družbenimi normami. Zakaj pa ne bi živela ločeno? Zakaj pa bi se morala konec koncev tvoja otroka (ki nista skupna) prilagajati? In ti nenehno fungirati kot mediator? In zakaj bi se moral on prilagajati eni celi familiji, ki je prišla v njegovo hišo? Če si lahko finančno privoščita ločeni stanovanji in vama je to obema kul, zakaj pa ne? to je izključno stvar vseh vas – in jaz osebno vidim veliko prednosti. ČE bi se jaz kdaj ločila (pa se najbrž ne bom, ker se z možem zelo dobro razumeva), pa bržkone ne bi pustila novega partnerja, da bi se mi vselil v hišo – ali jaz k njemu .. . nak. ostala bi sama in se obiskovala. Vsaj toliko časa, kolikor bi nama obema pasalo. To, zakaj se je človek poročil, pa so čisto drugi razlogi, nikjer ne piše, da morata zakonca tičati non stop skupaj.
Avtorica, jaz te razumem. Mislim, da ni to nič takega. Aploh, ker imaš otroke z drugim in ne z njim. Ko bodo večji, bodo lažje sami doma, kor pa če ostanete pri njemu. Mislim, da bi se vsi imeli lepo. Otroci bi nazaj dobili svoj dom, vidva pa bi bila kot dva zaljublhena najstnika, ki komaj čakata, da se vidita.
Ker je avtorska tema spet ena od tistih s priponko za štepanje klikov, zna bit provokativno nastavljena.
Ampak: oseba, ki se v drugo poroči in s svojimi “kukavičjimi jajci” od prej preseli pod streho novega partnerja, ki ga sprejme z odprtimi rokami, čeprav sam nima svojih, ker “očitno prej ni imela kam iti”, je navadna preračunljiva izkoriščevalska rit.
Avtorica: tak, ki tako naredi in sedaj razmišlja, da bi se odselil, v glavi nima dozorenih vseh kolesc. Tiktaka samo cager materialno in eksistenčnega. Niti ni sposobna sobivanja z novim partnerjem, ker se ni sposobna prilagajati situacijam in stanju drugih za dosego svoje satisfakcije.
Kako lahko trdiš, “ga imam rada”, obenem pa pišeš, da bi se odselila? Če ga imaš “rada”, ga imaš v dobrem in v slabem, tako si pred matičarjem tudi obljubila – a si že pozabila, ali pa si držala prekrižane prste na nogah v svatnih čeveljcih, ker se ni videlo, da si figa beseda ? 😛
Seveda. Edino pametno. Ostani poročena in se preseli na svoje. Kaj boš še njemu prala in kuhala. Brez veze.
Kako je v službi? Mogoče poskusi še tam tako, da jim poveš, da si napeta in ne bi hodila v službo. Zmeni se, da v delovnem razmerju še vedno ostaneš in tudi plačo z veseljem še sprejemaš.
Pa saj to ni res…
Lahko razumem, da pri teh letih in z otroki ne rabiš več partnerja za skupno življenje in družino, ampak samo nekoga za fajn se imet in seks. S tem ni nič narobe (vsaj meni se ne zdi). Vseeno pa ne razumem, zakaj si se potem poročila z njim, če ne želiš živeti skupaj. No, partnerstvo pomeni tudi to, da skupaj sprejemaš odločitve, zato bi bilo edino prav, da svojega moža vprašaš, kaj si misli o tem, saj edino tako lahko najdeš odgovor, ali se bo obneslo… Če tudi on misli, da sta lahko poročena in živita narazen, se bo obneslo. Če pa se je on poročil s tabo, ker želi živeti skupaj s tabo, pa mu tvoja ideja najbrž ne bo všeč in se ne bo obneslo…
Res ti ni jasno, kaj z vsako tako izjavo več poveš o sebi.
In ne čudim se, da je nekaterim moškim posledično pravo breme že sama misel, da bi mu ona rekla: “Ti si moj.”
[/quote]
…. ali bolj natančno …. posesivnost.
Ženska, ki pusti moškemu dihat, se bo vedno rad vračal nazaj k njej.
Midva z možem imava obdobja …. ko živiva ločeno. Matr, kako to paše. Ko je človek sam s sabo – neprecenljivo. Tudi spiva ločeno. Pa sva poročena že 25 let. Več ali manj nama kar dobro laufa.
…. ali bolj natančno …. posesivnost.
Ženska, ki pusti moškemu dihat, se bo vedno rad vračal nazaj k njej.
Midva z možem imava obdobja …. ko živiva ločeno. Matr, kako to paše. Ko je človek sam s sabo – neprecenljivo. Tudi spiva ločeno. Pa sva poročena že 25 let. Več ali manj nama kar dobro laufa.
[/quote]
Tukaj se še sama s seboj ne strinjam. Ker to ni v moji naravi..a slaba izkušnja te spremeni. Naslednji ne bo smel izkoristiti mojega zaupanja, da bi lahko sanirala “travmo” če se sploh lahko tako izrazim oz slabo izkušnjo. Meni tudi paše imeti svoje življenje in verjamem, da je za večino zdravih odnosov tako. Da tudi kratek odmik od tistih, ki jih imaš najraje še bolj okrepi odnos. A ni vedno tako. Zato ne gre posploševati.
Rada bi bila spet tista “nedolžna” v tem pogledu, kot sem bila pri 20ih, a nisem več nepopisan list. In nima smisla zanikati. Lahko samo sprejmem in glede vsega naredim kar je v moji moči, da ponovno zaupam in zaživim neobremenjeno s preteklimi izkušnjami.
ma kaj se usajate, ko je iz aviona vidno v čem je problem. Dokler sta se dobivala drugje, je bil tip čisto znosen. Avtorica pa ni pripravljena prenašati zraven še celega paketa njegove žlahte, mame, fotra, kakšnega samskega strica itd.
Jo povsem razumem, problem je samo v tem, ker oba nista dovolj odrasla, da bi živela svoje življenje.