Prevaran, pred ločitvijo, oprostil, nova ljubezen na vidiku, ljubim pa še vedno svojo ženo

Če bi malo bolje prebral (še tisto med vrsticami) bi videl, da moje besede niti niso tako vzpodbudne, kot se ti zdi.
Mislim, da iščeš v naših odgovorih nekaj kar bi ti dalo potrditev, da vztrajaj z njo, da jo čakaj, da se bi spet zaljubila vate in ti v njo. TEGA NE BO!
Iz preprostega razloga, ker zaljubiš se lahko le v nekoga, ki ga ne poznaš in si o njem v svoji glavi izmišljaš razne podobe kakšen je, mu pripisuješ lastnosti, ki jih mogoče sploh nima.
Tako je bilo tudi z vama. Drug o drugem sta si ustvarila neke irealne podobe in potem, ko sta spoznala resnico drug o drugem in se je ta preveč razlikovala od vajine “izmišljotine”, nista več vedela kako dalje.
Žena si je izmislila novo “drogo”, nov objekt idealiziranja, ker tebe pozna in se ji nekako ne dopadeš, ne najde v tebi nekaj za kar bi se bilo vredno trudit.

On_ – se strinjam z napisanim. Ne bom več čakal. Bom že prebolel.

Motiš se.
Se bojim, da ti malo mešaš pojme, kot so zaljubljenost, “imeti rad”, slepiti se, oprostiti ali “se ne ozirati” na določena dejstva in še in še…

Saj vem, da je težko vsa občutja v sebi skristalizirati, jih pravilno poimenovati, se toliko poznati.

Je On_ lepo povedal, da se zaljubiš lahko le v človeka, ki ga ne poznaš.

Da se ti zaljubiš, pa je odvisno od tebe.

Razlika je, ali bi v resnici lahko pozabil oz. ji oprostil, ali pa se ne bi oziral (beri, ne razmišljal oz. se ne želel spominjati) vsa varanja in vse ostalo, kar se je dogajalo in se dogaja med vama, z bivšo ženo. Verjemi, slej ko prej bi spomini prihajali na dan, ti kljuvali v srce in obujali bolečino. Bolje je, da greš naprej, resnično je to bolje.

Srečno.

Če bi se po nekem čudežu spet znašel s svojo ženo v skupnem odnosu, se tega občutka odrinjenosti ne boš znebil.
Razlog, da se doživljaš odrinjenega, je globoko v tebi in se ga niti ne zavedaš. In se motiš, če meniš, da se boš čutil bolj sprejetega s strani žene, če boš ji bolj ustrežljiv in pripravljen uresničevati želje na njen način…Za ceno njene “ljubezni” in pozornosti, bi sebe postavil v nek podrejen položaj…Sčasoma bi se počutil kot suženj ter spet dobil občutek odrinjenosti….Žena pa bi te še naprej varala, ker bi v tebi videla neko copato, ne pa pravega moškega, ki je vreden spoštovanja.
Prav tako že zdaj, ko jo imaš rad, pa čeprav veš, da ona tebe nima, znova ustvarjaš okoliščine za občutke odrinjenosti…..

In kaj pravi žena ? Zakaj te že od nekdaj ne ljubi več ?

Če bi se po nekem čudežu spet znašel s svojo ženo v skupnem odnosu, se tega občutka odrinjenosti ne boš znebil.
Razlog, da se doživljaš odrinjenega, je globoko v tebi in se ga niti ne zavedaš. In se motiš, če meniš, da se boš čutil bolj sprejetega s strani žene, če boš ji bolj ustrežljiv in pripravljen uresničevati želje na njen način…Za ceno njene “ljubezni” in pozornosti, bi sebe postavil v nek podrejen položaj…Sčasoma bi se počutil kot suženj ter spet dobil občutek odrinjenosti….Žena pa bi te še naprej varala, ker bi v tebi videla neko copato, ne pa pravega moškega, ki je vreden spoštovanja.
Prav tako že zdaj, ko jo imaš rad, pa čeprav veš, da ona tebe nima, znova ustvarjaš okoliščine za občutke odrinjenosti…..
[/quote]
Rešitec, ki jo jaz tukaj vidim je, da se z ženo o teh občutkih pogovori. Na njej pa je potem, ali bo, je sploh pripravljena in kako bo pokazala skrb za te tvoje občutke. Le tako lahko spoznaš, da so tvoji občutki tam predvsem zaradi tvoje (avtorjeve) negovosti vase in ne SAMO zaradi žene in njenega vedenja. Skupaj ustvarjata te občutke drug drugemu. Morda se sliši paradoksalno, ampak tako je. Ko se ti o teh občutkih z ženo ne pogovarjaš in razjasnjuješ, jih raziskuješ, te nezavedno “grabi” panika in v tej paniki počneš razne “nepotrebne neumnosti”, ki pa potem ženi vzbujajo neprijetne občutke. Ker se očitno o tem premalo pogovarjata, sta s tem ustvarila idealne pogoje, da se odtujita oziroma, da se sploh nikoli dovolj ne zbližata.

Strinjam se z Latisso. Odloči se za prijateljico. Ona te verjetno resnično ljubi, ker veliko tvega in to zato, ker še nisi razrešil vseh zadev z ženo, pa tudi sprejema tvojega otroka. Tvoja prijateljica ti več od tega ne more dati. Jo boš pa prizadel, če se boš ponovno vrnil k ženi. Sčasoma boš ženo prebolel, le delati boš moral na tem. Pri ženi si bolj ali manj zaljubljen v preteklost in spomine.

Ni res, da se lahko zaljubiš samo v nekoga, ki ga ne poznaš.

Prav tako ni res, da se občutka odrinjenosti ne bi mogel znebiti. Ko ne bi bil v njenem življenju na stranskem tiru, bi se tudi to spremenilo in izvodenelo.

Dvomim, da tako silno ljubiš ženo, saj ti je očitno predolgo čakat 6 mesecev in v bistvu kolebaš med dvema ženskama. Kar pa ne bi, če bi bila ena “the one” in druga “brez veze”. Očitno do obeh (kar) nekaj čutiš….

Nikogar še ni pobralo, če je odprl usta in se o zadevah pogovoril. Tudi ti bi se moral z ženo. In ji na lep način povedati, da zdaj počasi pričakuješ neko odločitev, ker bi sicer tudi ti rad šel naprej svojo pot.

Vsekakor se mi ta tvoja žena ne zdi posebej “dober” material za tvojo življenjski sopotnico. Ali je tudi ona zmedena na kvadrat (koliko je pa star ta vajin sinko in koliko časa je minilo od poroda…????) ali pa se enostavno ne vidi ob tebi.

fazo zaljubljenosti preskočiš, ko vzljubiš nekoga, ki si ga poznal že od prej.

fazo zaljubljenosti preskočiš, ko vzljubiš nekoga, ki si ga poznal že od prej.[/quote]
in preides direktno v fazo ljubezni, ali kako?

fazo zaljubljenosti preskočiš, ko vzljubiš nekoga, ki si ga poznal že od prej.[/quote]

ko so golobi že odleteli s strehe in je ostal samo še vrabec v roki :-))))

fazo zaljubljenosti preskočiš, ko vzljubiš nekoga, ki si ga poznal že od prej.[/quote]

ko so golobi že odleteli s strehe in je ostal samo še vrabec v roki :-))))[/quote]

Se ne strinjam. Z nekom si lahko precej v dobrem stiku, ti je načeloma všeč a nimaš z njim nikakršnih romantičnih stikov… lahko pa pride do trenutka, ko se ta stik vzpostavi, človeka že dobro poznaš, a ga začneš spoznavati še na drugačen način. In ja, seveda se lahko zaljubiš v nekoga, ki ga poznaš… je pa verjetno lažje preiti v fazo ljubezni iz zaljubljenosti, saj si človeka že v štartu precej poznal.

Ne vem, vendar če je nekdo leta ostajal samo na stopnji prijateljstva, je po mojem bilo to z razlogom. Še posebej če je eden in/ali drugi iskal partnerstvo bolj ali manj drugje. Poznam nekaj takih primerov, vendar se večinoma ni obdržalo ali pa so po določenem času še skupaj bolj zato, da niso sami in “ker itak nič ne prebereš ko so pa vsi glih”.

Ne vem, a včasih si z nekom prijatelj, ker si sam v partnerstvu in prav tako on. Posledično ne razmišljaš o drugačenm odnosu. Če situacija nanese drugače in si dogodki prinesejo čustva….

fazo zaljubljenosti preskočiš, ko vzljubiš nekoga, ki si ga poznal že od prej.[/quote]
in preides direktno v fazo ljubezni, ali kako?[/quote]
Saj ni direktno. Če nekoga poznaš že od prej, ga imaš na nek način že rad a ne. Potem pa le nagradiš in oziroma nadgrajuješ odnos.

Gotovo je lahko lažje, ker imaš nek “pospešek”, po drugi strani pa lahko oz zaljubljenosti nastane velika polomija, posebej, če si še “mlad” oziroma “neizkušen”. Po drugi strani pa, če nekoga že poznaš, že veš v kaj se spuščaš in je lahko iz tega vidika tudi lažje, lahko se pa zgodi, da vez ne bo zrasla v dovolj močno, kar je spet odvisno od posameznikov.

Kakšen softič. Žena te noče, kaj ti ni jasno? Zakaj s epostavljaš v položaj, ko da ti zbiraš tu nekaj?

Bodi enkrat za spremembo moški in udari po mizi – zahtevaj ločitev.

In bodi skupaj s prijateljico.

Ali lahko to malo argumentiraš. Z dosti tvojimi pisanji se strinjam, s tem (prvim) pa čisto nič. Mogoče pa nimava istih obrazložitev za besedo zaljubljenost.

Zakaj misliš, da bi se lahko znebil občutka odrinjenosti, oz. zakaj misliš, da bi on lahko neka stanja tudi v sebi videl kot da ni več na stranskem tiru. Torej, kako misliš, da bi lahko potem videl (pa prej ni mogel) da ni več na stranskem tiru. Mislim, nikoli ne morem vedno nekoga imeti ves čas na prvem tiru oz. ne moremo imeti tega občutka v sebi, kot da smo ves čas na prvem tiru… Ker nismo, ves čas…

Isto. Kaj to pomeni, zaljubiti se, in kako se lahko zaljubiš v nekoga, ki ga poznaš.

Ali lahko to malo argumentiraš. Z dosti tvojimi pisanji se strinjam, s tem (prvim) pa čisto nič. Mogoče pa nimava istih obrazložitev za besedo zaljubljenost. [/quote]
To je preprosto nesmiselno, da bi se lahko zaljubil v nekoga, ki ga poznaš. Če bi bilo tako, bi lahko ljudje bili zaljubljeni drug v drugega celo življenje.

Ali lahko to malo argumentiraš. Z dosti tvojimi pisanji se strinjam, s tem (prvim) pa čisto nič. Mogoče pa nimava istih obrazložitev za besedo zaljubljenost. [/quote]
To je preprosto nesmiselno, da bi se lahko zaljubil v nekoga, ki ga poznaš. Če bi bilo tako, bi lahko ljudje bili zaljubljeni drug v drugega celo življenje.[/quote]

Ja, sej… pa dejva počakat na obrazložitev Pandore1. Me res zanima, kaj je imela v mislih…

Veste, kaj je nauk te zgodbe in se meni zdi hud problem? Čim bolj se ženska neprimerno oziroma neustrezno obnaša do moškega, tem bolj moški joka za njo, jo prosi, da se mu vrne, skratka klečeplazi. To pomeni, da ni priporočljivo živeti pošteno in biti iskren? Zakaj bi se moški odločil za iskreno in pošteno žensko, če mu življenje lahko greni lažnivka in manipulatorica? Tole je mogoče provokativno, ampak tudi v reali poznam nekaj takih primerov. Zakaj ljudje izberejo težjo pot? Mislim, da ni potrebno, da se avtor zaljubi v to svojo prijateljico, lahko počaka na tretjo osebo, v vsakem primeru pa je še vedno prijateljica boljši izbor od žene.

Avtor, ti pa sam pri sebi razčisti, kaj te veže na ženo, to pa sigurno ni skupni otrok. Otrok je samo izgovor. Zakaj se ona ni spomnila, preden je začela varati, da imata otroka?

Sej v obratni smeri je isto. Bolj si prasec do žensk, bolj lazijo za tabo. Bolj se trudiš, bolj si na ignore. Ni sicer logično, a tako je.

Jp, pri tistih, ki igrajo. :/

Meni v nobenem primeru “prasci” niso všeč. Prav tako mi ni všeč, če se moški preveč trudi in slini okoli mene. Tak mi je nasploh sumljiv. Precej je takih, ki so “navidezni” romantiki. :)) Saj nekaj časa se greš njegovo igro, da ugotoviš, koliko časa bo lagal in igral, na koncu pa vsaj dosežeš, da se utrudi. :))

Ker druge ne znajo.
Iz tvojega zornega kota izgleda težja, iz njihovega pa je ravno tista težja, najlažja. Vsak izbira na podlagi lastnih prepričanj. Oziroma prepričanja izberejo pot.

Beseda “poznati” ima v tem primeru zelo irelevanten pomen.
Ne gre se za nepoznano osebo, kot se tudi ne gre za osebo, ki jo zelo dobro poznamo. Gre se le za osebo, ki nam omogoča, da v njo projiciramo svoje sanje in ideale. Omogoča nam prebuditev vseh naših hrepenenj in neizpolnjenih pričakovanj.
Omogoča nam navidezno realizacijo naših skritih misli in predstav in seveda tisto, kar smo že zdavnaj potlačili..To je občutek brezpogojne ljubezni.

Seveda to stanje traja le krajši čas, dokler ne spoznamo, da oseba ni le to, kar smo o njej mislili, ampak tudi tisto, česar si nismo hoteli priznati in nismo želeli, da bi oseba izražala.
Zato se razblinijo naše sanje o brezpogojni ljubezni in s tem zaljubljenosti…Lahko pa ostane ljubezen, če v sebi nosimo pogoje za uresničitev takšnega stanja in odnosa.

To počnejo ljudje, ki se ne cenijo in hkrati ne vedo, kaj in kako si sploh želijo v odnosih. Zato pač vzamejo tisto, karkoli že se je ponudilo, pojavilo. Ko se jim zdi, da to imajo, tega ne znajo cenit, saj niti vedo kaj imajo, ko pa začnejo to izgubljat, pa se začnejo borit za tisto, saj ne želijo izgubit vsaj nekaj tistega malega, karkoli že to je. Ko spet dobijo, spet ne cenijo, saj se jim ne zdi vredno, glede na to, da je tako nestabilno in tako se lahko ponavlja kar nekaj časa.