preseliti se skupaj

S fantom že dolgo resno razmišljava, da bi se preselila skupaj. Živiva eno uro vožnje narazen. Vendar se nikakor ne moreva zmenit kam bi šla. On je zaposlen doma in bi tam zaposlen tudi ostal. Preselil bi se v okoliš (30km) svoje službe. Problem je, ker imam jaz še 2 leti za študirat (mag.) v kraju kamor bi se mogla vozit več kot eno uro v eno smer. Problem je tudi v tem, da jaz v tistem radiju 30 km, kjer bi bil on, skoraj 100% ne bi dobila službe v svoji stroki in bi se za karierno rast morala preseliti v kraj šolanja oziroma blizu slednjega. Kaj naj storimo? Narazen ne moremo bit ker nam ni dovolj da se vidiva 2x na teden. Skupaj tudi nevem kako se bova zmenila. On bi komot dobil kakšno drugo službo drugje, ampak tega noče. Jaz če se preselim tja, lahko samo opustim svoje sanje. Kaj predlagate?

Jah, tle pa ni pametne rešitve, ker kompromis ni mogoč.
Zazen če gresta na čisto sredino (kolk pa je pol km med njegovo
slušbo in tvojim območjem?)
Kakorkoli bo eden popustil, bo ostala ena grenkoba za vedno…in
bo metana naprej pri vsakem konfliktu.

Rešitev je preprosta, odloči se kaj ti je ljubše, moški ali služba, in to mu povej, da če se boš odločila za njega torej njegovo službo, da bo on pač moral za oba služit, pa da vidiš reakcijo.

Oba bi ostala na komot in pri tem nič tvegala? Ne bo šlo.

Kaj pa, če bi dokler ti še študiraš, vzela tisto 30km stran in vsaj poskusila, kako vama gre življenje v dvoje? Da ne bosta potem po dveh mesecih ugotovila, da to ni to in da ni razdalja edina stvar, ki vaju moti. Predlog samo.

Ne seli se skupaj s tipom (pa ne vem še s kom, ker pišeš večinoma v množini, torej verjetno k njegovim?), če nimaš službe. Počakaj, da prej dobiš službo. Ne se nagrbiti moškemu in njegovi familiji.
Ko boš pa imela službo, potem pa se je pametno skupaj seliti.
Potem, ko boš imela službo, se pa, če ne gre drugače, dogovorita da se selita na pol poti od tvoje do njegove službe. Če vama to ni ok pa zamenjaj moškega.
V glavnem: najprej služba, potem selitev. Razen, če se želiš živet na njegov račun?

Če si pametna, si nasvetov ne boš jemala k srcu in jih ne boš upoštevala.

– Moram reč, da so nasveti res različni. Glede tega da bi on naju preživljal, njemu pomoje nebi bil problem, bi bil bolj meni.
– Na neko resno in “gvišno” služno lahko v svoji stroki čakam tudi še nekaj let, kar je definitivno preveč časa da bi bila narazen.
-In živela sva že skupaj (enkrat 1 leto, drugič pol leta) in use je bilo super. Aja, v množini pa pišem, ker sva dva
– H njegovim sva se res mislila preselit, ampak potem je meni potegnilo, da to pomeni, da moram opustit svoje poklicne sanje.
– Menim, da če sedaj ne bom naredila nekaj s sebe, ne bom nikdar. In tam kjer je on doma (bogu za leđima) ni nekih možnosti.
– Rada bi, da bi se našla na pol poti, ampak to pomeni da mora on zamenjati (pustiti) svojo dream job… to pa bo zelo težko storil, če ni pravega razloga. To pa bi bil, da bi laz imela v nekem kraju stalno službo, na kar lahko čakamo še nekaj let (22 let imam).
VEM DA JE ZELO ZAKOMPLICIRANO IN OD TEGA SE MENIVA ŽE DOBRO LETO PA NE MOREVA PRITI NA ČISTO.

Torej imaš še samo zadnjo odločitev, ali ti je bolj pomembna kariera ali on.

Simpl.

JA, zakaj pa nebi on popustil.?

On se je očitno že odločil za šiht…..

Predlagam ti, da se vsedeta dol in temeljito in odkrito pogovorita.
Le vidva dobro poznata vse vajine razloge zakaj nekaj da ali ne, želje v življenju, pogled na skupno prihodnost.

Če se boš v življenju zanašala na to, da bo drugi popustil, boš lahko velikokrat razočarana.

Živeti z njim, pa niso tvoje sanje ?

Dandanes ko šihti glih ne rastejo kot ”gobe po dežju” bi bila izmed vseh odločitev to najbolj neumna. On ima službo ti je nimaš, torej je on na boljšem kot ti, in si ti tista ki boš morala prilagodit več za njega, ne obratno (razen če je neumen)

Seveda ti že skozi napisano navijaš da bi on pustil svoj ”dream job” in se preselil s tabo nekam(to namiguješ z besedami da bi on dokaj enostavno našel drug šiht), kjer bi ti mela njega na dosegu roke, hkrati pa lahko furala svojo kariero (ki je še mimogrede daleč stran, kot sama ugotavljaš).

Torej, kaj točno bi v tem primeru (če se tvoj najbolj zaželjen scenarij izide) ti dala stran? Nič, ti bi ohranila VSE želje in privilegije on pa praktično nobenega, moral bi pustit svoj ”dream job” moral bi najti novega, hkrati pa bi moral delat in služit, da bi ti čez X let ufurala svojo kariero……..

Smešno…

MATKIC, saj ubistvu imaš prav, nimam kaj reč. Ampak, kaj naj jaz kar opustim svoje sanje in iščem pač neko službo samo da je? In mislim, da ne bi bilo treba njemu mene ravno preživljat, ker moram poudarit, da tudi sama nekaj zaslužim za sproti seveda. Mislim, da bi bilo neumno od mene se odpovedati usemu, ker če bi šla “h njemu” bi se. Edino če se res najdeva na pola puta…

ROBI, seveda so moje sanje se preseliti z njim. Ampak kaj, naj najdem neko službo ki me izgrajuje in jo delam 40 let…to bojo tudi moje sanje.? saj ne rečem, mogoče se bo ravno to zgodilo. Ampak, zakaj bi se udala v usodo, če lahko nekaj naredim s sebe in imam službo, ki si jo želim.

ok, ubistvu ste mnenja da se jaz motim in da bi jaz morala it “h njemu”…

Ne, noben od vaju se ne moti in vsak ima po svoje prav.
Ampak, če že zdaj ne znata najti kompromisa, kaj šele bo potem, ko bosta nekaj časa živela skupaj.

Nihče ti ni rekel, da moraš opustit svoje sanje, moraš se samo odločit, ali so ti bolj pomembne tvoje ”karierne sanje” ali pač tvoj fant…. vedno je izbira, resda je ta zelo zahtevna, in nič kaj prijetna, ampak obstaja, in kdajkoli rečt, da ni izbire je napaka, četudi se na prvo tako zdi, odločit se moraš pač kaj ti več pomeni, kariera ali moški…. pač si naletela na tako nezavidiljivo situacijo…. morda ti življenje hoče povedat, da ni to kariera za tebe, ali pa ne moški za tebe.

Sicer pa ne razumem točno kaj je tvoj problem, torej, tam kjer trenutno ti živiš, je (predvidevam) univerzitetno mesto, tam kjer pa on živi pa je neki kraj ki je 1 uro od univerzitetnega mesta kjer se ti šolaš…. no jaz sem Ptujčan in do Ljubljane je cca. 1 ura in 15 minut vožnje, in poznam kar nekaj ljudi ki se vozijo tja v službo…….. Torej je dejanski problem bolj v tem, da se tebi to nekak ne ljubi in delaš iz muhe slona?

Če bi nekako povzel tvojo situacijo, bi rekel, da je tako, da ma on šiht, ki mu je ”dream job” (tvoje besede) in da živi pri starših v bajti (predvidevam, da bi imela lasten vhod, če se preseliš k njemu), ti pa si post diplomantka ki dela magistrski naziv in hkrati nekaj miga prek študenta da si zasluži, hkrati pa ti ni dovolj, da se vidita le 2x tedensko.

In zdaj tvoja rešitev pola pola, pomeni da bo on šel živet v najem, s tabo, da boš ti lahko furala svojo kariero, ki morda nekoč pride (ni niti ziher) ker se ti ni za vozit 30 minut več…

Saj pravim, jaz osebno vidim pač tu enostavno tvojo odločitev, on ali kariera, ali pač, da potrpiš tako kot je zdaj (2x tedensko) še vsaj 5 let, ali pa da imaš oboje, in se furaš dobro urco….. 4 opcije, nobena ni pretirano dobra za tebe, ampak to je cena tvoje želje, da bi se vidla večkrat kot 2x tedensko.

Pa da ne bo pomote, če bi bila spola obrnjena, bi podal enako mnenje, da ne bo kdo vskočo, da to samo ker sem moški, pravim tak.

Kak pa on gleda na stvar? Ker jaz poznam mnogo takšnih in drugačnih zvez, od tega, da se on vozi v Avstrijo, do tega, da je čez tednom v Avstriji pride za vikend domov (oziroma dela pon-čet) itd itd itd itd.

Kaj če bi ti njega vprašala, kako se počuti, ker ti ne daje nobene druge opcije, razen on ali kariera, da vidiš sploh odziv.

Postavila si se na stališče, da želiš izživet svoje poklicne sanje, on svoje menda že uresničuje.
Torej ta človek ni zate, če se ne želiš odpovedat poklicnim sanjam. Čeprav ne vem zakaj si tako prepričana, da boš dobila službo, ki si jo tako želiš? Ali ni nobene druge opcije za zaposlitev (glede na tvojo izobrazbo +-)?

Nenazadnje hodimo v službo zato, da živimo in ne živimo zato, da bi hodili v službo, mar ne?

Postavila si se na stališče, da želiš izživet svoje poklicne sanje, on svoje menda že uresničuje.
Torej ta človek ni zate, če se ne želiš odpovedat poklicnim sanjam. Čeprav ne vem zakaj si tako prepričana, da boš dobila službo, ki si jo tako želiš? Ali ni nobene druge opcije za zaposlitev (glede na tvojo izobrazbo +-)?

Nenazadnje hodimo v službo zato, da živimo in ne živimo zato, da bi hodili v službo, mar ne?[/quote]

Seveda nisem prepričana, da bom dobila službo, ki si jo želim. Kaj zato naj ne poskusim? Če bi vsi tako razmišljali škoda niti v šolo hodit. V moji smeri se je potrebno zelo potruditi za bilokakšno možnost, zaposlitev…. to je tudi težava ja.

Nihče ti ni rekel, da moraš opustit svoje sanje, moraš se samo odločit, ali so ti bolj pomembne tvoje ”karierne sanje” ali pač tvoj fant…. vedno je izbira, resda je ta zelo zahtevna, in nič kaj prijetna, ampak obstaja, in kdajkoli rečt, da ni izbire je napaka, četudi se na prvo tako zdi, odločit se moraš pač kaj ti več pomeni, kariera ali moški…. pač si naletela na tako nezavidiljivo situacijo…. morda ti življenje hoče povedat, da ni to kariera za tebe, ali pa ne moški za tebe.

Sicer pa ne razumem točno kaj je tvoj problem, torej, tam kjer trenutno ti živiš, je (predvidevam) univerzitetno mesto, tam kjer pa on živi pa je neki kraj ki je 1 uro od univerzitetnega mesta kjer se ti šolaš…. no jaz sem Ptujčan in do Ljubljane je cca. 1 ura in 15 minut vožnje, in poznam kar nekaj ljudi ki se vozijo tja v službo…….. Torej je dejanski problem bolj v tem, da se tebi to nekak ne ljubi in delaš iz muhe slona?

Če bi nekako povzel tvojo situacijo, bi rekel, da je tako, da ma on šiht, ki mu je ”dream job” (tvoje besede) in da živi pri starših v bajti (predvidevam, da bi imela lasten vhod, če se preseliš k njemu), ti pa si post diplomantka ki dela magistrski naziv in hkrati nekaj miga prek študenta da si zasluži, hkrati pa ti ni dovolj, da se vidita le 2x tedensko.

In zdaj tvoja rešitev pola pola, pomeni da bo on šel živet v najem, s tabo, da boš ti lahko furala svojo kariero, ki morda nekoč pride (ni niti ziher) ker se ti ni za vozit 30 minut več…

Saj pravim, jaz osebno vidim pač tu enostavno tvojo odločitev, on ali kariera, ali pač, da potrpiš tako kot je zdaj (2x tedensko) še vsaj 5 let, ali pa da imaš oboje, in se furaš dobro urco….. 4 opcije, nobena ni pretirano dobra za tebe, ampak to je cena tvoje želje, da bi se vidla večkrat kot 2x tedensko.

Pa da ne bo pomote, če bi bila spola obrnjena, bi podal enako mnenje, da ne bo kdo vskočo, da to samo ker sem moški, pravim tak.

Kak pa on gleda na stvar? Ker jaz poznam mnogo takšnih in drugačnih zvez, od tega, da se on vozi v Avstrijo, do tega, da je čez tednom v Avstriji pride za vikend domov (oziroma dela pon-čet) itd itd itd itd.

Kaj če bi ti njega vprašala, kako se počuti, ker ti ne daje nobene druge opcije, razen on ali kariera, da vidiš sploh odziv.[/quote]

Najverjetneje bo treba res počakati Ubistvu je tako, da jaz popolnoma razumem njega in on popolnoma razume mene. in stvar se ne premakne nikamor!!!

Saj tudi če bi bili v njegovem okolišu, nebi živeli pri njegovih starših, ampak bi nekako preštudirali, da bi šli na svoje. Tako, da najemnina ali kaj drugega bi bila tako ali tako, zakar smo se že pogovarjali, da bi si nekako delili stroške, da ne bo mnenja kot je bilo že poudarjeno, da bi jaz lovila kariero on me pa živel

Postavila si se na stališče, da želiš izživet svoje poklicne sanje, on svoje menda že uresničuje.
Torej ta človek ni zate, če se ne želiš odpovedat poklicnim sanjam. Čeprav ne vem zakaj si tako prepričana, da boš dobila službo, ki si jo tako želiš? Ali ni nobene druge opcije za zaposlitev (glede na tvojo izobrazbo +-)?

Nenazadnje hodimo v službo zato, da živimo in ne živimo zato, da bi hodili v službo, mar ne?[/quote]

Seveda nisem prepričana, da bom dobila službo, ki si jo želim. Kaj zato naj ne poskusim? Če bi vsi tako razmišljali škoda niti v šolo hodit. V moji smeri se je potrebno zelo potruditi za bilokakšno možnost, zaposlitev…. to je tudi težava ja.[/quote]

Razumem te, hkrati pa v tej situaciji izbiraš med (zamišljeno) kariero in družino.
Mogoče čez čas najdeš še kaj drugega kar te bo osrečevalo ali na poslovnel ali na zasebnem področju…

Se moraš ravno sedaj dokončno odločit?

Ti sploh še nimaš službe, torej ne razmišljaj, kaj bi bilo, če bi…zdaj je čas, da se prilagajaš. Saj menda ne mislita obtičati na enem mestu forever.